Bomo pač namesto messijev male lennone delali

Borut Planinšič Borut Planinšič
11.11.2018 05:23

Ponekod si žugajo s policijo, drugje grozijo z odvetniki. Poslušam tožbe, kako je en otrok pomolil dlan v pozdrav, drugi, jezen po porazu, pa ga je pljunil.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Reuters

"To je grozno!" mi pravijo. "O tem pišite!" dodajo. Je grozno, je. In smo pisali. Pa še bomo. A to je kot butanje s čelom v steno. Butanje, v katerem stena tolče nazaj, da še bolj boli. Kajti starševski huliganizem in z njim vsesplošni razkroj manir v športu mladih ni nekaj, kar bi počasi usihalo z onimi, kmalu menda obveznimi tablami, ki opominjajo na spoštovanje in otroško igro. Le še huje postaja. Če na najvišji slovenski ravni te dni najbolj ostro doslej žgemo čez sodnike in penale, se nam spodaj v piramidi nogomet sesuva v vulgarne, več kot zgolj verbalne orgije. Daleč je to od vzklika sodniku "Ti nisi plešast, samo oke maš prenizko!", s katerim so včasih prostaki na tribuni plenili pozornost okolice; ta vam je nedolžna v primerjavi z vsem, kar se dandanes dogaja na tekmah mladih.
Ponekod si žugajo s policijo, drugje grozijo z odvetniki. Poslušam tožbe, kako je en otrok pomolil dlan v pozdrav, drugi, jezen po porazu, pa ga je pljunil. Prebiram, kako zamenjani mladi asi mečejo bidone proti trenerjem, ker tako vidijo na televiziji. Da se valjajo po tleh, špegajo, ali jim je uspelo nategniti sodnika, in se derejo "prekleti sudija!", je itak del sodobnega fuzbala. Starši, ki si čez igrišče kažejo pesti in sredince, očitno tudi. So pa zadnjič starši v Mariboru, pri čemer mame nič kaj dosti ne zaostajajo za očeti, šli korak dlje, niso žalili igralca nasprotne ekipe, ampak svojega. Hja, vsak šibki člen ekipe je ovira na poti med zvezdnike, ki se običajno konča z dresom, za vedno pospravljenim v omari. In z razsutimi sanjami - staršev.
Pa to ni le tegoba nogometa. Starši radirajo povsod. Tudi v plesu, če hočete, kjer se otroče mimo prijoče, ker je neka mati z žuganjem in sikanjem posredovala v sporu otrok. In potem otroka slišiš, da bi raje šel igrat kitaro. Ali da je v pogovoru mladih nogometašev v slačilnici eden celi ekipi zaupal največjo željo: da njegovega očeta ne bi bilo več na tekmo. Toda kdo bo kaj spremenil, ko pa je otroški šport dandanes denar? Velik denar, če nabereš dovolj selekcij. In besni oče je plačnik. Zdaj pa mu reci, naj se pobere, če si to lahko privoščiš.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Več vsebin iz spleta