Fenomen stripa v SFRJ: Kdo je močnejši, Zagor ali Veliki Blek?

Imeni iz naslova marsikomu iz mlajšega rodu naših bralcev ne pomenita veliko ali sploh ničesar. Tisti, ki smo odraščali v časih nekdanje Jugoslavije, pa ju v glavnem zelo dobro poznamo. To sta stripovska junaka, ob Alanu Fordu zagotovo največja zvezdnika tistih dni. Nepremagljiva, najmočnejša, najbolj poštena. Zagor ali Veliki Blek. Prvi se je tolkel za Indijance in njihovo svobodo, drugi za ameriško neodvisnost, v nenehnem boju z angleškimi vojaškimi plašči (rdečesrajčniki). Ker sta bila oba na isti, pravičniški strani, se seveda, čeprav skoraj sodobnika, nikdar nista srečala, kaj šele spopadla. Zato je vprašanje iz naslova pravzaprav nesmiselno. Pa zato nič manj intrigantno. Skok na splet nam pove, da še danes teče živahna razprava o tem, kdo je bil večji frajer, kdo močnejši, kdo bolj premeten.

Kaj sploh reči o stripu, ki ga večina še vedno šteje za manjvredno kulturno obliko, čeprav navdušuje številne bralce po vsem svetu? Resda predvsem mlade, a ti svojo mladostno ljubezen, včasih celo obsedenost, pogosto prenesejo v zrela leta. Strip je nekakšna mešanica med verbalnim in vizualnim medijem, z zaporedjem sličic in pripadajočim besedilom v oblačku.

Prvi so strip poznali na Japonskem, že v 18. stoletju, njihove slovite mange pa so danes znova zelo priljubljene. V Evropi in ZDA smo strip spoznali stoletje pozneje, skupaj s časopisi. Ali za časopis sploh obstaja primernejša kulturna oblika od stripa? Med prvo in drugo svetovno vojno je bil strip pomemben kulturni fenomen. Superman, Batman, Miki Miška, Racman Jaka in drugi so bliskovito osvajali svet.

Strip v Jugoslaviji

Iz nekega ne povsem pojasnjenega razloga je strip doživel največjo popularnost v Jugoslaviji. Fenomen je težko pojasniti: stripe so radi prebirali na Zahodu in Vzhodu, a nikjer tako zavzeto, tako fanatično, tako navdušeno kot na ozemlju Jugoslavije. Začelo se je, le kaj se tista leta ni, s partizani in narodnoosvobodilnim bojem, ki so jih na tržišče dale znamenite Dečje novine iz Gornjega Milanovca v Srbiji, ki so že služile bogastvo z legendarnim Politikinim Zabavnikom. Glavna junaka prvih povojnih stripov sta bila mlada partizana Mirko in Slavko, revijo s stripi pa so poimenovali Nikad robom (Nikoli suženj). Mirko in Slavko sta neusmiljeno pobijala naciste, fašiste, domače izdajalce, praktično vse, ki so si drznili upreti slavni partizanski vojski. Verjemite ali ne, naklada posamezne številke je narasla do 200.000 izvodov! Ni bilo hiše v širni Jugoslaviji, kjer ne bi našli vsaj številke ali dveh.

Skočimo še korak nazaj, k že omenjenemu Politikinemu Zabavniku, otroški reviji, ki je redno izhajala že od leta 1939, v Kraljevini Jugoslaviji pa je imela status današnjega Googla - medij, v katerem je mlado in staro našlo vse, kar mora vedeti. Večina vsebin je bila pokradena od Disneyja, o zaščiti avtorskih pravic se jim takrat še sanjalo ni. Revija med vojno in nekaj let po njej ni izhajala, vse drugo je legenda: leta 1952 naj bi bil za obuditev revije ukrepal kar Josip Broz, ki je bil navdušen nad idejo, češ da ima zelo rad Jaka Racmana, in se celo dal fotografirati ob tiskarskem stroju z revijo v rokah.

Tudi Slovenci smo imeli svoje adute. In to kakšne! Neodvisno od Disneyja ter srbskih manjših in večjih tatvin avtorskih pravic je svoj, povsem originalen, izvirni strip ustvaril Miki Muster. Le kdo ne pozna lisjaka Zvitorepca, volka Lakotnika in želvaka Trdonje, ki so s svojimi dogodivščinami še kako radi podrezali tudi v aktualni politični trenutek in tegobe takratne države. Tudi zato, ker so legendarnega Zvitorepca večkrat cenzurirali, ga sploh prepovedali in podobno, je priljubljenost stripa segala v višave, njegov idejni oče in ustvarjalec Miki Muster pa se verjetno le čudežu lahko zahvali, da ni pristal na Golem otoku - ali pa Titovi že izpričani ljubezni do stripa, te nenavadne kulturne oblike.

Jugoslovani, mladi in stari, so bili tako zelo dobro pripravljeni na neverjetno eksplozijo, ki se je pripravljala v ozadju. Kot nekakšna pop-rock scena, ki se je konec 60-ih in v začetku 70-ih let prav tako prebujala v nekdanji državi, je udarilo tudi med ljubitelji stripa. Zgodil se je namreč novosadski Dnevnik.

Lunov magnus strip in Zlata serija

Leta 1968 so podjetni Novosadčani namreč odkupili avtorske pravice od slavne italijanske založniške hiše Bonelli, velikana na področju evropskega stripa. Italijani so bili mojstri svojega posla, čeprav ne pri njih in ne drugod po "razviti Evropi" priljubljenost stripa ni ravno eksplodirala. A pri Dnevniku so vedeli ali vsaj slutili: Jugoslovani bodo njihove stripe takoj posvojili.

In Bonelli jih je izdajal celo vrsto. V prvi vrsti Alana Forda, legendarni strip, ki je s svojim neusmiljenim, skorajda črnim humorjem obračunaval z (ameriškim) kapitalizmom in nas z absurdnimi situacijami svojih junakov vedno znova spravljal v smeh do solz. Strip Alan Ford je zgodba zase, ki smo jo na teh straneh že predstavili, zato se tokrat posvetimo drugi, nič manj, če ne še bolj priljubljeni stripovski tematiki: Indijancem in kavbojem. Jugoslovani, vzgojeni v partizanskem duhu, so bili, jasno, vselej na strani šibkih Indijancev. Ti so bili v nenehnem, brezupnem boju z okupatorjem, neusmiljenimi zavojevalci, ki so jih poosebljali novi lastniki in gospodarji na ameriški zemlji - kavboji. Ko vsemu skupaj dodamo še sovpadajoča leta bojev za ameriško neodvisnost, nenehne boje z Angleži, Francozi, skočimo v čudoviti čas, ki je kar klical po narodnih junakih, nekakšnih ameriških martinih krpanih, ki se borijo za to ali ono pravično stvar. V Bonellijevih stripih takih junakov ni nikdar zmanjkalo, bilo jih je toliko, da so se v Novem Sadu odločili, da bodo stripe izdajali v dveh vzporednih serijah. Enim bodo ljubši borci za ameriško neodvisnost, drugim morda bojevniki za pravice Indijancev. Spet tretjim oboji. Za naklado se ni bilo bati, če kdo, potem Jugoslovani znajo ceniti dober strip.

Jezik

Priznati je treba, pa naj nam gre to še tako težko z jezika, da je svoje k priljubljenosti stripa dodala tudi tista legendarna mešanica jezikov, ki s(m)o ji v stari Jugoslaviji rekli srbohrvaščina. Ta skupni jugoslovanski jezik smo takrat poznali in razumeli vsi. Učili smo se ga na radiu in televiziji, fantje pri vojakih, moški v športnih revijah in časopisih (le kdo ni takrat bral legendarnih Sportskih novosti!?). V srbohrvaščini so bile odpete najlepše in najbolj priljubljene pesmi, posneti najboljši filmi, televizijske serije, nanizanke in drugo. Stripov si, razen Musterjevega Zvitorepca, skoraj ne moremo predstavljati v slovenščini: poznavalci bodo takoj vedeli, o čem govorim, če le pomislijo na Alana Forda in njegov navdušujoči humor v srbohrvaščini in neroden poskus prevodov v slovenščino. Ki sicer prav tako pripelje do solza, le da ne zaradi humorja.

In čeprav bo komu zvenelo še tako jugonostalgično, me ni sram priznati: vse pa le ni bilo tako slabo v tistih časih. Če nič drugega, je bil tisti umetni jezik neverjetno poetičen in pravo nasprotje današnjim naslednikom: srbščini, hrvaščini, da o kakšni črnogorščini ali bosanščini sploh ne govorimo.

Lun - kralj polnoči

Bilo bi krivično, če pred napadom stripov ne bi omenili še junaka, po katerem je Lunov magnus strip dobil ime. Lun - kralj polnoči je bilo avtorsko delo javnosti povsem neznanega Mitra Miloševića, ki je romane pisal pod imenom Frederic Ashton. Zgodbe o Lunu niso bile stripi, temveč navadni romani brez ilustracij, zato pa neverjetno priljubljeni med bralci.

Mešanica akcije, špijonaže in erotike je privlačila kot magnet, vsemogoči Lun pa je bil nekakšen socialistični odgovor kapitalističnemu junaku Jamesu Bondu. In, da, Luna so izdajali v Novem Sadu, zato se tudi imenu nove stripovske serije ni nihče čudil.

Zagor Te-Nej

Pa začnimo kar na vrhu, pri verjetno najbolj priljubljenem Bonellijevem stripovskem junaku. Zagor je junak, ki so ga v stripu prvič predstavili leta 1968, tisti prvi strip (z imenom Gospodar Darkwooda) pa je bil nedavno na dražbi prodan za 4200 evrov. Pozor, starejši bralci in bralke! Pobrskajte po starih, zaprašenih omarah, skočite na podstrešje. Morda pa se kje skriva porumeneli strip, za katerega lahko mimogrede iztržite pravo bogastvo.

Zagorjevo pravo ime je Patrick Wilding, njegova starša sta bila Mike in Betty, oba irskega porekla. Živeli naj bi bili okrog leta 1830. Mali Zagor naj bi bil na svet privekal v neki kolibi v širnih gozdovih Darkwooda. Njegova zgodba je seveda pravcata melodrama. Starša so ubili Indijanci, mali Patrick je odraščal z idejo, da ju maščuje, ko pa mu je maščevanje končno uspelo (skrivoma je s svojo legendarno sekiro pokončal kar lepo število teh ameriških domorodcev), je zgrožen ugotovil, da so Indijanci njegovega očeta ubili nekako upravičeno, kot maščevanje za številne zločine, ki jih je zagrešil. Fant se je spreobrnil, prestopil na stran pravice in postal goreč zagovornik Indijancev in njihovih pravic. Zaradi svojih skoraj nadnaravnih sposobnosti, predvsem pa zaradi sijajnega rokovanja s sekiro, so mu Indijanci nadeli ime Zagor Te-Nej, kar v jeziku plemena Algonkinov pomeni Duh s sekiro. Ko njegovemu liku dodamo še legendarno rdečo majico z rumenim krogom, sredi katerega je slika črne ptice (ki morda predstavlja orla ali celo sveto ptico gromovnika, zaščitnika severnoameriških Indijancev), dobimo junaka, ki je zaznamoval otroštvo marsikaterega fantiča v tistih letih.

Zagor je, jasno, nenehno zmagoval, v vsakem naslednjem stripu je sledila nova avantura, nova dogodivščina, z vselej enakim koncem in zmago "pravice nad krivico". Na svoji poti si je Duh s sekiro pridobil številne prijatelje, najbolj znan pa je njegov legendarni, dolgoletni sopotnik Chico (Čiko), majhen, debelušen Mehičan z odličnim smislom za humor in prepoznavnimi "kletvicami" v slogu "karamba in karambita", "pri vseh napitkih mojega dedka lekarnarja" ali "pri vseh družinskih brkih" in podobnimi. Sicer pa je kakšno sočno rad povedal tudi Zagor: "pri tisoč skalpih" ali "pri tisoč bobnih" ...

Veliki Blek

Veliki Blek ali tudi Blek Stena je naslednji veliki stripovski junak. Na sceni se je pojavil nekaj let za Zagorjem pn si takoj pridobil ogromne simpatije, predvsem pri mlajših bralcih. Medtem ko so se nad Zagorjem navduševali predvsem najstniki in starejši bralci, je Blek osvojil tudi srca najmlajših: od tistih, ki so komajda začeli brati, pa vse do 12-, 13-letnikov. Zato je imel Blek celo višje naklade, vsaka naslednja epizoda pa je bila zato še bolj nestrpno pričakovana.

V nasprotju z Zagorjem se v dogodivščinah Velikega Bleka Indijanci pojavljajo le vzporedno. Sicer so tudi tukaj prikazani pozitivno in kot tisti na pravi strani, a posebne vloge ne igrajo. Veliki Blek je visok, svetlolas, mišičast lovec na živali (traper), ki živi v času ameriške vojne za neodvisnost. Ne glede na letni čas je oblečen v brezrokavnik iz medvedje kože, oprijete vojaške ​hlače ter obut v resaste usnjene škornje, na glavi pa ima kučmo iz bobrovega krzna. Njegova stalna spremljevalca sta deček Rody in profesor Cornelius Occultis. Njihovi glavni sovražniki so angleški vojaki, ki jih v stripih imenujejo rdečesrajčniki.

Blek je po narodnosti Francoz, njegovo pravo ime je Yannick Leroc. Bil je težaven otrok, zato sta ga starša, kraljevski kartograf Diodat Leroc in mati Marija, kmalu poslala na delo na neko ribiško ladjo. Po številnih dogodivščinah se je končno znašel v ZDA, se pridružil nekemu eskimskemu plemenu, kjer so ga krstili za Bleka (Zlati lasje). Ko so Eskime napadli angleški vojaki, je Blek postal njihov poglavar. Sledila so leta in leta nenehnih bojev za pravico. In stalne zmage, seveda, čeprav je bil sicer nepremagljivi Blek nekako bolj človeški. V kakšni epizodi so ga tudi zajeli, ga vtaknili v ječo, od koder sta ga praviloma rešila prijatelja, pogumni Rody ali zviti Occultis. Brez nedolžnih kletvic in psovk seveda ni šlo niti pri Bleku. "Pri jelenskih rogovih!" sta vzklikala Blek in njegov mali posnemovalec Rody. Profesor Occultis pa je prisegal na znanost: "Pri tisoč epruvetah!" ...

Zakaj je bil Blek tako priljubljen med mlajšimi bralci? Preprosto zato, ker je promoviral stvari, ki jih je lahko razumeti. Nekako v slogu desetih božjih zapovedi: ne ubijaj (po nepotrebnem), ne kradi, ne dotikaj se žena drugih … Bodi vselej na pravi strani, na strani pravice.

Uvodno vprašanje o tem, kdo je močnejši, Zagor ali Blek, zato nima odgovora. Je pa Blek zmagovalec, če primerjamo naklado: praviloma je ta zlahka presegla število 100.000 izvodov, Zagorja so kljub vsemu prodali nekaj manj. Si je pa Duh s sekiro pridobil večje spoštovanje med poznavalci. Zbirka vseh izdanih romanov o Zagorju bi danes zlahka dosegla ceno nekaj deset evrskih tisočakov.

Drugi junaki

Zagor in Blek še zdaleč nista bila edina stripovska junaka tistih let. Nikakor ne, le najbolj priljubljena sta bila, če primerjamo velike številke. Omenimo le tiste, ki so priljubljenost Zagorja ali Bleka skoraj dosegli.

Tex Willer in njegov neločljivi prijatelj Kit Carson sta se borila proti zločinom in krivicam po ZDA, pri tem pa sta pogosto uporabljala nedovoljene metode.

Komandant Mark je bil Blekov sodobnik iz časa bojev za ameriško neodvisnost. Vodil je enoto Volkov iz Ontaria, tudi oni so se borili proti Angležem. Omenimo še Markova najboljša prijatelja, nekdanjega gusarja Bluffa in njegovega psa Floka (znamenito "vrečo bolh") ter poglavarja štirih plemen z Velikega jezera Žalostno Sovo.

Mlajši bralci so se navduševali nad Kapetanom Mikijem, mladim, komaj 18 let starim poveljnikom rangerjev iz Nevade. Miki, sam sicer vzornega obnašanja, pa se ni gibal v dobri družbi: njegova najboljša prijatelja sta bila Smuk in Salso, oba kronična pijanca, ki sta v prostem času mimogrede izpraznila sodček ruma.

V osemdesetih letih so pri Bonelliju obrnili ploščo. Namesto vesternov in zgodb o Indijancih in kavbojih so v prvi plan stopile znanstvenofantastične zgodbe, predvsem o nemogočih pojavih in velikih ugankah. Omenimo še dva junaka, ki sta zlahka reševala vsa podobna vprašanja. Marty Misteria je bil detektiv nemogočega, ki je dal odgovore na vse največje uganke sveta. Tudi na vprašanja o neznanih letečih predmetih, nastanku piramid ... Podobno je odgovarjal Dylan Dog, le da se je "specializiral" za vampirje, čarovnice in vse druge strašljive like.

Strip je in bo preživel. Je nepogrešljiv del sodobne kulture, ki je mladim veliko bolj pri srcu kot leposlovje. Na grozo učiteljev in predvsem učiteljic domačega jezika (tudi slovenščine) in na veselje mladih, ki svoje junake tako pogosto najdejo med risbicami in oblački.