Pet najredkejših in najbolj nenavadnih nevroloških motenj v psihiatriji je opisal Mark Griffiths, direktor oddelka za mednarodne raziskave na področju iger na srečo ter profesor vedenjske zasvojenosti, Univerza Nottingham Trent
Fregolijev sindrom
Pacienti s Fregolijevim sindromom verjamejo, da so različni ljudje pravzaprav ena oseba, ki le spreminja svoj videz. Ljudje s tem sindromom pogosto mislijo, da jih ti ljudje pod krinko preganjajo. Motnjo so poimenovali po Leopoldu Fregoliju, italijanskem gledališkem igralcu, ki je bil znan po neverjetni sposobnosti, da je na odru hitro spreminjal svoj videz. Fregolijev sindrom se običajno pojavi skupaj z drugimi duševnimi motnjami, denimo z bipolarno motnjo, shizofrenijo in obsesivno-kompulzivno motnjo. Lahko je tudi posledica poškodbe možganov in uživanja zdravila levodopa, ki ga predpisujejo za zdravljenje Parkinsonove bolezni. Raziskava iz leta 2018 je pokazala, da so do zdaj po vsem svetu odkrili le 50 primerov te motnje. Toda novejša študija, opravljena leta 2020, je pokazala, da se pojavi pri 1,1 odstotka pacientih po kapi, kar pomeni, da jo nedvomno ima več kot 50 ljudi. Zdravilo za Fragolijev sindrom ne obstaja, je pa mogoče njegove simptome nekoliko omiliti z antipsihotiki.
Cotardov sindrom
Pacienti s Cotardovim sindromom, ki je znan tudi kot "sindrom živega mrtveca", imajo blodnje in so prepričani, da so mrtvi ali da ne obstajajo. Drugi spet mislijo, da so izgubili kri, organe in dele telesa. Sindrom je poimenovan po francoskem nevrologu Julesu Cotardu iz 19. stoletja, ki je leta 1882 prvi opisal to stanje. Dejavniki tveganja za Cotardov sindrom so shizofrenija, depresija in bipolarna motnja. Lahko pa je tudi redki stranski učinek protivirusnega zdravila aciklovir. Sindrom naj bi bil posledica prekinjene povezave med predeli možganov, odgovornimi za prepoznavanje obrazov, ter tistimi, ki so odgovorni za povezovanje čustvenega zadovoljstva s to prepoznavo obrazov. To redko motnjo običajno zdravijo z antidepresivi, antipsihotiki in stabilizatorji razpoloženja ter tudi z elektrokonvulzivno terapijo.
Sindrom tuje roke
Sindrom tuje roke je ena od najbolj nenavadnih nevroloških motenj. Pacientu s to motnjo se zdi, da ima njegova roka svojo voljo in deluje po svoje. Včasih celo misli, da njegova roka ne pripada njemu, ampak nekomu drugemu. Ta sindrom so prvič odkrili leta 1908, vendar ga vse do začetka 70. let preteklega stoletja niso jasno opredelili. Izraz "sindrom tuje roke" je skoval Joseph Bogen, ameriški nevrofiziolog. Z njim je opisal čudno, trmasto vedenje, ki občasno nastopi med okrevanjem po nekaterih operativnih posegih na možganih. Ljudje s sindromom tuje roke običajno trpijo zaradi motenj senzornega procesiranja in se ograjujejo od dejanj svoje roke. Raziskave nakazujejo, da ljudje s tem sindromom pogosto personificirajo tujo roko, nekateri celo verjamejo, da jo je obsedel nek duh ali kakšna druga oblika zunajzemeljskega življenja. Med vzroki za sindrom tuje roke so demenca, kapi, prionska bolezen (degenerativna bolezen osrednjega živčevja), tumorji in napadi. Motnjo so diagnosticirali tudi pri pacientih, ki so v okviru zdravljenja hude epilepsije prestali operacijo, s katero so ločili levo in desno polovico njihovih možganov. Gre za izredno redek sindrom. Leta 2013 opravljena analiza je pokazala, da je bilo v medicinskih revijah do zdaj omenjenih samo 150 primerov. Čeprav zdravilo za sindrom tuje roke ne obstaja, je mogoče njegove simptome do neke mere omiliti in obvladovati tako, da poskrbimo, da je prizadeta roka ves čas zaposlena in da opravlja neko nalogo, denimo da v pesti drži nek predmet. Med drugimi oblikami zdravljenja so injekcije botulinskega toksina in terapija z ogledalom. Pacienti, ki so preživeli kap, imajo najboljše možnosti za ozdravitev.
Ekbomov sindrom
Ekbomov sindrom je halucinacija, pri kateri ljudje verjamejo, da so okuženi s paraziti. Pogosto se jim zdi, da jim pod kožo plazijo žuželke. Sindrom je dobil ime po Karlu Ekbomu, švedskem nevrologu, ki je konec 30. let preteklega stoletja prvi opisal to stanje. Natančno število ljudi, ki trpijo zaradi tega sindroma, ni znano, toda v okviru ene od študij se je izkazalo, da v neki veliki ameriški referenčni kliniki vsako leto odkrijejo okoli dvajset novih primerov. Meta analiza 1223 primerov Ekbomovega sindroma je pokazala, da se ta pogosteje pojavlja pri ženskah (dve tretjini pacientov so ženske, ena tretjina moški) in pri ljudeh, starejših od 40 let. Simptomi so pri pacientih običajno vztrajali tri do pet let. Ekbomov sindrom je povezan z več stanji, vključno s paranoidno shizfrenijo, organsko boleznijo možganov, nevrozo in paranoidno osebnostno motnjo. Diagnosticirali so jo tudi pri ljudeh, ki so se zdravili zaradi odvisnosti od alkohola, zlorabe kokaina, kapi, demence in lezij v talamusu. Pacienti z Ekbomovim sindromom pogosto zavračajo psihološko zdravljenje, saj so prepričani, da je treba težavo zdraviti z zdravili.
Alica v čudežni deželi
Za sindrom Alice v čudežni deželi, ki je znan tudi kot Toddov sindrom, je značilno popačeno doživljanje lastnega telesa, vida, sluha, dotika ter prostora in časa. Ljudem s tem sindromom se običajno zdijo predmeti manjši, ljudje pa večji, kot so v resnici. Ali obratno - predmeti se jim zdijo večji, ljudje pa manjši kot v resnici. Te zaznave spremlja občutek paranoje. O tem, koliko ljudi trpi za to motnjo, ni veliko znanega. Znano je le, da se najpogosteje pojavlja pri otrocih in ljudeh, ki trpijo zaradi migrene. Ljudje s tem stanjem imajo lahko napade strahu in celo panike, zato sta del uspešnega zdravljenja pogosto počitek in sproščanje. V večini primerov gre za kratkotrajno stanje. Najnovejša raziskava sindroma Alice v čudežni deželi je pokazala, da je zdravljenje uspešno pri polovici pacientov.
