Številne diete čez noč postanejo modni krik in prav tako čez noč utonejo v pozabo. Med njimi je tudi dieta, o kateri se govori že nekaj časa in se bo očitno še nekaj časa. Ne glede na to, ali jo poimenujemo dieta z manj ogljikovimi hidrati, Atkinsova dieta, keto ali paleo, njen princip je enak: omejen vnos škrobnih živil ter povečan vnos maščob in beljakovin.
Diete z manj ogljikovimi hidrati danes zagovarjajo tudi izvedenci za debelost in diabetes, vse več raziskav pa nakazuje, da lahko ljudje z njo izgubijo vsaj toliko kilogramov kot s tradicionalnimi dietami, ki temeljijo na manjšem vnosu maščob in kalorij. Vse več ljudi se prehranjuje na ta način, vendar ne samo zato, da bi shujšali, ampak ker menijo, da tako jedo bolj zdravo.
Toda mnogi zdravniki opozarjajo, da je tak način prehranjevanja nevaren. Pri tem navajajo izsledke obsežnih populacijskih študij, ki diete z manj ogljikovimi hidrati povezujejo s povečanim tveganjem za srčni napad, kap in prezgodnjo smrt. Osupljivo je, da ta opozorila niso v skladu z ugotovitvami kliničnih testiranj, ki na splošno veljajo za zanesljivejši dokaz kot populacijske študije. Več jih je namreč pokazalo, da se med dieto z manj ogljikovimi hidrati raven "slabega holesterola", ki že nekaj časa velja za pomemben dejavnik tveganja za srčni napad in kap, ne poviša. Celo pri tistih testirancih, pri katerih se je raven slabega holesterola povišala, so se drugi kazalci zdravja srca običajno izboljšali.
Stvar je tako nejasna, poroča New Scientist, da se mnogi sprašujejo, ali uradna medicina sploh pozna prave vzroke za razvoj srčnih bolezni. Prav zaradi tega se je začel tudi Eric Westman, izvedenec za debelost pri univerzi Duke v Severni Karolini, spraševati, ali naj sploh še verjame v zdravniško hipotezo o holesterolu.
Mnogi so shujšali po zaslugi ketonske diete
Naraščanje števila primerov debelosti in diabetesa ogroža javno zdravje, zato so vprašanja glede varnosti diet z majhno vsebnostjo ogljikovih hidratov znova v središču pozornosti. Je torej izločanje ogljikovih hidratov z jedilnika varen način hujšanja in ohranjanja zdravja ali recept za srčni napad?
Diete z manjšim vnosom ogljikovih hidratov je v sedemdesetih letih preteklega stoletja proslavil newyorški kardiolog Robert Atkins, ki je tudi sam shujšal na tak način in je nato o tem napisal več knjig. Zaradi nasvetov, naj ljudje svoje krožnike obložijo z zrezki, smetano in maslom ter z njih odstranijo večino sadja in zelenjave, je postal izobčenec medicinske skupnosti. Kritiki so trdili, da ljudje ne bodo mogli dolgo vztrajati pri taki dieti, če pa bi jim to vendarle uspelo, bi jih ta ubila, pravi Westman, ki je študiral pri Atkinsu.
Podaj mi maslo, prosim!
Toda mnogi ljudje so po zaslugi te diete shujšali. Na začetku devetdesetih let preteklega stoletja so randomizirane študije pokazale, da so take diete pri hujšanju vsaj tako učinkovite kot tiste z manj maščobami oziroma da so celo učinkovitejše od njih. V okviru ene od študij so ljudje, ki so bili na dieti z manj ogljikovimi hidrati, v povprečju izgubili 4,4 odstotka telesne teže na leto, medtem ko so tisti, ki so se držali diete z manj maščobami, izgubili le 2,5 odstotka telesne teže. Hkrati so se pri testirancih, ko so se držali te diete, ravni holesterola ter druge vrednosti krvnih preiskav v nasprotju z opozorili večinoma izboljšale. To je bil po mnenju Westmana, ki je tudi sam izvedel nekaj študij, zelo pomemben trenutek.
Kako to pojasniti? Osrednja ideja je, da pri nadzorovanju telesne teže ne gre le za štetje kalorij. Prvič, kalorije iz maščob ali beljakovin ljudi bolj nasitijo kot enako število kalorij iz ogljikovih hidratov. S tem je mogoče pojasniti, zakaj ljudje med dieto z manj ogljikovimi hidrati redkeje poročajo o občutku lakote kot tisti, ki se držijo diete z manj maščobami. Westmanove študije so pokazale, da ljudje v okviru diete z manj ogljikovimi hidrati, četudi ne štejejo kalorij, na dan zaužijejo samo 1200 do 1500 kalorij, torej precej manj od priporočenih 2000 kalorij na dan za ženske in 2500 kalorij za moške. "Pojedo manj, ker niso nikoli lačni," pravi Westman.
Drugo ključno dognanje je povezano s tem, kaj se zgodi s telesom, ko zamenjamo njegov glavni vir energije. Naše celice običajno kot vir energije uporabljajo glukozo, enostavni sladkor, v katerega se pretvorijo tudi vse druge oblike sladkorjev in škroba. Glukoza je zelo reaktivna, zato naš organizem nadzira njeno količino v krvi, s čimer prepreči poškodbe krvnih žil in celičnih struktur. Če se po jedi raven glukoze v krvi poviša, začne naš organizem hitro sproščati hormon inzulin, ki celicam sporoči, naj začnejo absorbirati glukozo, jo porabljati in shranjevati.
Kalorije iz maščobe bolj nasitijo
Inzulin ima še vrsto drugih nalog, toda vse so povezane s signaliziranjem našemu organizmu, da smo zaužili cel kup kalorij, ki jih je treba uskladiščiti. Ključno je, da inzulin spodbudi maščobne celice, da glukozo pretvorijo v maščobo in jo uskladiščijo. Toda telo ima ob odsotnosti glukoze na voljo še en vir energije: maščobo. Uskladiščeno maščobo lahko - odvisno od vrste celic - denimo pretvori v maščobne kisline ali molekule, poimenovane ketoni, ki jih lahko porabi za energijo. To se običajno zgodi ponoči, ko več ur ne zaužijemo nobenih ogljikovih hidratov.
Pojedo manj, ker nikoli niso lačni
Namen omejevanja vnosa ogljikovih hidratov je do najmanjše možne mere zmanjšati sproščanje inzulina in v čim večji meri kot vir energije uporabljati ketone. Pri večini ljudi se prehod v stanje tako imenovane ketoze zgodi po nekaj dneh dramatično zmanjšanega vnosa ogljikovih hidratov. Uživanje zelo majhnih količin ogljikovih hidratov je znano tudi kot ketonska dieta.
Mnogi ljudje iz svoje prehrane izločajo ogljikove hidrate oziroma se držijo ketonske diete, ker bi se radi znebili odvečnih kilogramov ali ker se jim zdi, da je tak način prehranjevanja bolj zdrav in da si lahko z njim podaljšajo življenje. Nekateri zagovorniki ketonske diete verjamejo, da ima prehod v stanje ketoze celo vrsto koristnih učinkov za presnovne procese, vključno s preprečevanjem raka in Alzheimerjeve bolezni, čeprav trdnih dokazov o tem ni. Nevrologi pacientom v okviru zdravljenja določenih oblik epilepsije predpisujejo diete z zelo majhno vsebnostjo ogljikovih hidratov, saj se je izkazalo, da ima ketoza oziroma visok nivo ketonov pogosto za posledico delno ali popolno zmanjšanje števila epileptičnih napadov. Pravkar preučujejo njene morebitne pozitivne učinke tudi pri drugih bolezenskih stanjih.
Srčne zadeve
Diete z malo ogljikovimi hidrati so nedavno dobile večjo legitimnost zaradi svojih učinkov pri diabetesu tipa 2. Ta se razvije, ko celice postanejo manj občutljive na inzulin (gre za stanje, znano kot inzulinska rezistenca), kar po jedi vodi k nevarnim skokovitim dvigom sladkorja v krvi. Dolgoročno so ti dvigi sladkorja krivi za mnoge posledice diabetesa, med drugim za poškodbe živčevja in ledvic ter za razvoj srčne bolezni.
Diabetes povečuje tveganje za razvoj bolezni srca, zato v medicini prevladuje prepričanje, da bi se morali sladkorni bolniki izogibati nasičenim maščobam, ki jih najdemo predvsem v rdečem mesu in mlečnih proizvodih, saj naj bi te zviševale ravni slabega holesterola in povzročale zamašitev žil. Britanska državna zdravstvena služba (NHS) zato glede diabetesa tipa 2 svetuje, naj ljudje jedo čim manj maščob in več škrobnatih živil, kot so na primer testenine. Pri tem ne upošteva dejstva, da utegne imeti dieta z manj ogljikovimi hidrati za ljudi z diabetesom tudi dva koristna učinka. Sladkorni bolniki si doma pogosto merijo krvni sladkor, pri čemer sami opažajo, da jim, če za zajtrk pojejo slanino in jajca, sladkor v krvi ne poskoči tako močno kot tedaj, ko pojedo toast ali kosmiče.
Skeptiki bodo morda rekli, da nekajdnevna dieta z manj ogljikovimi hidrati sicer res prispeva k znižanju ravni krvnega sladkorja, vendar ljudje zelo težko vztrajajo pri njej. Dokazi o tem so mešani. Tako je denimo analiza desetih randomiziranih študij pokazala, da so bile diete z manj ogljikovimi hidrati, kar zadeva izboljšan nadzor nad krvnim sladkorjem, pri ljudeh z diabetesom prvo leto res bolj učinkovite kot tiste z manj maščobami, vendar po enem letu razlike ni bilo več. Obstajajo pa študije, v okviru katerih se je izkazalo, da so lahko pri tistih, ki pri dieti z manj ogljikovimi hidrati vztrajajo dlje časa, koristni učinki za zdravje dolgoročnejši. V okviru ene od teh študij je 128 ljudi z diabetesom tipa 2 daljše obdobje obiskovalo posvetovalnico o dieti z manj ogljikovimi hidrati, ki jo je vodil David Unwin, družinski zdravnik iz Southporta v Veliki Britaniji. Približno polovica udeležencev študije, ki so se držali te diete, je lahko v povprečju po dveh letih nehala jesti vsa zdravila za zdravljenje sladkorne bolezni.
Je slabi holesterol res tako nevaren?
Zaradi takih ugotovitev so začeli tudi zdravniki diabetologi in skupine za podporo pacientom dvomiti o uveljavljenem prepričanju o koristnosti prehrane z manj maščobami. Predstavniki teles, kot sta na primer organizaciji Diabetes UK in Diabetes Australia, zdaj pravijo, da so diete z manj ogljikovimi hidrati povsem sprejemljiva metoda hujšanja. Pred desetimi leti bi bila taka izjava nekaj nezaslišanega, ugotavlja New Scientist,
Ameriško združenje za sladkorno bolezen (ADA) je lani naredilo še korak dlje in je oznanilo, da obstaja več zanesljivih dokazov, da dieta z manj ogljikovimi hidrati učinkoviteje izboljšuje nadzor nad krvnim sladkorjem v primerjavi z drugimi prehranjevalnimi strategijami. Toda ker se na tak način prehranjuje vse več ljudi, so se začeli nekateri znova spraševati glede varnosti te diete. V nekaterih primerih lahko ta namreč vodi k alarmantni spremembi ravni holesterola.
Trditev, da lahko določene vrste holesterola povzročijo nabiranje oblog v krvnih žilah, je eden glavnih stebrov uradne medicine. V krvi obstaja več vrst holesterolskih delcev. Ena vrsta so lipoproteini visoke gostote (HDL), ki so povezani z zmanjšanim tveganjem za srčni napad, zato jim pravimo tudi dobri holesterol. Druga vrsta so lipoproteini nizke gostote (LDL), poimenovani tudi slabi holesterol, tretja vrsta maščobnih delcev pa so trigliceridi, ki prav tako veljajo za škodljive.
Nekateri ljudje, ki se držijo diete z manj ogljikovimi hidrati, poročajo o občutnem porastu ravni slabega holesterola. Čeprav se zdi, da so ti hiperodzivni ljudje v manjšini, njihovo pravo število ni znano. Westman ocenjuje, da je med njimi zelo malo ljudi, ki preidejo na tak način prehranjevanja. Med raziskavo, opravljeno leto 2004, sta od diete z manj ogljikovimi hidrati od skupno 59 testirancev odstopila le dva, ker se jima je močno zvišala raven slabega holesterola.
Westman in nekateri njegovi kolegi pravijo, da tak odziv največkrat opazijo pri ljudeh, ki so vitki in razmeroma mišičasti. Po njegovem mnenju bo v prihodnosti takih primerov vedno več, saj dieta z manj ogljikovimi hidrati za ljudi ni več samo kratkoročna strategija za izgubo odvečnih kilogramov, ampak vedno pogosteje tudi način zdravega prehranjevanja.
Toda med hiperodzivnimi ljudmi niso samo tisti, ki so vitki in mišičasti. Vipan Bhardwaj, družinski zdravnik iz Wokinghama v Veliki Britaniji, je poročal, da je zvišano raven slabega holesterola zaznal pri dveh svojih pacientih od skupno 38, ki so zaradi diabetesa prešli na dieto z manj ogljikovimi hidrati. "Ob tem smo se močno prestrašili," se spominja Bhardwaj.
Pri hiperodzivnih ljudeh je zanimivo to, da se pri njih raven slabega holesterola zviša, medtem ko se drugi kazalci zdravja izboljšajo. Med temi kazalci so ravni dobrega holesterola, trigliceridov in krvnega tlaka ter še nekaj drugih, ki so povezani z glukozo in inzulinskim odzivom. To se je zgodilo tudi pri Bhardwajevih hiperodzivnih pacientih. Zdravnik je zato pri obojih takoj opravil ultrazvočno preiskavo arterij, da bi preveril, ali so v njih obloge. Toda izkazalo se je, da jih ni.
