Donald Trump in abnormalizacija svobodnega sveta

Nisem več prepričan, ali je Trump res tak idiot ali pa idiota le igra. Njegov talent je po eni strani videti preveč naraven, po drugi pa je očitno, da je njegova preračunljivost osupljivo dobro natrenirana, brezskrupulozna, lahkomiselna. Pa saj to niti ni pomembno. Po prvi televizijski debati predsedniških kandidatov ta torek zvečer je jasno, da lahko Trumpu prinese zmago na predsedniških volitvah 3. novembra bodisi realna persona bodisi zaigrana vloga arogantnega in ignorantskega idiota. Vseeno je, ali je res nor - kot rečemo pogovorno, čeprav je tudi sicer na robu patološke umobolnosti - ali pa norca igra samo zato, ker se mu splača.

Rokoborba v blatu

Preden sem si ogledal posnetek soočenja, mi je kot nalašč prišel na zaslon članek iz Vanity Faira na to temo. Začel se je s citatom Georgea Bernarda Shawa: "Že dolgo tega sem se naučil, da se ni dobro ruvati s svinjo. Pri tem se lahko umažeš. Poleg tega je to svinji všeč."

Donald Trump je zvlekel protikandidata Joeja Bidna v blato. To je bil mud wrestling. Po Trumpovih pravilih. Ne po pravilih politične, televizijske, retorične kulture, kaj šele korektnosti in vljudnosti. To ne velja več. Nič več ne velja od teh starih pravil, ki so nekoč veljala. Prepričljivejši izpade tisti, ki je bolj glasen in nesramen. Še posebej, če namerno in nenehno laže, natolcuje, namiguje in obrača, se spreneveda in izmika. V tem je Trump mojster.

Internetni trol

Nebogljeno olikani demokratski kandidat ne da ni prišel do besede, vendar je bil prisiljen parirati Trumpovim eskapadam. Karkoli je Biden govoril - ali pravzaprav bolj odgovarjal Trumpu, ki je pač diktiral teme -, je bilo tako, kot da govori trolu. Trump je dejansko trol na dveh nogah in v treh dimenzijah. S Trumpom se ni mogoče pogovarjati. Trump je tam zato, da sam kaj pove. Kaj bo vendar Trump poslušal.

In kar reče Trump, drži samo zato, ker sam sebi verjame. In še vedno se seveda najde dovolj ljudi, ki mu verjamejo in ki odobravajo njegove trditve, ker je pač predsednik ZDA. Ki govori kot internetni trol. Kot eden od idiotov, pri katerih smo bili doslej navajeni, da se skrivajo v zavetju anonimnosti. Zdaj pa je eden od njih že skoraj štiri leta v Beli hiši. In bo morda še štiri.

Valjar podivjanega mesije

Bilo bi pretirano trditi, da je republikanski kandidat povozil demokratskega kot valjar. Toda Biden v tej vsiljeni defenzivnosti ni mogel delovati prepričljivo, saj je že v normalnih, nesprovociranih okoliščinah defenziven in ne preveč prepričljiv. Bidnova edina, ne učinkovita, žalobna, Pirova prednost v tem soočenju je bila to, da je dajal vtis normalnega človeka. Kandidat za predsednika se je predstavil kot galanten star gospod, ki mu ne preostane drugega, kot da se križa pred drugim prihodom podivjanega mesije.

Normalnost je pravzaprav edini adut, ki je Joeju Bidnu v tej predvolilni kampanji še sploh ostal. Američani so se znašli v situaciji, ko Trumpovim nevolilcem ne preostane drugega, kot da pri njegovem protikandidatu cenijo normalnost.

Toda normalnost ni nič izjemnega. Normalnost je brez presežkov in dodane vrednosti. Joe Biden je simbol starega, povoženega, neusmiljeno speštanega, dolgočasnega, zaspanega, nepreklikanega in neklikabilnega sveta.

Za mano potop

Voliti Trumpa ali se z njim celo strinjati je v resnici vsaj konservativno, če že ne nazadnjaško, vendar je zapakirano kot progresivnost. Dobesedno kot napredek - in obenem potop -, ki da bo čudežno odpravil zgodovinske zmote in krivice dosedanje Amerike in dosedanjega sveta. Tako imenovanega svobodnega sveta.

Svobodni svet, ki ga pregovorno in po tradiciji - z deljenim uspehom in s pripadajočo kolateralno škodo - vodijo ameriški predsedniki, je samo še nostalgična ideja. Svobodni svet, ki ga živimo, je svet absolutne, abnormalne, poljubne svobode. Svobode prazne intelektualne kapricioznosti idiotov kot prevladujočih (beri: najglasnejših) posameznikov. Svobode brez pravil, ki se ravná po interesih in psihološkem profilu tistih, ki se okličejo za njihove voditelje.

P. S. Vsaka podobnost s slovenskimi mentalnimi in političnimi razmerami je morda videti naključna. Za zdaj. Toda čez nekaj let - morda že na naslednjih volitvah - bo že namerna in načrtna. Ker se bo splačala.