Šestega oktobra 1973 je koalicija arabskih držav pod vodstvom Egipta in Sirije napadla Izrael. Četrta arabsko-izraelska vojna, znana tudi kot jom kipurska vojna, ker se je začela ravno na veliki židovski praznik, se je končala v manj kot treh tednih z zmago Izraela. Konflikt na Bližnjem vzhodu z židovsko državo se je začel že takoj po koncu druge svetovne vojne, leta 1948, ko so zavezniki morali na neki način izpolniti obljubo ljudstvu s šestimi milijoni žrtev holokavsta v njihovi državi. Druga vojna spada v čas sueške krize sredi petdesetih, tretji spopad pa je bila šestdnevna vojna, v kateri je Izrael zasedel Sueški prekop in Sinajski polotok, posledično pa je bila glavna vodna žila zaprta kar osem let.
Naftno krizo, ki so jo občutili vozniki po vsem svetu, je ob jom kipurski vojni sprožila napoved ameriškega predsednika Nixona, ki je od kongresa zahteval 2,2 milijarde dolarjev za vojaško pomoč. Seveda je bil to le povod, saj so vzroki, ki temeljijo na naftni ekonomiji sveta, stari več desetletij. Kakorkoli, Organizacija arabskih držav, izvoznic nafte, ki jo je vodil savdski kralj Faisal, je razglasila embargo na izvoz nafte državam, ki podpirajo Izrael.
Ob ZDA so bile tu še Kanada, Japonska, Nizozemska, Velika Britanija in malce kasneje še Portugalska, Rodezija in Južna Afrika. Poteza je zatresla svetovni trg nafte in cena sodčka je s treh dolarjev do konca embarga marca 1974 skočila kar za 300 odstotkov na 12 dolarjev.
Same razloge, zakaj se je svet, ki ga še danes poganja nafta, opotekel in praktično obstal, pa lahko najdemo prav v ameriški naftni politiki. Do leta 1969 je črpanje domače nafte v ZDA doseglo svoj višek in ni več zadoščalo povpraševanju na domačem trgu, k čemur je prispevala seveda dobro znana povojna avtomobilska revolucija Američanov s silno velikimi in požrešnimi motorji. ZDA so ob koncu petdesetih let uvozile 350 milijonov sodčkov nafte letno, večinoma iz Venezuele in Kanade. Zaradi stroškov transporta je bil priliv iz arabskega sveta praktično ničen. Leta 1973 je ameriški delež črpanja nafte padel na vsega 16 odstotkov na globalni ravni. Že predsednik Eisenhower je uvedel kvote na uvoz tuje nafte, ki so veljale od leta 1959, kritiki pa so to imenovali Drain America First ali Najprej počrpajmo Ameriko.
Naftni embargo arabskih držav leta 1973 je streznil zahodni svet, ki se je do takrat vozil praktično zastonj
Ko je na oblast leta 1969 prišel Richard Nixon, je pooblastil sekretarja Georgea Schultza, da prevetri kvote, vendar je njegov predlog Nixon zaradi nasprotovanja domače politike opustil. Je pa 1971 potem Nixon uvedel cenovno kapico, kar je ob zmanjševanju domače proizvodnje ZDA in nizkih cen ZDA potiskalo k vedno večji odvisnosti od uvožene nafte, sploh zaradi neomejenega razsipništva voznikov ob praktično brezplačnem gorivu. Do leta 1973, ko je Nixon končno ukinil omejevanje, se je uvoz tuje nafte skoraj podvojil na kar 6,2 milijona sodčkov na dan. Do tega leta je izobilje nafte na trgu držalo ceno pod nominalno ceno za sodček. Leta 1972 je kar 83 odstotkov uvožene nafte v ZDA prihajalo iz arabskega sveta. V šestdesetih se je cena za sodček gibala pri 1,8 dolarja in ob upoštevanju inflacije je v resnici še padala. Tako so Američani za bencin leta 1969 plačevali manj kot leta 1959. Tudi ko se je cena za sodček leta 1971, popravljena zaradi inflacije, dvignila na dva dolarja, je bilo gorivo še vedno cenejše kot leta 1958. Prav ta naftna blaginja je po koncu druge svetovne vojne 1945 privedla do "dolgega poletja" blaginje in ekonomske rasti.
Leta 1960 so Venezuela, Irak, Savdska Arabija, Iran in Kuvajt ustanovile OPEC, Organizacijo držav izvoznic nafte, da bi dosegle realnejšo ceno nafte, vendar se kaj veliko ni spremenilo, saj so cene praktično narekovali velike naftne družbe in trgovci. Predvsem tako imenovanih sedem sester je leta 1963 obvladovalo 86 odstotkov proizvodnje v državah OPEC, potem pa so do konca desetletja štrene, čeprav le bežno, začele mešati neodvisne naftne družbe. Z vstopom Alžirije, Libije in Nigerije v OPEC je na Bližnjem vzhodu z nafto mešetarilo kar 81 podjetij. V svet nafte je vstopalo vedno več igralcev, tudi Indonezija, Katar in nenazadnje Sovjetska zveza, ki je prinesla dobrodošlo alternativo monopolu velikih. Ameriška ekonomija je bila v začetku sedemdesetih že precej bolna, porabila je velik del zlatih rezerv, dolar je oslabel, zato je Nixon avgusta 1971 podpisal ukaz 11615, ki je zaprl to zlato okno in ukinil vezanost dolarja na zlato. Ker je bil dolar tudi osnovna valuta pri nafti, je OPEC leta 1971 razglasil, da bodo cene nafte od takrat vezane na zlato.
Arabska nafta je bila kot orožje prvič uporabljena že v času sueške krize leta 1956, ko je Izrael napadel Egipt ob podpori Velike Britanije in Francije, in drugič v šestdnevni vojni, ko je Sirija prekinila transarabski naftovod, kar je zmotilo dobavo nafte predvsem Evropi. Vendar sta oba prva embarga trajala le nekaj mesecev. Arabski OPEC je sicer podpiral uporabo nafte kot "orožja", vendar so bili proti temu Savdijci, ki so zagovarjali ločitev nafte kot posla od politike. Sploh pa so se zavedali, da nafta prihaja tudi od drugod, ne le iz njihovega sveta. Na drugi strani so bili največji podporniki izsiljevanja Alžirija, Irak in Libija. Kuhati se je začelo že 1970 ob smrti egiptovskega predsednika Naserja, njegov naslednik Sadat je obrnil Egipt od Sovjetske zveze k ZDA, upajoč, da bodo ZDA pri Izraelu dosegle vrnitev Sinajskega polotoka. To se seveda ni zgodilo in tako je Egipt 6. oktobra 1973 napadel črto Bar Lev na Sinajskem polotoku, Sirija pa s severa Golansko planoto, obe območji si je Izrael priključil v šestdnevni vojni 1967. Velike izgube Egipta in Sirije so 12. oktobra v igro vključile še SZ, ki je vsak dan s 60 letali pripeljala novo vojaško opremo. V še eni od partij hladne vojne so ZDA še isti dan začele dovažati izgubljeno opremo Izraelu.
Zaradi tega so arabske države 17. oktobra zmanjšale proizvodnjo za pet odstotkov in predvidele embargo na izvoz v prej omenjene države. Savdski zunanji minister Omar Saqqaf je s kolegi iz Alžirije, Kuvajta in Maroka naslednji dan celo obiskal ZDA, da bi ameriško vodstvo prepričal, da se izognejo neljubim posledicam. Da danes živimo v svetu, kakršen je, se je treba "zahvaliti" arogantnemu ameriškemu novinarju, ki je Saqqafu zabrusil, da lahko Arabci kar sami popijejo svojo nafto, na kar mu je ta odgovoril "Pa bomo!", vstal in odšel.
Nixon je Saqqafu obljubil, da bo to vojno končal častno, kot je pred tem vietnamsko. A 18. oktobra je izraelski premier Meri zaprosil ZDA za orožje v vrednosti 850 milijonov dolarjev, kar je Nixon, veliki narcis in odrešenik, kongresu predstavil kar kot pomoč v vrednosti 2,2 milijarde. Kongres je to seveda odobril in Američani so v Izrael oktobra leteli s polnimi letali orožja, več kot v Berlin med sovjetsko blokado v letih 1948 in 1949. Kralju Faisalu se je stemnilo pred očmi 20. oktobra in je podpisal popoln embargo na izvoz nafte ZDA. Recipročna pomoč tako SZ kot ZDA vsaka svoji strani je bila porušena s samovoljnim predlogom Nixona, skoraj trikrat večjim od izraelskih zahtev. Arabske države so tudi zmanjševale proizvodnjo, decembra so načrpali le še 25 odstotkov septembrskih količin. Svet je padel v recesijo, nastala so trenja med ZDA in evropskimi zavezniki, arabske države pa so zahtevale umik Izraela z zasedenih ozemelj na meje iz leta 1949. Kralj Faisal je bil velik teoretik zarot in je verjel, da želi Izrael skupaj s komunistično SZ preplaviti Bližnji vzhod in zavladati svetu. Na vrhu islamskih držav 22. februarja 1974 je kralj Faisal postal junak, ki je uspel zrušiti zahodno ekonomijo. Pakistan je celo napovedal veliko koalicijo, ki bo vkorakala v Jeruzalem.
Kaj se je spremenilo do 18. marca 1974, ko je kralj Faisal preklical embargo? V ozadju je bil seveda Henry Kissinger, prekaljeni ameriški diplomat, ki je v zameno Savdijcem obljubil ameriško orožje, ki je bilo zanje prej zaradi bojazni, da bodo z njim napadli Izrael, nedostopno.
V embargu so sodelovale vse arabske države razen Iraka in Libije. ZDA so novembra 1973 dobile 70 odstotkov manj nafte z Bližnjega vzhoda, Japonska in Evropa pa 75 odstotkov. Pomanjkanje nafte je privedlo do skoka cen. Na licitaciji iranske nafte sredi decembra je bila ponujena cena za sodček že 17 dolarjev. V ozadju je predvsem Iran izkoristil embargo, da je prek OPEC vsilil višje cene. Po koncu krize so te ostale pri 12 dolarjih in rasle vse od takrat. Naftna kriza 1973 je zahodne države prisilila v iskanje alternativnih virov, varčevanje in bolj strogo monetarno politiko za nadzorovanje inflacije. Tudi zato je naslednja kriza, ob revoluciji v Iranu 1979, svet pretresla manj kot ta izpred 50 let ... 6. oktobra pred 50 leti se je svet, zaradi lokalnega spopada Izraela in arabskih držav, začel vrteti drugače in manj predvidljivo in to počne še danes. Koliko je že cena za sodček?
