Skoraj 120 let stara znamka je kombinacija španskega kapitala in švicarske tehnične genialnosti, izdelovali so luksuzne avtomobile, letalske motorje, tovornjake in orožje. Po drugi svetovni vojni se je prestižno ime počasi izgubilo v prevzemih, v zadnjih letih pa novi lastniki pod to blagovno znamko skušajo obuditi staro slavo. Vendar začnimo na začetku.
Leta 1898 je španski vojaški oficir Emilio de la Cuadra v Barceloni začel izdelovati električne avtomobile pod znamko La Cuadra. Pozneje je v Parizu srečal švicarskega inženirja Marca Birkigta in ga povabil k sodelovanju v Španijo. Pod Švicarjevim vodstvom je La Cuadra izdelala dva bencinsko gnana avtomobilska modela. Prvi je imel 4,5-konjski enovaljnik, drugi pa je bil dvovaljni 1,1-litrski motorček s 7,5 konjiča. To sta bila tudi prva motorja z notranjim izgorevanjem, zasnovana in narejena v Španiji. Modela sta imela štiri kolesa, tristopenjski menjalnik, verižni prenos in lokasto vzmetenje. Dokončana sta bila le prototipa, še več pa jih je bilo v izdelavi. Sredi 1902 je La Cuadra tovarno prodal Joseju Marii Castru Fernandezu ta pa jo je preimenoval v Fabrico Hispano-Suiza de Automoviles (Špansko-švicarska tovarna avtomobilov), vendar je že decembra 1903 bankrotirala.
Hispano-Suiza je v lasti francoskega koncerna Safran, kjer si že nekaj časa prizadevajo obuditi avtomobilsko vejo
V začetku leta 1904 je Castro vse skupaj začel znova z rahlo obrnjenim imenom La Hispano-Suiza Fabrica de Automoviles, prav tako s sedežem v Barceloni. V naslednjem letu in pol so zasnovali štiri nove motorje: 3,8- in 7,4-litrski štirivaljnik in dva velika šestvaljnika. S tem se je tovarna uspešno rešila iz prepada in v Barceloni v taki obliki ostala vse do 1946, kjer so izdelovali avtomobile, tovornjake, avtobuse, letalske motorje in orožje. Tovarne so imeli tudi v Ripollu, Sevilli in Guadalajari.
Francoski letalec, izumitelj in dirkač Jean Chassagne je z njihovimi avtomobili nastopal na dirkah v Franciji in osvojil drugo in četrto mesto. Francija se je kmalu pokazala za zelo obetaven trg za te španske luksuzne avtomobile in tako je 1911 južno od Pariza nastala tovarna Hispano-France, kjer so sestavljali komponente, narejene v Španiji. Po samo nekaj letih se je tovarna preselila na drug konec Pariza in pod imenom Hispano-Suiza postala tovarna, kjer so nastajali najbolj prestižni modeli.
Na začetku prve svetovne vojne je Marc Birkigt tovarno preusmeril v proizvodnjo letalskih motorjev. Do takrat so bili cilindri izdelovani ločeno in potem spojeni skupaj, Birkigt pa je patentiral in kot prvi izdelal enotni uliti monoblok iz aluminija, kar je prineslo precej bolj vzdržljive, močnejše in lažje motorje. Konstrukcija V8 z odmičnimi gredmi v glavi motorja, reduktorji za propeler in še nekaj drugimi idejami je prinesla kompakten motor v enem kosu, nekaj, česar drugi proizvajalci ne bodo dosegli še vse do konca dvajsetih let. Še eden od genialnih Švicarjevih izumov je bila votla ojnica, skozi katero je bilo mogoče streljati iz strojnice, in tako je odpadel tudi sinhronizacijski mehanizem. Španski motorji so v prvi svetovni vojni poganjali več kot polovico angleških in francoskih letal.
Po vojni se je Hispano-Suiza vrnila k avtomobilom in kmalu predstavil model H6 z vrstnim šestvaljnikom in odmičnimi gredmi v glavi. Seveda je tovarna imela v lasti še druge avtomobilske patente. Od njih je veliko kupoval tudi Rolls-Royce, med drugim so imeli rollsi še dolga leta španske servozavore. 1923 je francoska veja tovarne postala delno neodvisna – SA Hispano-Suiza je ostala v 71-odstotni lasti Špancev, ostalo pa so prevzeli francoski investitorji in v samo nekaj letih se je avtomobilska proizvodnja v celoti preselila v okolico Pariza, medtem ko so v Španiji sestavljali le še avtobuse, tovornjake in letalske motorje v številnih tovarnah po celi državi. V dvajsetih in tridesetih letih je ime Hispano-Suiza veljalo za eno najbolj prestižnih, močnih in tehnično dovršenih v svetu avtomobilizma. Na nosu avtomobilov se je po vojni začela pojavljati tudi kromirana štorklja kot simbol dežele Alzacije in štorklje na letalu asa Georgesa Guynemerja, ki ga je prav tako poganjal španski motor. Model T49, ki so ga izdelovali od 1924 do 1944, je imel šestvaljni motor z osmimi litri prostornine in 160 konjiči, dosegel pa je končno hitrost. Tovarna je 1925 dobila predstavništvo v Argentini in pozneje tudi tovarno Hispano Argentina Fabrica de Automoviles.
Ko se je 1936 začela španska državljanska vojna, je republikanska vlada v Kataloniji nacionalizirala vse tovarne in jih razdelila v tri divizije: letalski motorji in topi, avtomobili in tovornjaki ter orodja. Zaradi mednarodne izolacije republike je tovarna zaradi pomanjkanja delov praktično obstala, francosko vejo pa so 1937 nacionalizirali Francozi sami in postali 51-odstotni lastniki. 1938 so tudi ustavili proizvodnjo avtomobilov in se v celoti preusmerili na letalske motorje. Ravno v tem času so v tovarni sestavili vodno hlajeni letalski V12, ki je postal zelo iskan pri vseh novih francoskih letalih, a ker ni bilo proizvodnje v Španiji, francoski del ni dohajal povpraševanja, zato so mnoga letala v Franciji drugo svetovno vojno dočakala na tleh brez motorjev.
Ob letalskih motorjih so pri H-S izdelali tudi serijo odličnih avtomatskih topov, HS.9 in HS.404, ki so ju po licenci izdelovali tudi v Veliki Britaniji in so pristali v večini britanskih letal. Ustanovljena je bila tudi tovarna v ZDA, vendar se ameriška vojska in mornarica nista želela odpovedati svojim preverjenim polpalčnim orožjem, zato je 20-milimetrski top HS.820 ali v ZDA znan kot M139 končal v dvomotornem težkem lovcu P-38 Lightning. Hispano-Suiza je svojo orožarsko divizijo 1970 prodal švicarskemu Oerlikonu, diviziji Rheinmetala. Ampak pred tem se je zgodila še ena zanimiva zgodba – H-S je skupaj s špansko banko Banco Urquijo in skupino investitorjev ustanovil Sociedad Iberica de Automoviles de Turismo, znan tudi S.I.A.T. Iz tega je pozneje nastal največji španski proizvajalec avtomobilov, Seat. Po drugi svetovni vojni je Hispano-Suiza, obtolčen zaradi embarga in ekonomskih udarcev, prodal svojo avtomobilsko divizijo državnemu podjetju Enasa, ki je spadalo v Instituto Nacional de Industria, kjer so izdelovali tudi avtobuse in tovornjake ter za kratek čas tudi športne avtomobile – z imenom Pegaso. To je bil tudi konec španskega dela H-S, medtem ko je francoska veja po koncu vojne nadaljevala kot neodvisno podjetje za izdelavo letalskih motorjev in komponent. Med 1945 in 1955 so po Rolls-Royceovi licenci za francoske proizvajalce izdelovali centrifugalni turbojet motor Nene, 1950 so zasnovali lastno letalsko podvozje in od 1955 so tam nastajali tudi Martin-Bakerjevi izmetni sedeži. V začetku šestdesetih so se posvetili le še reaktivnim letalskim motorjem in sodelovali pri izdelavi prve francoske rakete, Diamant, ki je 165 v vesolje ponesla prvi francoski satelit, Asterix. 1968 jih je med konsolidacijo v svoje nedrje sprejel francoski velikan Snecma. Tovarna je svoje prostore 1999 prestavila na novo lokacijo v Bezons pri Parizu, v stari pa izdelujejo prenose in pomožne sisteme za reaktivne motorje. 2005 se je matično podjetje Snecma združilo s Sagemom v novo podjetje Safran. Tam so Francozi najprej preleteli seznam, kaj vse imajo v lasti, in se odločili, da bodo spet poskušali tudi z avtomobili. Leta 2010 je bil v Ženevi na avtosalonu predstavljen novi model, ki ga je za podjetje Hispano-Suiza dizajniral avstrijski avtomobilski oblikovalec, Erwin Leo Himmel. Kljub simpatični ideji proizvodnje nikoli ni bilo.
Še en poskus obnovitve legendarne znamke Hispano-Suiza se je zgodil 2019, ko so tam pokazali koncept z imenom Carmen. To je bil električni športni avto, ki so ga sestavili pri Hispano Suiza Cars, povezanem s Peralado Group, ki je v lasti družine Suque Matei, ti pa so neposredni potomci enega od ustanoviteljev tovarne, Damiana Mateuja. Avto, ki so ga pripeljali v Švico, je črpal navdih iz še ene prestižne šestvaljne legende, H6B Dubonnet Xenia iz 1938.
Brez genialnega Švicarja Marca Birkigta uspehov Hispano-Suize ne bi bilo. Birkigt se je rodil 8. marca 1878 v Ženevi kot sin krojača. Že v otroštvu sta mu umrla oba starša, zato ga je vzgajala babica. Pri 17 letih je začel obiskovati mehanično šolo v Ženevi in tri leta pozneje tudi diplomiral. Od 1899 je delal v Barceloni in po neuspešnem projektu omnibusa za La Cuadro tam naredil dva odlična bencinska motorja. Po bankrotu La Cuadre je skupaj z istoimenskim lastnikom, ki ga je tudi pripeljal v Španijo, ustanovil Hispano-Suizo. Po enem letu, ko se je vse spet ustavilo, sta nova investitorja, Damian Mateu in Francisco Seix, ponovno zagnala tovarno v Barceloni. Med prvimi kupci je bil španski kralj Alfonso XIII., ki si je omislil model 20/24, kupil lep delež znamke, 1908 pa je Birkigtu podelil poseben red za zasluge. Birkigt se je potem 1911 preselil v francoski del Hispano-Suize. Med prvo svetovno vojno so samo v francoska letala vgradili 40 tisoč kosov njegovega inovativnega letalskega motorja V8 z ulitim aluminijastim blokom. Po koncu vojne se je Birkigt vrnil v Pariz in se posvetil izključno luksuznim avtomobilov in užival v svojem bogastvu.
Po neodvisnosti francoske divizije 1923 je Birkigt skupaj z Michelinom ustvaril legendarni tirni avto Micheline. Ko so 1937 tovarno nacionalizirali, se je švicarski genij nehal ukvarjati z avtomobili in za francosko vlado razvijal letalske motorje in avtomatsko orožje. Hispano-Suiza 12X in pozneje 12Y je bil eden prvih motorjev, ki je presegel 750 kW (1000 KM), po licenci pa so ga proizvajali po celem svetu, Birkigt je podpisan tudi pod top HS.404. Po 1930 je živel med Parizom in posestvom Rive-bleu na obali Ženevskega jezera s pogledom na masiv Mont Blanca. Birkigt je umrl marca 1953 star 75 let, njegovo ime pa se pojavlja na več kot 150 patentih.
