Dvovratni mestni malček z motorjem zadaj je drugi Subarujev avto, ki ga je japonska tovarna izdelovala med letoma 1958 in 1971. V 12 letih je bilo narejenih več kot 392 tisoč vozil.
Avto je bil znan po svoji monokok šasiji, nihajnem vzmetenju zadaj, strehi iz fiberglasa in vratih, ki so se odpirala nazaj. Tako kot dve desetletji prej je tudi 360 (ime izhaja iz davčne omejitve za motorje pod 360 kubičnimi centimetri) nastal na pobudo japonske vlade po ljudskem avtomobilu. V tistem času je bil eden najbolj popularnih japonskih avtomobilov, ob klasični obliki je bil na voljo tudi kot kabrio s platneno streho in kot karavan.
360, znan tudi kot pikapolonica, je imel dvotaktni vrstni dvovaljni in zračno hlajeni motor s prostornino 365 cm3. Motor je sprva zmogel 12 kW (16 KM), pozneje pa so ga nadgrajevali vse do 19 kW (26 KM) in z dvojnim uplinjačem tudi na 27 kW (37 KM). Kot drugi dvotaktni motorji tistega časa je potreboval mešanico z oljem, ki so ga dozirali s pokrovčkom rezervoarja za gorivo, 1964 pa je Subaru razvil samodejni sistem, imenovan subarumatic.
Avto, ki je bil predstavljen 3. marca 1958, je bil opremljen s tristopenjskim ročnim menjalnikom, ki je moč prenašal na zadnja kolesa. Do stotice, pravzaprav nekoliko manj, je avto potreboval 37 sekund, končna hitrost tega "kei" (mikro) avtomobila je bila 97 km/h, z maso pod 500 kilogrami pa je bil tudi izvzet iz ameriških varnostnih predpisov, zato so jih 10 tisoč po letu 1968 prodali tudi v ZDA. Tam je stal danes preračunanih 8500 evrov. Na testih so avto označili za nesprejemljivega zaradi varnostnih pomanjkljivosti in šibkega motorja, na preizkusnem trku pa je odbijač ameriškega avtomobila prišel vse do zadnjih sedežev v 360.
Na tleh med sedeži so bile ročice za čok, ogrevanje in odvzem goriva (specifično za dvotaktne motorje). Ena od manj priljubljenih lastnosti začetnih serij je bila, da so se zadaj obešena vrata, pri nas smo jih imenovali "na rek'lc", če so bila slabo zaprta, rada odprla pri višjih hitrostih, kar pa so v nekaj letih rešili z drugačnim zapiranjem.
Od 1961 je bil 360 preoblikovan tudi v mikro kombi Sambar, podobno kot Volkswagnov transporter, a manjši. Zaradi enostavnosti, majhnosti in nizke porabe je bil kombi zelo priljubljen na ozkih japonskih ulicah. V primerjavi s Volkswagnovim hroščem je pikapolonica precej manjša, s šibkejšim motorjem in tudi precej manj priljubljena na svetovnem trgu. A za razliko od nemške uspešnice je imel 360 že takrat (in danes standardno) samonosno karoserijo, medtem ko so hrošča (in sorodnike) polagali na šasijo.
360 je pozneje nadomestil nepriljubljeni R-2, iz profila precej podoben fičku, po samo treh letih pa veliko uspešnejši rex.
