Barbara iz Jeannette globoko čuti, kar poje

Je močan, hrapav in hkrati prefinjeno nežen glas skupine Jeannette, ki suvereno zapoje in zaigra pesmi velikih, kakršni sta Edith Piaff in Janis Joplin. Barbara Rehar, talentirana pevka iz Rogatca, malega kraja z velikimi glasbeniki, kot tam rečejo, poje, Aleš Boroš - Barni, Sandi Kampuš, Andrej Kos in Alan Haidar igrajo na inštrumente.
Swing, šansone, gypsy jazz, blues, rokenrol, pesmi, ki jih vsi poznamo, so del naše evroameriške genske osnove, dodajajo še svoje avtorske pesmi.
Vse pesmi so narejene v slogu Jeannette, harmonika, kitara, bas in bobni so zaigrani tako, da so izvedbe evergreenov in šansonov slišati sveže. "Priredbe imajo vrednost, če jih izvajalec ponotranji," poudari Barbara, Rogatčanka v slatinski ekipi glasbenikov, tudi pevka v zasedbi Kašmir, sicer mladinska koordinatorka v Rogaški Slatini, ki zaključuje magisterij primerjalne književnosti in filozofije v Ljubljani. "Veliko časa smo namenili temu, da priredbe res zvenijo čisto po naše, in delali na detajlih, kako naj inštrumenti komunicirajo v aranžmajih," razlaga. Prav zato ima rada bandovski način dela. "Ustvari se posebna klima, ki dela močno energijo. V Jeannette je fino tudi to, da ima vsak pri svojem prispevku ogromno svobode, vedno pa iščemo emocije, tako pri avtorskih skladbah kot pri priredbah." Občutenje tistega, kar človek dela, je pomembno, in seveda izražanje tega. "Tako, da se je treba včasih tudi skregati, vsak band ve, da je to nuja," se nasmehne.
Virusno obdobje je seveda tudi njih zaustavilo. "Pogosto preberemo, da so zdaj časi, ko se moramo poglobiti vase in se ukvarjati sami s seboj, vendar se meni zdi, da je treba pogledati naokrog, k tistim v rizični skupini in tistim, ki so tudi brez pandemije v izrednih razmerah. Takšno razmišljanje me hitro prizemlji. Ta čas spet kliče po kolektivizmu in strpnosti, tudi v karanteni moramo ostati v stiku, aktivni in kritični." Skrbi jo, da bo v povirusnem obdobju veliko težav. Tudi za glasbenike, njihov prispevek - in tudi prispevek drugih umetnosti družbi - je že tako podcenjen. Njej ni težko biti v osami, ko se za to sama odloči, zdaj že zelo pogreša ustvarjalno vrvenje z vaj. "Člani skupine smo v stiku prek 'group chata' in si s pogovori po telefonu dvigujemo moralo, predvsem s humorjem. Učim se igrati na ukulele in berem, tudi drugi počnejo podobno. Iz karantene bomo, zgleda, prišli zelo načitani, govorili še kak jezik več in vsak bo znal igrati kak nov inštrument." Upa samo, da v tednih, ki prihajajo, ne padejo v črno luknjo.