Andreja je huda poškodba glave po nesreči zelo zaznamovala. Pa vendar je človek z velikim srcem, ki bi rad vsem pomagal

Andreja Pegana iz Kamnika pod Krimom v občini Preserje sem pred dvanajstimi leti spoznala pri Zavodu Varna pot, ki pomaga žrtvam prometnih nesreč. Od takrat sva prijatelja. Pred dnevi sem ga obiskala na njegovem domu, kjer živi skupaj z mamo, za katero tudi skrbi. Da bi si ogledala, kako Andrej, ki je pred 24 leti doživel hudo prometno nesrečo, iz leske izdeluje unikatne ptičje krmilnice. Ki imajo, kot pravi Andrej, vsaka svojo zgodbo in vsaka najde svoj novi dom. Andreja je huda poškodba glave po nesreči zelo zaznamovala, peša mu spomin, nima daljše koncentracije, težje hodi ..., vendar pa je človek z velikim srcem, ki bi rad vsem pomagal. In tistim, ki jim lahko, tudi nesebično pomaga. Je človek z veliko idejami, vsak dan se mu porodi kakšna nova, rad je v akciji, pridejo pa tudi trenutki, ko je žalosten, potrt in obupan. "A se kmalu pomirim in si rečem, gremo naprej, nekaterim je še veliko slabše kot meni," pravi Andrej. Hiške izdeluje prek Zavoda Andreja Pegana, kupijo pa se lahko pri njem doma ali na Petrolovih bencinskih servisih in v trgovinah Bauhaus.

Misli, ki jokajo

Ko sem vstopila v Andrejev dom, kjer v dnevi sobi prijetno toploto oddaja velik kamin, mi je najprej postregel odlično domačo pico s pršutom, slanino in špinačo. "Si že kdaj jedla takšno pico?" me je (vedno) dobre volje in nasmejan vprašal Andrej. "Špinača je mamina ideja, vse drugo je moje delo," je med nasmehom dodal.

Domača pica je bila odlična in prav ta jed naju je z Andrejem ponesla daleč v njegovo preteklost, ko se je zgodila prometna nesreča, ki je njemu in njegovim domačim na glavo obrnila tedanje življenje. Andrej je namreč, preden se je zgodila huda nesreča, delal kot picopek v okolici Ljubljane. Po nesreči je bil zaradi hude poškodbe glave enajst dni v umetni komi, in ko se je prebudil iz nje, se še tri mesece ni ničesar zavedal. Ko je, kot pravi sam, "prišel k sebi", mu je bilo težko sprejeti, da je po nesreči drugačen.

Ničesar se ni spomnil, ni vedel, da je imel prometno nesrečo. Tudi to, kakšno je bilo njegovo življenje pred nesrečo, danes pozna le iz pripovedovanja mame, sestre in prijateljev. Včasih zdaj po hudem naprezanju dve do tri ure zatem, ko ga kdo na kaj spomni, zmore iz spomina izbrskati kak dogodek iz preteklosti, a potem ta spet odplava "nazaj v morje izgubljenih" ... Dolgotrajnega spomina nima več. Ko so ga peljali na rehabilitacijo v Sočo, je, pravi, namesto v Sočo hotel v službo, peči pice, čeprav ni mogel hoditi. V Sočo so ga pripeljali v invalidskem vozičku. Leva roka je bila mrtva, govoril je težko, četudi je mislil, da normalno govori, a ga skoraj ni bilo slišati, tako je bil tih. Ni več vonjal, okušal ... Ni vedel, kaj se mu dogaja. Rehabilitacija je bila dolgotrajna, veliko je jokal, a le v mislih, saj iz sebe ni mogel spraviti nobene solze, še danes je ne more. Zato je 2012 napisal knjigo z naslovom Misli, ki jokajo. V njej je opisal svoje življenje po poškodbi glave in jo posvetil vsem, ki so utrpeli tovrstno poškodbo. "Knjigo sem napisal, da bi ljudje videli, kako težko je ljudem po poškodbi glave, tistim, ki jih je ta huda preizkušnja v življenju doletela, pa bi rad dal upanje, da je mogoče z veliko trdne volje dosti narediti. V začetku sem se sam sebi velikokrat smilil, pogosto sem razmišljal tudi o samomoru, izgubljal sem upanje, da bom sploh še kdaj hodil, moje življenje je bilo popolnoma uničeno. A sem se pobral ob pomoči svojih domačih, terapevtov v Soči, kasneje pa tudi zaposlenih v Zavodu Zarja, kjer so mi pomagali po poškodbi glave. Nekako sem se postavil na noge, posledice nesreče so seveda ostale, delal sem v trgovskem centru Merkur, službo sem izgubil zaradi recesije; nato sem se lotil organizacije bowling turnirja, izdelovanja lesenih hišic za jaslice in še marsičesa," se je spomnil Andrej.

Premagala sebe in prehodila Slovenijo

Spomnila sva se tudi njegovega velikega podviga, ko sta s prijateljem Primožem Gorzo, tudi invalidom prve stopnje zaradi posledic prometne nesreče, leta 2003 obhodila Slovenijo: v 29 dneh sta prehodila 1103 kilometre ob naših mejah. O tem podvigu je Andrej napisal svojo prvo knjigo z naslovom Premagala sebe in prehodila Slovenijo. "To je bilo res posebno doživetje, ko sva s Primožem hodila po Mravljetovi poti okoli Slovenije. Ob poti so naju spodbujali mnogi ljudje, za kar sva jima bila zelo hvaležna, saj so nama dajali energijo, da sva šla naprej," se je spominjal Andrej.

Od leta 2008 je ambasador Zavoda Varna pot, preko katerega obiskuje osnovne in srednje šole in otrokom pripoveduje svojo zgodbo. Govori jim o tem, kako naj se varujejo v prometu, in jim polaga na srce, naj bodo previdni, varni na cesti. "Povem jim tudi, da nikoli ne smejo sesti za volan avtomobila ali na motor, ko uživajo alkohol. Kot sem ga sam zaužil tistega usodnega večera, ko se je zgodila prometna nesreča," je dodal Andrej. Ima vozniški izpit in vozi avto, alkohola pa ne pije več.

Teta mu je podarila dve smreki

​In potem je stekla beseda o ptičjih krmilnicah, na toplem kaminu so se sušile smrekove deščice, dno vsake hiške, ki jih Andrej izdeluje v svoji delavnici. Včasih mu pomaga kakšen prijatelj, največkrat Jernej Hrovat, ki mu pomaga tudi pri prodaji hišk, kakšen prostovoljec, ki je prav tako kot Andrej invalid, ali pa na pomoč priskočijo sosedje.

"Greva v delavnico, ti bom pokazal, kako delam svoje hiške," me je povabil Andrej. In sva šla v nekoč očetovo garažo - očeta je pred nekaj leti iz družine mnogo prezgodaj iztrgala bolezen - in v zdajšnjo Andrejevo delavnico. Na enem kupu so bile smrekove deščice, na drugem olupljene leskove palčke, na mizi hiške, ki jih je Andrej še izdeloval, na podstrešju delavnice pa so pripravljene hiške za prodajo. "A veš, da sem do zdaj izdelal najmanj dva tisoč hišk, na teden jih naredim od 20 do 40, če mi kdo pomaga, pa še kakšno več. Rad jih izdelujem, to je moja samoterapija, saj se moja rehabilitacija ne bo nikoli končala. Sem ti že povedal, kdo mi je dal idejo, kako naj izboljšam strehice na ptičjih hišicah? To je bil nekoč zelo uspešen vrhunski češki smučarski skakalec in svetovni prvak v poletih v Planici Jaroslav Sakala," je med smehom povedal Andrej.

Na vprašanje, kje je spoznal Sakalo, je povedal, da je bil Sakala trener slovenske mladinske reprezentance v smučarskih skokih, tudi odličnih skakalk Urške Bogataj in Špele Rogelj. "Ne spomnim se več točno, kje sva se spoznala, vendar sva se takoj odlično ujela, kmalu je postal naš družinski prijatelj, ki je, dokler je služboval v Ljubljani, rad prihajal k nam na obiske in mi pomagal pri izdelovanju hišk; še marsikaj drugega je naredil. Ko se je zaradi službenih obveznosti vrni na Češko, smo bili vsi doma žalostni. A sem ga obiskal na Češkem, tudi on še vedno rad pride k nam, ko mu čas dopušča. Še vedno sva zelo povezana," je z velikim žarom v očeh povedal Andrej. "Sem ti povedal, da mi je lani teta podarila dve veliki smreki, iz katerih izdelujem dno v hiškah?" me je vprašal: "Teta mi je podarila smreki, potem pa so mi z obdelavo smrek pomagali različni ljudje, da sem na koncu dobil domov veliko tehle smrekovih ploščic za izdelavo hišk. Prijatelji mi pomagajo tudi pri iskanju vej leske. In ko se leska najde v kakšnem gozdu, mi lastniki gozda po navadi dovolijo posekati veje tega drevesa. A veš, da je leska v bistvu plevel, a je zelo odlična za izdelovanje mojih hišk? Vsako leskovo vejo moram najprej olupiti in jo nato posušiti, šele potem jo lahko uporabim. Hiške izdelujem že približno pet let, sprva sem jih naredil manj, zdaj pa, ko uporabljam tudi druge, novejše materiale, kot so lepila, laki in drugo, mi gre delo hitreje od rok," je še povedal Andrej Pegan.