Bojan Tomažič
Peti z Otom Pestnerjem in New Swing Quartetom je bila posebna izkušnja. Z Otom naju druži veselje do jazzovskega petja in scata (vokalne improvizacije, op. p.), tako sva poleg treh skupaj zapetih pesmi eno tudi odimprovizirala," pravi Matej Krajnc. Slišati je bilo kot pogovor dveh prijateljev, se spominja. "To je je bila takrat kar realna dispozicija, bilo je namreč obdobje, ko sva intenzivno izmenjevala glasbene informacije, plošče, knjige in druge podobne zadeve, sodelovanje v studiu je bilo nekakšna kulminacija vsega tega, vsekakor pa ena mojih lepših studijskih izkušenj."
Oto se je razživel. "Vokalno se je spustil z vajeti, tako je pogovor slišati kot obračun, to večkrat počne na odru, v studiu pa so taki trenutki še tem bolj dragoceni." Krajnc spomni, da ga s takšnim riteminbluesovskim petjem na ploščah lahko slišimo peti denimo še v Naj bo Baby s Pepelom in krvjo, v Novkovićevi baladi Pozdravi Mariju, v Nisam kriv in Hoću z albuma Pravi posao ter v Oh Happy Day z New Swing Quartetom.
Tihi dogovor in prišleki
Pestnerjevo bogato glasbeno preteklost pozna, tudi o slovenski popevki iz šestdesetih in sedemdesetih let ima (dobro) mnenje: "Slovenska popevka je zdaj že tako močno integriran del splošne slovenske zgodovine, da je o njej treba govoriti in pisati z razmislekom, kot si ga zasluži, zlasti tista prva leta, ki so bila zvečine še v rokah pesnikov. Festival je bil pomembno poglavje pri srečevanju poezije s popularno kulturo, tako bi najlažje strnil svoje misli o njem, govoriva seveda o obdobju pred drugim sunkom leta 1998. Po tem obdobju v festivalu ne vidim več kakšnega bistvenega prispevka k splošni kulturni sceni. Tudi prva, zlata leta so prinesla precej potrošnega gradiva, a razmerje je kljub temu bilo nekolikanj bolj v prid uglasbljevanju poezije." On tudi ves čas uglasblja poezijo, ploščo je poimenoval po pesmi z naslovom Tihi dogovor. "Ne vem, kak je tih dogovor med vami, ker sem šele prišel," se začne pesem o prišlekih. "Se mi zdi, da gre v tem tekstu zlasti za vprašanje mentalitete, o čemer bo še treba govoriti in se razpisovati. Vsi smo namreč prišleki, tako ali drugače, in lastna svoboda se, to bi nam po vseh silnih tisočletjih zgodovinskih zgrešenosti moralo biti že jasno, konča pri svobodi drugega."
Spontanost odleti kot ptica selivka
Kako iti, ko se oblak obotavlja
Zdi se, da grem naprej, tudi ko življenje obstoji, a oblak se obotavlja ... Rad bi legel, legel v pozabo, pozabil, da sanjam, pozabil, da spim, pozabil, da nekdaj sem ljubil te, draga. Verza sta iz dveh prelepih pesmi. Govorjenje o ljubezni je lahko slišati iz offa, a o njej se mora govoriti z distanco. "Izliti na papir ali objaviti v trenutku, ko se kaj zgodi, je dolgoročno redkokdaj dobra odločitev. Te pesmi so sicer nastajale skozi leta, vseh mojih skoraj sedemindvajset kantavtorskih let. Spremembe v mojem osebnem življenju skozi vsa ta leta so tako tudi spreminjale aspekte nekaterih besedil, druga so ostala, ker gre pač za nekakšna splošna čutenja. V sedanji, končni različici so zvečine bolj splošno ontološke sorte, morda tudi bolj medbesedilna, angažirana. Se pa zdaj v njih počutim bolje, kot opazovalec od daleč, kar jim daje novo interpretativno razmerje. Nekatera bolj intimna so ostala, denimo Pozabil, s Kantfesta 2006, ker v prvotni obliki še vedno nekako najbolje funkcionirajo in bi jih s spremembami najbrž pokvaril, ne glede na to, da se življenjske okoliščine spreminjajo."
Krajnc je dober poznavalec tekstov in glasbe Boba Dylana in Leonarda Cohena, tudi prevajal jih je v slovenščino. Dylan ali Cohen je že tako in tako neumestno vprašanje, pri njem še posebej. "Moj odgovor je vedno isti: Dylan in Cohen. In vsi drugi litri iz tega soda," je vseeno komentiral. "Moj prostor je tako intimen kot angažiran, oboje se mi zdi enako pomembno in oboje je enako pomembno tudi pri obeh omenjenih ustvarjalcih. Čeprav Cohen zvečine obvelja za introvertiranega, Dylan za ekstrovertiranega, to ne drži povsem. Zato so mi ljube vse ravni pete pesmi, dokler seveda nosijo sporočilo, ki ga je vredno slišati. Besedilno ali glasbeno."
