Človek, ki je pred 60 leti prvi videl okroglo Zemljo

"Nebo je črno, Zemlja je modra," je poročal iz vesolja. O tem, da je Zemlja okrogla, ni govoril, vsaj poročil o tem ni. Je pa bil zagotovo prvi, ki se je lahko o tem prepričal na lastne oči. Ruski kozmonavt Jurij Gagarin je pred 60 leti, 12. aprila 1961, kot prvi človek poletel v vesolje. To je, potem ko je Sovjetska zveza leta 1957 v vesolje uspešno poslala prvi umetni satelit, Sputnik 1, pomenilo novo veliko zmagoslavje sovjetskega vesoljskega programa v tekmi z ZDA.

Projekt so v Sovjetski zvezi pripravljali v veliki tajnosti, le malo ljudi je vedelo zanj. Niti Gagarinova žena Valentina ni vedela, da je njen mož kandidat za prvega človeka v vesolju. Kasneje je dejala, da se je najbrž ''bal, da me bo vznemiril, ker sva tedaj pričakovala otroka''.

Iskali "obraz države"

Gagarin je bil eden od deseterice kandidatov, ki so jih usposabljali v Zvezdnem mestu. Sovjetski voditelj Nikita Hruščov je vedel, da bo človek, izbran za prvega kozmonavta, avtomatično postal javna osebnost, "obraz države", zato je pri izbiri sodeloval tudi partijski vrh. Gagarin je ustrezal njihovim idealom: bil je odprt, samozavesten in močan, a hkrati običajen fant, ne pa neki pološčen uradnik iz mesta.

Jurij Aleksejevič Gagarin se je rodil 8. marca 1934 kot tretji od štirih otrok v kmečki družini v vasi Klušino pri Gžatsku, ki se od leta 1968 imenuje po njem. Leta 1951 je končal pilotski tečaj v Saratovu, ki ga je organiziral Komsomol, in postal pilot lovskega letala. Leta 1960 je bil eden od mladih vojaških pilotov, izbranih v prvi odred kozmonavtov SZ.

Veliki dan zanj in za ves svet je napočil 12. aprila 1961. Gagarin in Titov, ki je bil rezerva, sta se na kozmodromu Bajkonur oblekla v oranžna vesoljska skafandra. Kratico CCCP (Sojuz sovjetskih socialističeskih respublik, v cirilici) so na čelado dodali komaj 20 minut pred vzletom, da ga ob pristanku morda ne bi zamenjali za ameriškega vohuna. Gagarin se je po stopnicah povzpel do dvigala, ki ga je nato odpeljalo do vrha 43 ton težke in več kot 30 metrov visoke rakete Vostok, in nato vstopil v miniaturno kapsulo Vostok 1. Čeprav je bil Gagarin visok samo 157 centimetrov, se je komaj stlačil vanjo. Strokovnjaki so nato s težavo zaprli loputo v Vostok 1 in odštevanje do prvega poleta človeka v vesolje se je nadaljevalo.

Ob 9.07 po moskovskem času so se prižgali raketni motorji prve stopnje in nosilna rakete Vostok je poletela v nebo. "Pojehali! (Gremo!)" je zavpil takrat 27-letni Gagarin. Kmalu zatem je občutil breztežnost. Nepritrjeni predmeti so začeli prosto lebdeti v kabini plovila.

Enajst minut in 16 sekund po vzletu je Gagarin dosegel orbito. Poletel je preko Sibirije in Kamčatke, se nato obrnil proti jugu, letel preko Tihega oceana, severozahodno od Havajev, se na jugu Južne Amerike znova obrnil proti severu, dočakal sončni vzhod, preletel Afriko in se zatem po 108 minutah leta na višini sedmih kilometrov izstrelil iz kapsule ter dobrih deset minut kasneje s padalom pristal vasi Smelovka na levem bregu Volge (na jugu današnje Rusije), nedaleč od tam, kjer je samo šest let pred tem prvič poletel z letalom.

Najbrž je človek

Prvi sta ga opazili kmetica Ana Taktarova in njena vnukinja, ki sprva nista vedeli, za kaj gre, ko se je pred njima pojavilo bitje v oranžnem skafandru z belo čelado, ki je za seboj vleklo padalo. Danes 65-letna Rita Nuskanova je v pogovoru z dopisnikom BBC opisala dogodek: "Sadili smo krompir. Babica je delala luknje, jaz pa sem vanje metala krompir. Ozrla sem se okoli sebe in zagledala nekaj oranžnega in lepega. Nisem vedela, kaj bi to lahko bilo. In prihajalo je proti nam. Babica je bila prestrašena. Zagrabila me je za roko in me začela vleči stran, nazaj proti hiši. Takrat je rekel: 'Ženski, ustavita se! Sem eden naših.' Babici sem rekla: 'Babica, ustavi se, rusko govori, najbrž je človek.' Babica ga je nato vprašala, od kod se je vzel. On pa je odgovoril: 'Prišel sem z ladjo.' 'S kakšno ladjo, saj tukaj ni morja,' mu je odgovorila. On pa je dejal: 'Prišel sem od zgoraj, z neba.'"

Prvi vesoljski polet s posadko v zgodovini človeštva je bil tako zaključen. Gagarin je naredil celoten obhod Zemlje, čeprav je zaradi vrtenja Zemlje pristal zahodneje od Bajkonurja. Polet Vostoka je bil v celoti avtomatiziran in Gagarin ni pilotiral. Inženirji namreč niso bili prepričani, kako se bo obnašalo njegovo telo v breztežnostnem stanju. Za vsak primer je vendarle imel na voljo tudi kode, da bi lahko prevzel nadzor, če bi se kaj zalomilo. Polet vendarle ni potekal povsem brez težav. Ob zaviranju se namreč kapsula zaradi zapletenih žic ni ločila od modula, kar je povzročilo precejšnje premetavanje in vrtenje kapsule. A k sreči so žice kasneje popustile, modul in kapsula sta se uspešno ločila, Gagarin pa je nepoškodovan pristal.

Še 60 let po prvem poletu človeka v vesolje so mnoge podrobnosti tega zgodovinskega dogodka še vedno zavite v skrivnost. Tudi zato so o Gagarinovem poletu nastale številne zgodbe in legende, katerih resničnosti ni mogoče preveriti. So pa mnoge od njih zabavne. Tudi ta, ki pripoveduje o sprejemu, ki ga je dva dni po uspešnem poletu za Gagarina v Kremlju pripravil tedanji sovjetski voditelj Nikita Hruščov. Gagarina naj bi odvedel malo na stran in ga vprašal, ali je v vesolju videl Boga, kozmonavt pa mu je v šali odgovoril: "Da, videl sem ga." Na to mu je sovjetski voditelj čisto resno dejal: "Prosim te, nikomur ne govori o tem." Kasneje je do Gagarina pristopil patriarh ruske pravoslavne cerkve Aleksej I. in mu postavil isto vprašanje. Gagarin se ni hotel šaliti s cerkvenim poglavarjem, zato je po pravici povedal: "Ne, oče. Žal ga nisem videl." "Prosim te, Jura, nikomur ne govori o tem," je na to odvrnil patriarh.

Skrivnostna smrt

Gagarin je s prvim poletom v vesolje dosegel svetovno slavo, postal je idol ne samo v Sovjetski zvezi, temveč povsod po svetu. Ko pa se je evforija polegla, je bil izgubljen. Trpel je zaradi depresije in občutka nekoristnosti, saj mu sprva iz varnostnih razlogov niso več dovolili leteti. Začel se je vdajati pijači, menda je trpel tudi njegov zakon z Valentino.

Nato je bil imenovan za poveljnika vesoljskih sil, junija 1966 pa je začel z usposabljanjem za program Sojuz. Leta 1967 je bil rezerva za misijo Sojuz 1, ki se je končala s smrtno nesrečo njegovega prijatelja Vladimirja Komarova.

Leto kasneje se je smrtno ponesrečil tudi Gagarin; 28. marca 1968 je skupaj z inštruktorjem letenja Vladimirjem Serjoginom strmoglavil med vadbenim poletom z migom 15 v bližini kraja Kiržač severovzhodno od Moskve. Nesreča je še danes zavita v skrivnost. Po uradni razlagi je do tragedije prišlo zaradi izgube nadzora nad letalom po neuspešnem manevru, najverjetneje zaradi izogibanja meteorološkemu balonu. Nekatere teorije so govorile o nenadni slabosti pilota, druge o vplivu turbulence drugega letala ali celo o neposrednem stiku z njim. Obstajajo še mnoge teorije zarote, na primer o zaroti kontrolorjev, ki naj bi posredovali netočne podatke o vremenu. Kremelj je leta 2007 zahtevo po ponovni preiskavi dogodka s sodobnimi metodami in tehnologijami zavrnil.

Gagarinova žena Valentina je po nesreči prejela njegovo poslovilno pismo, ki ga je napisal že pred poletom v vesolje leta 1961. Z Valentino Gorjačevo sta se spoznala in poročila leta 1957, v zakonu sta se jima rodili dve hčerki. Valentina je umrla 17. marca lani, stara 84 let.

Prevlado prevzele ZDA

V ZDA so bili ob uspehih sovjetske vesoljske tehnologije vse bolj pod pritiskom. Sprva so v Washingtonu sicer zanikali, da sploh sodelujejo v vesoljski tekmi, a že poldrugi mesec po poletu Gagarina, 25. maja 1961, je tedanji ameriški predsednik John F. Kennedy naznanil ambiciozen vesoljski program, da bodo ZDA do konca desetletja poslale človeka na Luno. Res jim je to uspelo, dobrih osem let kasneje je Neil Armstrong na Luni izrekel znamenite besede o majhnem koraku za človeka, a velikem skoku za človeštvo.

Natančno 20 let po Gagarinovem poletu pa se je zgodil še en mejnik raziskovanja vesolja. Z izstrelišča Cape Canaveral na Floridi so 12. aprila 1981 izstrelili prvi raketoplan, Columbio. To je bilo vesoljsko plovilo za večkratno uporabo, ki je po misiji v vesolju pristalo na Zemlji kot jadralno letalo. Velike načrte pa je 28. januarja 1986 prekinila nesreča Challengerja, ki je eksplodiral 74 sekund po vzletu, umrlo je vseh sedem ljudi na krovu. Po skoraj triletni prekinitvi so nato polete raketoplana obnovili. Z njimi so izvedli številne pomembne naloge, kot so popravilo in vzdrževanje vesoljskega teleskopa Hubble ter gradnja Mednarodne vesoljske postaje in prevažanje posadk nanjo. A 1. februarja 2003 se je zgodila nova tragedija, raketoplan Columbia je na svoji 28. misiji razpadel med vračanjem v zemeljsko atmosfero. Življenje je izgubilo vseh sedem astronavtov. Po tem je bilo opravljenih le še nekaj poletov, julija 2011 pa je bil program Space Shuttle, v katerem je pet raketoplanov opravilo skupaj 135 poletov, končan.