Facebook ni delal in jaz nisem znal več živeti

Bil bi večer kot vsi drugi, če se ne bi zgodil konec sveta. Za nekaj ur se je sesulo spletno družbeno omrežje Facebook. Pa ne samo facebook, deloval ni niti instagram, spletna mati nečimrnosti, ki je bolj ali manj namenjena le objavljanju močno retuširanih fotografij peciva, dragih dopustniških destinacij in avtoportretov, na katerih smo vsi videti povsem drugače kot v resnici. Nič čudnega, da zadnje čase nihče noče hoditi ven, saj se najbrž bojimo, da bomo drug za drugega ugotovili, kako bedno izgledamo v resnici. In da smo polovico utrinkov z naših prestižnih dopustov najbrž ukradli, medtem ko smo čakali na girice v Poreču. Skratka ... facebook ni delal in jaz nisem vedel, kaj bi s seboj. Lahko bi se potolažil s twitterjem, a zanj še vedno iskreno verjamem, da je večinoma namenjen nesrečnim, grenkim ljudem, ki jim v resničnem svetu ne uspe vzpostaviti pristnih odnosov, zato svojo patologijo skrivajo za spletnim intelektualiziranjem, cinizmom in blefiranjem, da so preveč pomembni, da bi se ukvarjali z neumnostmi. Strašno pametne in družbenokritične misli, obdane s slikami golih žensk in mačk, ki jedo kolače.
Minile so kake tri ure, ko na facebooku nisem mogel preveriti, kaj večerjajo moji spletni prijatelji, zato sem se obrnil k dobri stari televiziji. A kaj naj tam sploh gledam? Stokrat ponovljene filme? Slavka Bobovnika, ki je v kviz vnesel toliko sproščenosti, kot jo v diskoteko prinese davčna inšpekcija? Reko ljubezni, v kateri me prepričujejo, da na Dolenjskem obstaja vas, v kateri živijo sami Ljubljančani in en zapit Dolenjec?