Erika in Zmago od Piramide do Tarče

Oddaje Tarča ne gledam. Nikoli. ("Nikoli" pomeni, da jo včasih slučajno gledam manj kot minuto, zavijem z očmi in naveličano preklopim drugam ali ugasnem.) Teme, o katerih govorijo, me v glavnem ne zanimajo. Zanima me kvečjemu, če izvem, da je nastal halo. Tako kot zaradi predzadnje oddaje prejšnji teden. Potem si pogledam inkriminirani odlomek in preberem kaj na to temo. To razlagam zato, da ne bo kdo rekel, da ne vem, o čem govorim.

Ambasadorji transparentnosti

Ali ste vedeli, da je informacijska pooblaščenka lani jeseni oddaji Tarča podelila nagrado "ambasador transparentnosti"? No, to. Erika Žnidaršič je dobila piškotek, kot nekateri radi rečejo. Pričakujem pa, da bo Mojca Prelesnik Tarči nagrado zdaj odvzela zaradi incidenta z Jelinčičem, ki so si ga po dolgem času spet privoščili.
Moti me alarmantno pravičniški način, kako o teh temah govorijo. Moti me, da skozi oddajo iz tedna v teden paradirajo politiki, ki pod obojestransko krinko informiranja in ozaveščanja vedno z veseljem pritečejo po svojih par minut nacionalne pozornosti, TVS pa si s tem zagotovi injekcijo politične in družbene relevantnosti.
Predvsem pa mi gre na živce Erika Žnidaršič. Ne morem je videti. Ne prenašam tendencioznih voditeljic pogovornih oddaj, še posebej ne zadirčnih. Naj tega ne vzame osebno. Seveda mi je jasno, da v bistvu ni ona kriva. Sokriva že - ker ne more skriti svojega perverznega veselja, da se spravlja na politike -, ne pa prav kriva. Krivi so njeni uredniki. Konkretno urednik Tarče Boštjan Kogovšek, pa urednica informativnega programa Manica Janežič Ambrožič, pa seveda v. d. direktorice TVS Natalija Gorščak.

Zgodovina incidentov z Jelinčičem

Erika Žnidaršič ima dolgo, predolgo zgodovino incidentov z Jelinčičem. Ne spomnim se več, kdo so bili takrat uredniki, ampak v resnici ima TVS dolgo, predolgo zgodovino incidentov z Jelinčičem. Vsaj od leta 2006, ko je taista Erika Žnidaršič vodila tisti butasti primerek infotainmenta z naslovom Piramida in ko si je Zmago Jelinčič privoščil tirado proti Romom. Ker je celo Eriki Žnidaršič jasno, da se take grobosti in neumnosti na televiziji v civiliziranem svetu ne govorijo, ga je poskušala ustaviti ali utišati.
Ampak Jelinčiča seveda ne moreš ne ustaviti ne utišati, ko enkrat pride do besede. Jelinčiča ustaviš in utišaš tako, da ga ne pustiš do besede. Že prej. Preventivno. Da ga ne vabiš na televizijo. Ker tako ali tako nima nič pametnega povedati. In ker obstaja velika verjetnost, da bo izkoristil priložnost pred kamero za to, da bo povedal nekaj škandaloznega. Da bo povedal nekaj, kar se ne spodobi in niti ni treba povedati, da bi si s tem utrdil svoj sloves gobezdača, ki si kao upa vse povedati, ker je zmešan in dezinihibiran.
Uredništvo ni imelo niti najmanjšega razloga, da bi v oddajo povabilo tudi Jelinčiča. Morda so tudi ugotovili, da Jelinčič že dolgo ni nastopil na televiziji. Ali pa so (bili) tako naivni, da so si obetali, da glede na rasno in nacionalistično ne ravno eksplozivno temo Jelinčič tokrat ne bo imel priložnosti, da bi povedal kaj spornega.
Logično, Jelinčič si je vzel priložnost sam. Svoj legendarni puškomitraljez je zamenjal za pištolo z dušilcem in z nasmehom verbalno postrelil nekaj imaginarnih krivcev, da bi v Sloveniji naredil red.

Za noben denar in za nobeno kvaliteto

Draganu Matiću, ki se je v nadaljevanju spravil na oddajo in njene urednike in na TVS nasploh - niti ne toliko zaradi Jelinčičevega izpada, če prav razumem, temveč zato, ker je bila na muhi tokrat v glavnem SMC -, ugovarjam iz načelnih razlogov. Poslanec ni poklican, da bi na facebooku pisal kvazi kolumne na to temo. Pa če ima načeloma še tako prav. Nima pravice. To je pritisk na medij, ki si ga ne bi smel privoščiti. Zaradi njihovih zblojenih uredniških odločitev lahko na medije pritiskamo kvečjemu mi drugi novinarji. Poslanci pa ne, ker je nehigienično. In škodljivo. Za medije še bolj kot za politiko. Matić je s tem legitimiral urednike na Televiziji, ki evidentno nimajo pojma ali vsaj kriterijev glede tega, komu dajati besedo in zakaj. S tem je Tarči naredil reklamo, ki si je sicer ne bi mogli kupiti ali narediti za noben denar in z nobeno kvaliteto.