Da Štajerka ne bi marala trgatve?

Koliko trgatev bo letos v Sloveniji? Po zakonu morajo biti v register pridelovalcev grozdja in vina vpisani vsi vinogradniki in vinarji, ki obdelujejo 0,05 ha ali več vinogradov. Če pridelek tržijo, morajo biti vpisani tudi vinarji in vinogradniki, ki obdelujejo manjšo površino. Spomladi 2018 je bilo v register vpisanih 30.000 pridelovalcev grozdja. Ali obstaja večja blasfemija od te, da Štajerka ne bi marala trgatve? Si sploh kdo upa o tem posvečenem praznovanju spravila pridelka, ki bo že kmalu v obliki vina vseprisoten pri slehernem pomembnejšem dogodku, poseči v romantizirano podobo nabreklih jagod, ki pod božajočim jesenskim soncem in ob ritmičnih taktih klopotca padajo v škafe pridnih in pogosto pevsko razpoloženih bračev? Podobo dopolnjujejo še skrbne gospodinje, ki tisti dan mize šibijo s svojimi dobrotami, in putarji, ki so nekakšni junaki dneva. Madžarski filozof in pisec Bela Hamvas v delno ironičnem eseju Filozofija vina argumentirano pojasni, kako so v steklenico vina ujeti božji delci, ki se ob ustreznem konzumiranju prenesejo v človeka. Izrecno poudari, da se delci stopnjujejo s količino zaužitega eliksirja. Prvo trto so nam zasadili Kelti, Rimljani so nas naučili z vinom trgovati, po pokristjanjevanju pa smo vino dokončno sprejeli v svoj kulturni krog.

Da je na eni strani vino doseglo status skorajda najpomembnejše gospodarske dobrine in se na drugi strani vrstijo opozorila pred njegovo zlorabo, je stvar nekega drugega premišljevanja. Sama brskam po spominu, in do koder mi seže, so jeseni zmerom bile sopomenke za trgatve. Kako zelo sem v otroštvu sovražila trgatve! Začele so se zgodaj zjutraj, ko se je pobočjih še vlekla debela in težka megla. Zeblo me je v prste, mastno škropljene grozdne jagode so mi hudobno padale za rokave, na jeziku pa puščale ostre sledi. Moje trgatve so potekale po Radgonsko-Kapelskih goricah in menda je jasno, da tam niso ravnice. Vrstam ni bilo konca, paziti je bilo treba na svoje in tuje prste, in če si otrok, si pač ne dovoliš, da bi zaostajal za odraslimi in izkušenimi brači. Dan se je začel jasniti, ko sta babica in teta prinesli prvo južino in jo postregli kar sredi goric. Vroča domača želodčkova juha in kruh iz krušne peči sta ogrela prste, kvasenice so izbrisale žveplove sledi. Potem se je dan nekako prelomil in z vsako obrano vrsto se je stopnjevalo pričakovanje konca v vinogradu. Temu je sledila velika pojedina za mizo, nato pa prešanje, prvi grozdni sok, ki je običajno sprožil vsaj eno posttrgatveno drisko in otroci smo bili osvobojeni otroškega dela. A le do ponovitve v šoli, ki je vsakemu razredu organizirala udarniški dan v goricah, da si je razred zaslužil za avtobus za končni izlet. Tam tempo ni bil nič manjši, le da sta obstajala dva tipa gonjačev; namrščeni delovodja iz vinogradniške organizacije in kakšna vneta sošolka, vajena kmečkih opravil, ki je nam, radgonskim mestjanarjem, rada pokazala, kako zelo pomehkuženi smo in se nam tako res velikodušno maščevala za vse, za kar je mislila, da smo ji prva dva meseca šole hudega prizadejali.

Odrasla sem nato doživela prekrasno trgatev na Korčuli, ko sem se po obiranju plavca najprej skopala v morju, nato pa za mizo domačinov doživela neponovljivo pristno izvedbo dalmatinskih pesmi, ker so vsi brači bili upokojeni klapski pevci. Prav nedavno sem iz varne razdalje vpijala slike in zvoke trgatve v Brdih in jih s srkanjem rebule shranjevala v mentalni spomin. Naša družinska trgatev se začenja prav zdaj. Moj oče ni niti vinogradnik niti vinar, a iz nekaj manj kot 700 trsov izvleče eliksir z božjimi delci. Na sumu ga imam, da vanj zmeša veliko znanja in skrbi za trto in ljubezni do nas. Avtohtono baletovo je vino, za katero rada potrgam grozdje, pa četudi je nad dragotinskim bregom najprej megla.