Bonsaj: Ne iz majhnega veliko, temveč iz večjega manjše

Bonsaj je zelo stara umetnost. Začetki gojenja miniaturnih drevesc na Kitajskem segajo vsaj dva tisoč let v preteklost. Kasneje se je bonsaj razširil v Korejo in od tam okoli leta 1300 na Japonsko, od koder izvira tudi ime bonsaj. Beseda je sestavljena iz dveh besed: bon pomeni posoda, sai pa drevo ali rastlina. Bonsaj je torej drevo v posodi.

Zahodni svet je bonsaje spoznal šele konec 19. stoletja. Japonci so jih prvič predstavili na svetovni razstavi v Parizu leta 1878. Natančnih podatkov o tem, kdaj so bonsaji prišli v Slovenijo, ni. Nekateri so se z bonsajizmom amatersko ukvarjali že v 70. letih, prvi bonsaj klub je bil ustanovljen v 90., a je deloval le nekaj let. Zares se je začelo na začetku tisočletja, pravi razcvet je bonsajizem doživel z ustanovitvijo Slovenskega bonsaj kluba leta 2003. Še vedno pa je resnih gojiteljev bonsajev malo. Na prste ene roke lahko preštejemo ljudi, ki se v Sloveniji na najvišjem nivoju ukvarjajo s to umetnostjo.

Prav to namreč bonsajizem je – umetnost. "Bonsaj je umetnina, s katero izražaš svoja čustva, komuniciraš z občinstvom, nekaj sporočaš. Enako kot kip, slika, fotografija in druge vizualne umetnine," pravi Tomaž Kovšca, eden od ustanovnih članov Slovenskega bonsaj kluba, njegov dolgoletni predsednik in licenciran inštruktor.

Z bonsaji je povezanih veliko mitov. Začenši s tem, da si rastline, ki jih pri nas množično prodajajo v vrtnih centrih, trgovinah za dom in vrt in včasih celo v običajnih samopostrežbah, zaslužijo ime bonsaj. "Tem rastlinam bi lahko rekli kvazibonsaji, v bistvu pa je to kič. Podobno kot če v veleblagovnici kupite reprodukcijo in rečete, da imate sliko. Nimate slike, imate kič. Bonsaji iz množične trgovine niso umetniški izdelek nekega bonsajista, nimajo nobene umetniške vrednosti. Poleg tega so drevesca iz take prodaje izjemno težka za gojenje, ker so to vrste, ki niso primerne ne za naše okolje zunaj in ne za stanovanje. Že transport s Kitajskega je trajal en mesec, drevo komaj še živi, ko pride v trgovino, kjer se muči še nekaj tednov, preden ga kupimo. Domov pride samo še umret," pravi Kovšca.

Bonsajist, širši javnosti znan tudi kot športni novinar na TV Slovenija, opaža tudi, da je še vedno veliko ljudi prepričanih, da so bonsaji posebne vrste dreves in grmov ali pa gensko spremenjene rastline, kar seveda ne drži. "Ne glede na to, da se že vsaj 20 let res zelo trudimo širiti znanje o bonsaju, še vedno prevladuje veliko neresnic. Bonsaj je povsem običajno drevo, nič gensko spremenjeno, nič drugačno kot tisto, ki raste v naravi, ampak samo oblikovano. Podobno kot oblikujemo živo mejo pred hišo ali pušpan v krogle in piramide, mi oblikujemo drevesa po svojem okusu. Teoretično lahko bonsaj ustvarimo iz vsake rastline, ki ima olesenele dele, seveda pa so nekatere vrste bolj primerne, ker imajo že naravno manjše liste, ker se bolje prilagajajo na življenje v posodi, bolje reagirajo na oblikovalne posege itd."

Osnova je dober začetni material

Osnova za lep bonsaj je dober začetni material, kot temu pravijo bonsajisti. "Resni bonsajisti se ne ukvarjamo s semeni in potaknjenci in podobnimi načini vzgoje dreves, kajti bonsajizem ni to, da čakaš, da iz majhnega zraste veliko, ampak je najbolj podoben kiparstvu - iz večjega materiala delamo manjšega. Vse, kar je odveč, odstranimo in drevo v enem zamahu oblikujemo po svojih zamislih. Zato skrbno iščemo primerne materiale. Primerna so drevesa iz drevesnic - sicer tam le redko najdeš tako dober material, kot bi ga v naravi, pa tudi v naravi ga zelo redko najdeš -, vendar pa je drevo v drevesnici že v posodi in se izogne šoku ob presaditvi, hkrati pa lahko praktično takoj, ko ga prineseš domov, začneš delati na njem. S tem prihraniš tri ali štiri leta prilagajanja rastline na življenje v posodi."

Še eden od mitov je ta, da je za ustvarjanje bonsaja potrebnih 30 ali 50 let. "Če imaš dober začetni material, lahko imaš v petih letih bonsaj na vrhunskem nivoju. Prej ko dojameš, kaj je dober začetni material, iz katerega lahko ustvariš dober bonsaj, prej imaš rezultate. To pa lahko dojameš samo, če hodiš na razstave, če se udeležuješ tečajev, hodiš v bonsaj šolo, kajti v revijah in na internetu ne dobiš občutka, za kako velika drevesa gre, za kako stara, kako debela … Ljudje, ki so samouki, ponavadi obstanejo pri mladikah, potaknjencih, veliko premladih drevesih, da bi bila primerna za ustvarjanje bonsaja."

Tomaž Kovšca hitro ovrže tudi precej razširjeno prepričanje, da je vzgoja bonsajev težka. "To govorijo ljudje, ki so kupili bonsaje, neprilagojene na naše podnebje, in so jim zato propadli. Bonsaje lahko goji vsak, ki zna gojiti balkonske rože ali lončnice, drevo v posodi ni nič drugega kot lončnica. Treba ga je zalivati, pognojiti, vsakih par let presaditi. Druga stvar pa je oblikovanje. Ne more vsak ustvarjati bonsaja oziroma ga vzdrževati v smislu oblike, če ne pozna tehnik žičenja, če ne ve, kdaj je treba drevo površičkati … Pa tudi če nima umetniškega duha v sebi, ne bo šlo. Vsakogar lahko naučim tehnik, ne morem pa ga naučiti umetnosti, to mora imeti človek v sebi," pravi Kovšca, ki ima tudi svojo šolo bonsaja.

Živo drevo je njihov medij

Seveda ne uspe vedno, a skrbno vzdrževani bonsaji lahko dosežejo zelo visoko starost. "Drevesa v posodah teoretično živijo, če že ne neskončno dolgo, pa zagotovo veliko dlje kot drevesa v naravi. Drevo v naravi zraste do neke gensko določene višine in širine in potem sčasoma shira od lakote, ker osmotski pritisk ne zmore več prenesti hranil iz koreninskih laskov do konca vej, in drevo propade. Bonsaj pa z obrezovanjem in presajanjem pomlajujemo, ne samo na zunaj, ampak dejansko podaljšujemo njegovo življenjsko dobo. Teoretično lahko živi večno," pravi Kovšca. In doda: "Seveda je odvisno od tega, kako skrbiš zanj. Če ga poleti samo enkrat pozabiš zaliti, je lahko z njim konec."

Zanimivo je, da je bonsajizem pretežno moška dejavnost. Ne samo pri nas, tudi drugod po svetu so med bonsajisti v izraziti večini moški. "Res je tako, ampak ne vemo, zakaj. Morda zato, ker je gojenje bonsajev velikokrat tudi zelo zahtevno fizično opravilo ali ker moški razmišljamo na drugačen način … Ne vem …"

Kaj torej na bonsajih pritegne (predvsem moške), kaj je na njih tako čarobnega? "Poleg tega, da je bonsaj umetnina, primerljiva z vsemi vrstami vizualne umetnosti, ima še dimenzijo več," na to vprašanje odgovarja Tomaž Kovšca. "Drevo je namreč živo bitje, spreminja se skozi letne čase, skozi desetletja, skrbeti moraš zanj, ni slika ali kip, ki ga postaviš na polico in samo brišeš prah z njega. Bonsaj je ilustracija bonsajistove vizije drevesa. Isti začetni material bi dva bonsajista povsem različno oblikovala. Tudi sam bi drevo danes povsem drugače oblikoval kot bi ga jutri. Kadar sem dobre volje in miren, bo drevo izražalo to mirnost in stabilnost, če hočem izraziti kaj drugega, bo drevo oblikovano dinamično, morda v obliki viharnika … Bonsaj te izpolnjuje, zadovoljuje enako kot druge umetnike tisti mediji, v katerih se izražajo. Bonsajisti se izražamo v živih drevesih."

Pa imajo pri oblikovanju bonsajev proste roke, je meja le domišljija, ali pa obstajajo pravila oblikovanja bonsajev? Sledijo smernicam, slogom, ki se skozi čas tudi spreminjajo? "Bonsajist ima seveda popolnoma proste roke, podobno kot jih ima slikar ali kipar, ampak če na koncu izdelek ni estetski, ni nikomur všeč oziroma lahko človeka celo odbija. Umetnost je znanost o lepem, in če hočemo ustvariti nekaj lepega, se moramo hote ali nehote držati nekih pravil, kajti naši možgani samo pod določenimi razmerji, kompozicijami itd. posamezen predmet dojemajo kot lep. Tako kot morajo fotografi upoštevati kompozicijo in zlati rez pri ustvarjanju fotografije, tako moramo to upoštevati tudi pri oblikovanju bonsaja, sicer bo videti neprijazen, grd, ne bo nam všeč … Poleg tega klasični bonsaj izraža neka filozofska načela in dolgo zgodovino. Na zahodu so se res pojavili različni slogi, ampak jaz ustvarjam klasičen bonsaj. To je podobno kot - če ostanemo na Japonskem – pri judu, ki ima svoja pravila. Če si jih prirediš po svoje, to ni več judo, ampak je nekaj drugega. Pri bonsaju pravila sicer niso okostenela, gre bolj za to, da je izdelek na koncu estetski, lep. Vsa ta pravila nam pri oblikovanju pomagajo, da je na koncu drevo lepo."