Jaguar E-Type, ki so ga izdelovali med letoma 1961 in 1974, je britanski športni avto, ki se je zapisal v zgodovino kot ena ikon avtomobilizma. S svojo estetiko, visoko zmogljivostjo in dosegljivo ceno je bil izpeljanka dirkalnika D-Type, ki je trikrat zmagal v Le Mansu. Vse na tem lepotcu je bilo posebno, tudi revolucionarna zasnova, s samonosno karoserijo od kabine do zadka in sprednjim delom z motorjem in sprednjim vpetejem, pritrjenim ločeno na karoserijo. Ločena šasija, kot je bila v šestdesetih praksa, tu ni bila potrebna.
Avto je debitiral 15. marca 1961, Enzo Ferrari pa je zanj dejal, da je najlepši avto, ki so ga kadarkoli naredili. Prvih nekaj mesecev je šla vsa proizvodnja v izvoz, šele julija tega leta so ga dobili tudi Britanci. Do stotice je E-Type prišel v manj kot sedmih sekundah, končna hitrost pa je bila 240 km/h, k agilnosti pa je pripomogla tudi nizka teža, 1300 kilogramov. Prvotno ga je poganjal 3,8-litrski vrstni šestvaljnik, od 1964 pa 4,2-litrski. Moč je bila pri obeh enaka - 198 kW (269 KM), s 384 Nm pa je imel večji tudi za 20 % več navora. V zadnji, tretji seriji (1971-1974) je E-Type dobil 5,3-litrski V12 z 203 kW (276 KM). Vsega skupaj so v 13 letih naredili okoli 73 tisoč primerkov, ki pravzaprav nimajo tako strašne zbirateljske cene, v povprečju se giba okoli 40 tisoč evrov.
Mnogo let pozneje, med letoma 1992 in 1994, pa je jaguar skupaj z avtomobilskim specialistom Tom Walkinshaw Racing sestavil ikono devetdesetih let, XJ220. S hitrostjo 342 km/h je bil takrat najhitrejši serijski avto na svetu, 1991 pa je držal tudi neuradni rekord na Nürburgringu. XJ220 je nastal iz neformalnega koncepta z V12 in štirikolesnim pogonom, ki so ga v prostem času zasnovali zaposleni pri podjetju Jaguar Cars kot sodobnika zmagovalcev v Le Mansu in kultnega E-Type. Koncept je luč sveta ugledal 1988 na salonu v Birminghamu, pozitivne reakcije pa so vodilne prepričale, da so pobrali 1500 depozitov v višini 50 tisoč funtov za avto, ki bo dobavljiv 1992. A strožji emisijski predpisi in konstrukcijske spremembe so podrle plane. Namesto V12 je prišel v poštev V6 turbo, ki je imel negativen sloves pokvarljivosti, pa tudi trg za visoko zmogljive športnike se je v začetku devetdesetih zaradi recesije močno zmanjšal. Na koncu je bilo narejenih le 282 primerkov, ki so stali 470 tisoč funtov, kar je avto uvrščalo med pet najdražjih avtomobilov tistih let.
In ja, če je E-Type zbirateljska poslastica, je XJ220 zaradi svoje redkosti neprimerno dražji - pravzaprav z nekaj tisoč kilometri stane enkrat več, kot je ob svojem nastanku. Dobite ga za 600 tisoč evrov.
