Ta kolosalni tanker za surovo nafto, ki je plul po svetovnih morjih od poznih 70. let do prvih let novega tisočletja, je bil pravi inženirski čudež, ki je hkrati simboliziral človeške ambicije in omejitve. Ladja Seawise Giant je bila zgrajena v ladjedelnici Sumitomo Heavy Industries na Japonskem. Gradnja se je začela leta 1974, dokončana pa je bila leta 1979. Naročil jo je grški ladjar, a se je še pred koncem gradnje znašel v finančnih težavah, zato je lastništvo prešlo v druge roke. Končni izdelek je bil osupljiv: ladja je v dolžino merila kar 458,45 metra ali približno toliko kot štiri nogometna igrišča. Široka je bila 68,8 metra, višina od kobilice do vrha pa je znašala 29,8 metra.
Več kot pol milijona
Najbolj impresivna je bila njena nosilnost - Seawise Giant je lahko prevažala 564.763 ton tovora (DWT), kar jo uvršča na prvo mesto med vsemi plovili z lastnim pogonom v zgodovini. Njen ugrez - globina, do katere se ladja pri polni obremenitvi potopi v vodo - je znašal 24,6 metra. To je pomenilo, da je bila ladja prevelika za plovbo po nekaterih najpomembnejših vodnih poteh na svetu, kot so Sueški prekop (maksimalni dovoljeni ugrez okoli 20 metrov), Panamski prekop (maksimalni ugrez 12 metrov) ali celo Rokavski preliv.
Tehnične specifikacije in pogon
Seawise Giant je poganjal parni turbinski sistem z močjo 37.300 kilovatov (približno 50.000 konjskih moči). Ladja je lahko na mirnem morju dosegla hitrost 30,5 kilometra na uro (približno 16,5 vozlov), kar je za tako ogromno ladjo impresivno, čeprav ne rekordno. Imela je pet ogromnih propelerjev, vsak je imel premer 9 metrov, ki so omogočali relativno dobro manevriranje kljub njeni velikosti. Rezervoarji za gorivo so lahko sprejeli več kot 48.000 kubičnih metrov goriva, kar je omogočalo dolge plovbe brez postankov za dolivanje.
Paluba ladje je bila tako obsežna, da je posadka - običajno okoli 40 ljudi - za premikanje po njej pogosto uporabljala kolesa. Čeprav je bila ladja zasnovana za prevoz surove nafte, je njena konstrukcija dopuščala tudi prilagoditve za druge namene, kar se je zgodilo kasneje v njeni karieri.
Burna zgodovina
Zgodovina ladje Seawise Giant je polna dramatičnih preobratov. Leta 1988 je med iransko-iraško vojno doživela enega svojih najtemnejših trenutkov. Medtem ko je bila zasidrana blizu otoka Larak v Perzijskem zalivu, jo je napadlo iraško vojaško letalstvo. Bombe so povzročile obsežne poškodbe, ladja pa je zagorela in potonila v plitvih vodah. Mnogi so takrat menili, da je zgodba Seawise Giant končana.
Vendar pa se je zgodil presenetljiv preobrat. Leta 1989 so ladjo dvignili na površje in jo odvlekli v Singapur, kjer jo je njen novi lastnik, norveško podjetje Norman International, obnovil. Po obnovi je dobila novo ime - Happy Giant - in se vrnila v operativno službo. Kasneje je bila prodana norveškemu ladjarju Jorgenu Jahreju in preimenovana v Jahre Viking. V tem obdobju je ladja dosegla vrhunec svoje slave kot največji delujoči tanker na svetu.
Nove vloge na poti v smrt
Proti koncu 90. let preteklega stoletja se je povpraševanje po tako ogromnih tankerjih začelo zmanjševati, delno zaradi sprememb v svetovni trgovini z nafto in delno zaradi visokih operativnih stroškov. Leta 2004 je bila ladja, takrat imenovana Knock Nevis, preurejena v plavajočo skladiščno in razkladalno enoto (FSO - Floating Storage and Offloading Unit). Zasidrana je bila v Katarju, kjer je služila kot ogromen plavajoči rezervoar za nafto.
Njena zadnja plovba se je začela leta 2009, ko je bila prodana v Indijo za razrez. Pod zadnjim imenom Mont je zaplula proti ladjedelnici Alang, kjer so jo med letoma 2009 in 2010 razstavili. Razrez take gigantske ladje je bil sam po sebi ogromen podvig: ocenjujejo, da je bilo recikliranih več kot 300.000 ton jekla in drugih materialov. Edini ohranjeni del ladje je njeno 36-tonsko sidro, ki je danes razstavljeno v pomorskem muzeju v Hongkongu.
Človeški ekstremi
Seawise Giant ostaja v zgodovini kot simbol človeške sposobnosti za gradnjo monumentalnih struktur, pa tudi kot opomnik na omejitve takšnih dosežkov. Njena velikost je bila hkrati njena prednost in slabost: čeprav je lahko prevažala nepredstavljive količine nafte, je bila zaradi svoje mase in ugreza omejena na globoke oceanske poti. Poleg tega je vzdrževanje tako velike ladje zahtevalo ogromne finančne in logistične vire.
Ladja je navdihnila številne zgodbe in primerjave. Na primer, če bi jo postavili pokonci, bi bila višja od Eifflovega stolpa (324 metrov) ali celo nebotičnika Burj Al Arab v Dubaju (321 metrov). Njena dolžina 458,45 metra je presegala dolžino štirih nogometnih igrišč, postavljenih drug za drugim - standardno igrišče FIFA meri 105 metrov.
Seawise Giant ni bila le ladja; bila je plavajoči dokaz človeške domišljije in tehnološke moči. Od svoje gradnje leta 1979 do razreza leta 2010 je preživela vojne, potope, obnove ter več sprememb lastništva in imen. Danes, ko so super tankerji še vedno pomemben del globalne trgovine, nobena ladja ni presegla njenih dimenzij ali nosilnosti. Zgodba Seawise Giant se je morda zaključila na obalah Indije, a njena zapuščina živi naprej kot edinstven mejnik v pomorski zgodovini.
