Bogastvo angleških klubov se mora nekje poznati

Prvič v tem desetletju se je zgodilo, da bodo štiri moštva iz iste države nastopila med osmimi najboljšimi v ligi prvakov. Jasno, gre za Angleže – Manchester United, Manchester City, Tottenham in Liverpool. Spet. Tudi leta 2009 so se štirje angleški klubi prebili do četrtfinala, trije še do polfinala, a smetano je na koncu pobrala Barcelona. Glede na to, da je leto poprej bil celo finale popolnoma angleški (Manchester United je leta 2008 premagal Chelsea) in da je še pred tem v treh zaporednih sezonah do finala vedno prišel po en angleški klub (Liverpool je 2005 tudi zmagal), se je takšna prevlada zdela nekaj povsem samoumevnega. Evropsko občinstvo se je med letoma 2004 in 2012 že kar navadilo, da bo vsaj ena od takrat najboljših angleških ekip (Manchester United, Liverpool, Chelsea ali Arsenal) v finalu. Le enkrat v tem času se to ni zgodilo. Ne nazadnje so imela angleška moštva enormno finančno prednost zaradi dohodka od televizijskih pravic. Bila so precej bogatejša od preostalih.

Španci so jih zradirali

A stvari so se naenkrat obrnile na glavo. Od (vključno) leta 2013 je do finala prilezel le še Liverpool (lani). Še huje: leta 2013 in 2015 Anglija ni imela niti enega četrtfinalista, v letih 2016 in 2017 le enega, lani in leta 2014 pa dva. Razlogi? Generalizirati jih ni mogoče. V Angliji sta se ves ta čas cedila med in mleko. A vsak klub je imel neke svoje težave – ponekod se je prenavljalo moštvo, drugje so ravno zamenjali trenerja, komu jo je zagodla poškodba ključnega igralca v ključnem trenutku, med smetano najboljših pa je ne nazadnje treba imeti tudi nekaj sreče.

Milijard in konkurence ne manjka

Angležem se je končno spet odprl prostor za prevlado. Glede na to, da po podatkih revizijske hiše Deloitte šest njihovih klubov sodi med deset najbogatejših na svetu, je bilo to le vprašanje časa. Manchester United je za Realom in Barcelono tretji, City peti, Liverpool sedmi, Chelsea osmi, Arsenal deveti in Tottenham deseti. Že samo Uefin podatek, da je vrednost igralcev v angleški ligi 2,7 milijarde evrov, torej milijardo več od italijanske in 1,4 milijarde več od španske, je dovolj zgovoren. Angleški klubi naj bi tako posedovali kar 30 odstotkov celotnega evropskega nogometnega bogastva. Nič čudnega, ko pa jim televizijske pravice na leto prinesejo skoraj tri milijarde evrov, denimo Špancem pa "le" 1,25 milijarde evrov. Iz tega naslova od evropskih klubov le Real Madrid, Barcelona in italijanski Juventus zaslužijo bolje kot angleški prvoligaši z dna lestvice.
Da bogastvo pogosto prinaša uspeh, ni nič nenavadnega v svetu športa. Peter Čeh, vratar Arsenala, enega od še dveh angleških četrtfinalistov v evropski ligi, je pred dnevi fenomen otoških klubov razložil:
"Zame je angleška liga najboljša na svetu. Na vsake tri, štiri dni so tekme, vse skupaj pa je vedno bolj tekmovalno. Poglejte denimo Paris Saint-Germain. Njihova težava je, da čez leto v domačem prvenstvu nimajo dovolj derbijev. Ko torej v ligi prvakov pridejo pod pritisk, se ne znajo odzvati, ker na to niso navajeni."
S podobno situacijo kot PSG v Franciji se srečuje tudi Bayern v Nemčiji, medtem ko med angleškimi velikani vlada nenehno rivalstvo. Ne nazadnje – le kje drugje lahko govorijo o veliki šesterici, kakršno na Otoku sestavljajo Liverpool, Manchester United, Manchester City, Chelsea, Arsenal in Tottenham? A kljub temu so v zadnjem desetletju Otočani v ligi prvakov pogosto odpovedali. Štirje letošnji četrtfinalisti so lep dosežek, a to v deželi nogometa ne bo pomenilo nič, če bo končna trofeja ostala v tujini. In povsem mogoče je, da se to zgodi.

Grožnja: Barcelona in Juventus

Barcelona (druga) in Juventus (peti) sta od preostalih klubov v ligi prvakov na Uefini jakostni lestvici edina pred najboljšim angleškim, Manchester Cityjem (šesti). Po jakosti si sledijo Porto (deveti), Liverpool (dvanajsti), Manchester United (16.), Tottenham (18.) in Ajax (22.). Podatkovna baza Gracenote predvideva, da imajo angleški klubi letos 30-odstotno možnost osvojitve lige prvakov: Manchester City 19 odstotkov, Liverpool devet, Manchester United sedem, Tottenham pa štiri odstotke. Favorita sta Barcelona (39 odstotkov) in Juventus (20), na repu pa Porto (2) in Ajax (1).
Zakaj Angleži največ upanja polagajo v Manchester City? Nebesno modri so še tretjič v zadnjih štirih sezonah v četrtfinalu, s Pepom Guardiolo pa imajo trenerja, ki je z Barcelono že dvakrat osvojil trofejo. Sergio Aguero zabija kot za stavo, pet golov na petih tekmah oziroma v povprečju vsakih 70 minut. Tudi zato je City slavil na šestih od osmih tekem, pri čemer je Šahtjor razbil s 6:0, Schalke celo s 7:0. Liverpool, ki je lani prilezel do finala, je zamenjal takratnega tragičnega junaka Lorisa Kariusa in pripeljal enega najboljših vratarjev na svetu Alissona, v zvezno vrsto pa vložil 100 milijonov evrov za Fabinha in Nabyja Keito. Manchester United je prerojen pod novim trenerjem Olejem Gunnarjem Solskjaerjem, postal je prvi klub v zgodovini evropskih pokalov, ki je v gosteh, in to pri superbogatem PSG-ju, izničil domači zaostanek z 0:2. Ne gre pa odpisati niti Tottenhama, ki je denimo Borussio iz Dortmunda premagal s 4:0, te dni pa je dobil svoj novi stadion.

Klubski uspeh ogroža leve

No, vsi na Otoku nad tem, da bi se angleška moštva prebila do morebitnega finala, niti niso navdušeni.
V povsem natrpanem koledarju je finale lige prvakov na sporedu 1. junija, že 6. junija pa je polfinale lige narodov, v katerem se bo reprezentanca treh levov merila z Nizozemsko. "Ob tako čustveni tekmi, kot je liga prvakov, ti igralci pet dni kasneje za nas ne bodo sposobni igrati," meni angleški selektor Gareth Southgate, ki je v preteklosti tudi spoznal, da bogata angleška liga, v katero se stekajo številni prvorazredni igralci z vsega sveta, zavira razvoj domačih nogometašev. In to je eden od poglavitnih razlogov, zakaj se Angleži že več kot 20 let z velikih tekmovanj vračajo praznih rok. Nazadnje so bili bronasti prav na domačem evropskem prvenstvu leta 1996.