Bivši brezdomec: "Raje sem lačen kot z neplačano položnico"

Večkrat sva se pozdravila pred Hoferjem v Mariboru, izmenjala nekaj vljudnostnih fraz o vremenu in počutju. Dva mu dam za Kralje ulice; sicer časopis stane okrogli evro, od te vsote gre pol društvu, pol uličnemu prodajalcu. Nekoč, ko nisem imel drobiža, sem mu v roke stisnil snickersa. Ni se ga branil, češ, kaj naj si z njim počnem, če pa čokoladice ne morem pretopiti v pijačo. Ko sva se vse po ovinkih bolje spoznala in sem dojel, da ne gre za tipičnega klošarja, ampak za čisto pravo medijsko zvezdo, ki nastopa v televizijskih oglasih, sem se opogumil in Andreja Puglja povabil na pijačo v prvi bife pri trgovini. Mislil sem, da si bo naročil dva deci čistega, a sem se zmotil, da se bolj ne bi mogel. Kramljala sva ob kavici, s pojasnilom: "Alkohol mi nikoli ni kaj prida dišal."

Klopca pod svobodnim soncem

Pravite, da živite v Ljubljani, a pogosto vas vidimo v Mariboru.
Na Štajersko me je zanesel Art Kamp. Na Festivalu Lent sem popoldne delal kot prostovoljec v mariborskem Mestnem parku; in sem dopoldne začel prodajati Kralje ulice, s tem pa združil prijetno s koristnim. Časopis prodajam po različnih krajih, tudi na Gorenjskem in Dolenjskem. Menjujem lokacije, ker mi "kolegi" včasih nagajajo, nekateri tudi odkrito grozijo. Zato se raje umaknem tja, kjer je prosto mesto za prodajo časopisa. Tudi če je pred trgovino Karitas, ne grem tja. Kako pa bi bilo to videti, če bi si skakali v zelje! V Mariboru pogosto prespim pri prijateljici iz Smetke, ki promovira nakupovanje izdelkov iz pravične trgovine.
Omenjate notranja trenja med kralji ulice. Mislili smo, da ste na družbenem dnu imuni na nevoščljivost, favšijo.
Zmotno. Nekateri reveži bi si za evro v koleno zvrtali luknjo. Predstavljajo si, da s prodajo časopisa zaslužimo ne vem koliko, dobimo pa samo nekaj evrov za pol dneva dela. Ne vem, kaj jim "špila" v glavi. Jaz ne delam samo za Kralje ulice. Med drugim sem nastopal v gledališki predstavi Republika Slovenija, ki je prejela Boršnikovo nagrado (za angažirano gesto ob 25-letnici države; op. p.). Bil sem tudi novinar na Radiu Študent, pripravljal sem prispevke o brezdomstvu, varnih hišah in sorodnih socialnih temah. S kolegom sva vodila oddajo Klopca pod svobodnim soncem.

Nisem šel po flašo vina

Izpostavljate, da niste tipičen brezdomec. Ker oni ne snemajo reklam?
Ko sem pristal na ulici, nisem šel po flašo vino in se ga zapijal v parku s svojimi somišljeniki. Skoraj dve leti sem bil na ulici, a ne po svoji volji, v tem času sem bil le enkrat pijan. Je pa res, da sem takrat, ko sem v Novem mestu nažical za malico, srknil še dva deci terana. So dohtarji rekli, da je dobro za kri.

Letos matura, potem študij

Ste srednjo šolo dokončali?
Prvega marca letos sem izpolnil življenjski cilj, ki sem si ga zastavil pred 25 leti - opravil sem vse izpite za ekonomskega tehnika. Zdaj me čaka poklicna matura, ki je sicer na začetku mojega šolanja ni bilo. Kar sem zamočil, bom zdaj popravil. Tudi ko sem spal na ulici, sem se učil, a potem mi je pogosto zmanjkalo denarja za izpit. Nikoli pa nisem obupal, moram vztrajati, sem si prigovarjal, narediti maturo, če hočem dobiti kakšno spodobno zaposlitev.
Je mladost bila velika norost?
Zamočil sem srednjo šolo in šele pri 21 pogruntal, kaj bi v življenju rad. Kolegica se je vpisala na faks in imela pri sebi bukvo, katere srednje šole pridejo v poštev za študij. Jaz sem se odločil za pravo, takrat je za vpis na pravno fakulteto zadostovala srednja ekonomska šola ali gimnazija. V gimnazijo ne bom šel, sem si rekel, ker kot gimnazijski maturant spet ne bom imel poklica. Tako sem se odločil za ekonomijo. V mesecu in pol sem opravil sedem izpitov, a se je nato zataknilo pri denarju, ker moraš plačati vse, šolnino in izpite ... Malo sem obupal, vmes pristal na ulici, si odtrgal od socialne in naredil še en izpit ... In tako je trajalo 25 let. A ker zdaj ekonomski tehnik ne more študirati prava, sem vpisan še v program splošne mature, ki jo bom opravil jeseni. Moj naslednji cilj, upam da že letošnji ali pa vsaj za naslednje leto, je vpis na Pravno fakulteto Univerze v Mariboru - kot redni študent.

Z vlakom na topli obrok

S koliko evri se prebijate skozi mesec?
To je različno, odvisno od dneva, snemanj, tudi prodaja Kraljev ulice niha. S prodajo tega mesečnika tudi tvegaš, le deset izvodov, ki jih odkupiš od društva, lahko vrneš - tako mi jih včasih na terenu zmanjka. K sreči imam socialno podporo, da lahko krijem stroške položnic. Te poravnam v predpisanem roku, nobenega opomina nisem dobil. Tega reda sem se naučil od svoje pokojne mame, ki je raje bila lačna, kot da ne bi plačala položnice. Tak sem tudi sam. Ker predobro vem, da brez strehe nad glavo ne moreš narediti nič.