Mineva 500 let od smrti Ferdinanda Magellana (1480-1521), enega največjih pomorščakov vseh časov, morda celo največjega. Čeprav sam konca svoje znamenite odprave ni doživel, se je v zgodovino zapisal kot prvi, ki je obplul Zemljo in tako empirično dokazal, da je res okrogla. Njegovo odkritje plovne poti okrog Južne Amerike je spremenilo svet in pravzaprav pomeni začetek globalizacije.
Ferdinand Magellan je bil po rodu Portugalec. Rodil se je kot Fernao de Magalhaes okoli leta 1480, najverjetneje v Portu. Bil je vojak in kapitan, ki je, ko je spremljal odkritja takratnih pomorščakov, razmišljal, kako bi obogatel tudi sam. Dišave z Daljnega vzhoda so imele astronomske cene in njegove misli so se vrtele okoli Moluških otokov, tedaj imenovanih Začimbni otoki, od koder so prihajale nageljnove žbice, muškatni orešek, cimet in žafran. Do tja je bila znana morska pot okoli juga Afrike in preko Indijskega oceana, Magellan pa je bil prepričan, da mora obstaja tudi pot iz zahodne smeri. Ko so mu zaradi lažnih obtožb, da se je okoristil z vojnim plenom, na Portugalskem zavrnili napredovanje, se je leta 1517 preselil v Španijo in svoje usluge ponudil španskemu kralju Karlu I., ki je želel spodkopati konkurenčno Portugalsko, ki je monopolno obvladovala pot okoli Rta dobrega upanja vse od leta 1488, ko jo je odkril Bartolomeu Dias.
Poimenoval Tihi ocean
Marca 1518 je bila podpisana pogodba, s katero je španski kralj Magellanu zagotovil ladje in zaloge, se je pa moral odreči portugalski posadki, obdržal je lahko le šest rojakov, kar je kasneje zaradi uporov imelo za odpravo skoraj usodne posledice.
Flota petih ladij z 270 mornarji je iz Španije odplula 20. septembra 1519. Pluli so ob obali Južne Amerike in iskali prehod v tako imenovano južno morje. Južno od današnjega Ria de Janeira in ustja reke La Plata so odkrili Patagonijo in nato 21. oktobra 1520 okrog Deviškega rta zapluli v ozko, s čermi obdano morsko ožino, ki je vodila na zahod. Imeli so samo še tri ladje, ena se je potopila, druga se je po uporu posadke vrnila v Španijo. Pomorščake so med prehodom ovirali gosta megla in ledeni vetrovi, a po 38 dneh plovbe so spet dosegli odprto morje. Njegove vode so bile relativno mirne, zato ga je Magellan poimenoval Tiho morje (Mar Pacifico). Danes vemo, da je to ocean, ime pa je ostalo enako. Skoraj 600 kilometrov dolgi prehod je Magellan poimenoval Preliv vseh svetih, saj so skozenj pluli 1. novembra, na dan vseh svetih, danes pa se imenuje po njem. Na zahodnem delu preliva so odkrili še otočje (mislili so sicer, da gre za del neznane južne celine), ki so ga zaradi številnih ognjev, ki so jih tam videli, imenovali Ognjena zemlja (Tierra del Fuego).
Smrt na Filipinih
Pot so nadaljevali po Pacifiku proti severozahodu in 13. februarja 1512 ponovno prečkali ekvator, v začetku marca pa prispeli do otoka Guam, ki je danes del Marianskih otokov. Deset dni pozneje je odprava, v kateri je bilo še 150 ljudi, odkrila otočje Filipini, za katerega se je Magellan odločil, da ga bo osvojil in razglasil za špansko ozemlje ter nato nadaljeval pot do Dišavnih otokov. A njegova odločitev se je pokazala za usodno, saj je bil 27. aprila 1521 pri Maktanu v spopadu z domorodci ubit.
MED MITOM IN RESNIČNOSTJO
Po pogodbi s španskim kraljem bi Magellanu pripadla dvajsetina bogastva, ki bi ga dobil na Začimbnih otokih.
Odprava je na poti okoli Zemlje prepotovala 60.440 kilometrov.
Plovbo okoli Južne Amerike je uspešno ponovil šele Francis Drake 58 let kasneje.
Po Magellanu se imenujejo nam najbližji galaksiji, Veliki in Mali Magellanov oblak, trije kraterji na Luni in Marsu ter vesoljska sonda, ki je raziskovala Venero.
Po njem so poimenovali tudi južnoameriškega pingvina, ki živi na obalah Argentine, Čila in Falklandskih otokov.
Po Magellanovi smrti je vodstvo ekspedicije prevzel Španec Juan Sebastian Elcano, ki se mu je z dvema ladjama in 108 mornarji uspelo prebiti do Začimbnih otokov. Tam so se oskrbeli z zalogami in začimbami ter februarja 1522 odpluli proti domu. Vendar pa je ladja Trinidad pričela puščati, zato so jo zapustili. Po popravilu se je poskušala vrniti v Španijo s plovbo nazaj čez Tihi ocean, a so jo zajeli Portugalci in na koncu izgubili v nevihti. Zadnja preostala ladja, Victoria, se je odpravila čez Indijski ocean in okoli juga Afrike. Že ko so pluli mimo Rta dobrega upanja, jim je od hrane ostal samo riž, in preden so dosegli pristanišče na Zelenortskih otokih, je lakota pokosila skoraj vso posadko. Ko je 6. septembra 1522 Victoria končno zaplula v seviljsko pristanišče, je bilo na njej le še 18 povsem izčrpanih mornarjev.
Na pot jih je šlo 270, vrnilo se jih je 18
Kapitan Elcano je oblastem sprva predstavil prikrojeno verzijo dogodkov, ki so omalovaževali Magellanov doprinos, a med preživelimi je bil tudi italijanski kronist Antonio Pigafetta. Na lastno pobudo je šel do kralja in mu predal ročno prepisano kopijo svojih zapiskov s potovanja, ki jih je leta 1524 tudi objavil v knjigi.
Magellanova dediščina
Magellanov preliv oziroma Magellanova ožina še danes velja za najpomembnejši naravni prehod med Atlantskim in Tihim oceanom. Do leta 1914, ko so odprli Panamski prekop, je veljala za edini razmeroma varen prehod med oceanoma, saj je bila plovba skozi Drakov preliv med Antarktiko in rtom Horn zaradi viharnega morja in ledenih gora bolj nevarna in nepredvidljiva.
Magellanova odprava je omogočila tudi prvo realno oceno obsega Zemlje. Po vrnitvi so opazili neskladje ladijskega dnevnika s koledarjem. Čeprav so člani odprave skrbno zapisovali vsak dan, so po vrnitvi ugotovili, da njihov datum en dan zaostaja na koledarjem. Ta dan so izgubili zaradi potovanja proti zahodu. Ob razmahu svetovne trgovine je to neskladje povzročalo vse več težav, zato so leta 1884 na Mednarodni poldnevniški konferenci določili umetno datumsko črto, ki poteka preko Tihega oceana.
Magellanovo potovanje velja za najpomembnejše v tako imenovani dobi odkritij, mnogi ga štejejo za najpomembnejšo plovbo v zgodovini sploh. Magellan, četudi ni preživel odprave okrog sveta, vseeno velja za prvega človeka, ki je obplul celotno Zemljino oblo, saj je že deset let prej s plovbo proti vzhodu prišel do Moluškega otočja na 130 stopinjah vzhodne zemljepisne dolžine, kar je bolj vzhodno od konca njegove poti na Filipinih.
