Govorimo predvsem o elektroniki, ki je danes dosegla že neslutene navezave, sploh ker so nekateri avtomobili narejeni okoli osrednjega računalnika in softvera - s tem mislimo predvsem na Muskovo teslo. Ampak ta zgodba bi bila preobsežna, zanimiv pa se nam zdi pristop uvajanja radia v avto, ki sploh ni bil tako samoumeven, kot morda mislite. Današnji sodobni štirikolesniki, če le niso poceni varianta, vozniku in potnikom ponujajo hud infotainment, zaslone na dotik, vsestranskost, povezavo v internet in še bi se kaj našlo, včasih pa je radio v avtomobilu pomenil le zvok glasbe namesto zvoka motorja.
Večina ljudi v avtu še vedno posluša radijske postaje, sledi predvajanje s telefona, USB-ključki pa izginjajo
Ko so v dvajsetih letih prejšnjega stoletja po desetletju uvajanja radijskih zvez radijske valove začeli uporabljati tudi za oddajanje programa, se je začelo noro obdobje radijskih sprejemnikov na elektronke in komercializacija po domovih. Avtomobili, kot rečeno, niso bili samoumevna tarča napredka, čeprav se je našlo kar nekaj poskusov improvizacije, nekateri od njih so bili videti silno bedasto. Komercialna uvedba radia v avtomobilu se je začela v tridesetih letih, ko je podjetje Galvin Manufacturing Coroporation, v lasti bratov Galvin (iz tega je kasneje nastala Motorola), pripravilo prve transformatorje za naprave, ki niso več potrebovale baterij, svoj posel pa so kmalu uspešno razširili tudi na radijske sprejemnike. Pisalo se je leto 1930, ko sta Galvina uvedla enega prvih komercialnih avtoradiev – Motorolo 5T71, ki se je v današnjem denarju preračunano prodajal za okoli 1500 evrov in se ga je dalo vgraditi v večino popularnih avtomobilov. Podobno pionirski je bil nemški Blaupunkt, ki je leta 1932 svoj prvi radio namestil v studebakerja, v Veliki Britaniji pa je leta 1933 Crossley ponudil tovarniško vgrajene radie v svoje avtomobile. Začetna doba je bila v znamenju številnih težav z elektronko, saj so v 6,4-voltni avtomobilski napeljavi potrebovali precej višje in različne napetosti za elektronke v radijih. V povojnem obdobju se je napetost sicer dvignila na 12 V, a potreba po zapleteni transformatorski elektroniki je ostala. Novo obdobje se je začelo 1952., ko je nemški Blaupunkt prešel na danes aktualno FM-frekvenčno območje. In da ne bo pomote - že zgodnji izdelki so imeli veliko rešitev, ki jih danes srečamo pri najnovejših izdelkih, le da so bile prilagojene tehniki tistega časa in pogosto kar mehanske.
Ena od funkcij, ki jo ima vsak radio, je »seek«, kjer s pritiskom na gumb iščemo naslednjo postajo. Če vemo, da so bili zgodnji radii narejeni analogno in se je postaje izbiralo z vrtenjem gumba, je iskanje postaj pomenilo pravo malo raketno znanost. Fordovi radii so imeli funkcijo Town & Country z dvema stikaloma – s pritiskom na Town je elektromotorček začel vrteti skalo, radio pa je znižal občutljivost sprejema - in tako se je motorček ustavil, ko je radio našel zares močno lokalno skalo. Na drugi strani je Country počel isto, le da je sprejemal tudi slabše signale. Prostoročnost prav tako ni pogruntavščina zadnjega desetletja – na mestu, kjer imamo danes naslonjeno levo nogo (levo od sklopke), je bil gumb, kjer je voznik kar s pritiskom stopala sprožil iskanje naslednje postaje. Z današnjih let gledano je vse skupaj smešno, sploh pa ne smemo pozabiti, da je prvi radio s tranzistorji in s tem manj problemi v avtomobile prišel šele aprila 1955, ko sta Chrysler in Philco objavila sodelovanje. Stal je takratnih 150 dolarjev in se je našel na seznamu dodatne opreme za modele Chrysler in Imperial.
Prehod na tranzistorje pa je prinesel precejšnjo težavo – visoki stroški izdelave polprevodnika so pomenili, da so se spet zatekli k starim dobrim elektronkam. Chrsysler je po samo letu dni ponudil hibridni radio, ki je v končni stopnji sicer obratoval s tranzistorji, za napajanje pa so skrbele nizko napetostne elektronke.
Medtem ko je bil avtoradio stlačen v majhen prostor na armaturki in omejen s prostorom, je avdio svet zunaj štirih koles napredoval s svetlobno hitrostjo - tudi ko gre za dodatne nosilce zvoka, od gramofonskih plošč in nekoliko kasneje uvedbe avdio kaset. Napredek v elektroniki je tako prinesel nove funkcije in Motorola je leta 1956 za Chrysler pripravila radio za plošče pod imenom Highway Hi-Fi - in prodajal se je do konca leta 1958. Ker je imel 16,66 obrata, je zahteval tudi posebne plošče – založba Columbia jih je prodajala izključno pri Chryslerjevih prodajalcih. Tovrstni triki bi danes naleteli že na pravne ovire glede varovanja konkurence, v petdesetih pa so bili le obupen (in obupan) poskus dodajanja dodatne vrednosti ob silno omejenih tehničnih možnostih. 1959. so radii končno vrteli tudi male plošče s 45 obrati. Skoraj stoletje klasične vinilke se je v šestdesetih začelo umikati magnetnim trakovom na kolutih, nekaj let pozneje pa Philipsovi avdio kaseti. V začetku šestdesetih je ameriški podjetnik in igralec Earl Muntz predstavil še neskončni magnetni trak v posebni kaseti s štirimi posnetki. Podobni poskusi so bili stari že vsaj desetletje, a zavoljo kompleksnosti in velikosti praktični bili niso.
Znanost avtoradiev se je občutno zavrtela po letu 1964, ko je Philips predstavil nov kompaktni format, staro dobro avdio kaseto. Kljub temu so se skozi šestdeseta še pojavljale ideje o klasičnih magnetofonskih trakovih, a ko je Philipsu uspelo ustoličiti kaseto, se je fokus avto radiev za vrsto let preusmeril v zvok. Običajni zvočniki so bili za avdiofile pretihi in preslabotni, zato so se začeli pojavljati prvi ojačevalniki, ki so delovali na 12-voltnem avtomobilskem električnem napajanju. Eden od pionirjev je bil Jim Fosgate, kasneje ustanovitelj Rockford Fosgate, njihove OEM-izdelke pa še danes najdemo v številnih avtomobilih. Leta 1983 je Zed Audio predstavil prvi ojačevalnik z 200 vati na kanal. HiFonics Zeus je uporabljal kar običajne zvočnike, ki pa niso najbolj navdušeni nad ekstremnimi temperaturami in tresljaji v avtomobilu, zato je bilo treba zastaviti nove rešitve z drugimi materiali. Do sredine osemdesetih so tranzistorski povsem izpodrinili ojačevalnike na elektronke, a hkrati se je začelo kazati, da je razlika v zvoku, ki ga naredi zastarela elektronka, vendarle občutna (in slišna), zato je retro naenkrat postalo »in« - in še danes hibridi med tranzistorji in elektronkami pomenijo smetano na torti za avdiofile. Nenazadnje je pred tremi leti na ta trg vstopil celo Fender.
A osemdeseta so prinesla še eno novost, ki ni bila vezana le na avtomobilski avdio – CD-plošče. In čeprav se bodo kasetarji v avtomobilih ohranjali vse do pred nekaj leti, je postalo jasno, da je digitalni medij, sicer na analogno vrtečem se ploščku, prihodnost, vsaj mislili so tako. Proti koncu osemdesetih so se tako začeli pojavljati tudi avtoradii s CD-predvajalnikom – prvi je bil Ford, ki je leta 1987 ponudil CD-predvajalnik v Lincoln Town Car. Vgrajen je bil v spodnji del armaturke, neposredno pod masko radija.
A CD-predvajalnik je eno, CD-predvajalnik v avtu pa drugo. Tresljaji in vibracije so zelo dolgo predstavljali veliko težavo, ki je lahko pomenila, da je laser izgubil sled in začasno prekinil predvajanje. To se je popravilo šele v devetdesetih z aktivno in pasivno zaščito pred preskokom. A CD je prišel v avtomobile le zaradi praktične in manj avdiofilske vrednosti, saj so zvoki motorja in ostalih komponent vedno prisotni - in tudi zaradi tega, da CD-ja za uporabo v avtu ni bilo več treba presneti na kaseto. Skupaj z razmahom računalništva v devetdesetih je postalo kmalu jasno, da osrednji del avtomobila, ki ni neposredno povezan z vožnjo, ne bo mogel ostali dolgo časa strogo namenska naprava. Po drugi strani pa je avtomobilska industrija znana po tem, da pri določenih rešitvah caplja za aktualnimi trendi - in avtomobilski radii so bili dolgo tipičen primer. Ko je sredi devetdesetih začel vladati format MP3 kot popolna digitalna oblika, so se pri avtomobilih globoko v 21. stoletje še vedno naslanjali na stare dobre avdio kasete, CD je bil luksuz in dodatek kasetni enoti, izmenjevalnik, ki je omogočal hkratno nalaganje več CD-jev, pa sploh znanstvena fantastika. 74 minut CD-ja je imelo v primerjavi z novim digitalnim formatom vse preveč omejitev, da bi bilo uporabnih, malo bolje je bilo šele takrat, ko so nam prvi domači računalniški CD-zapisovalniki omogočali kolikor toliko svobodno izbiro glasbe in ustvarjanje kompilacij. Šele po letu 2000 so se začeli pojavljati CD-predvajalniki, ki so znali namesto 74 minut 16-bitnega vzorčenega avdio zapisa prebaviti za 650 MB MP3 datotek, razmerje, ki smo ga poznali kot 1:12 v primerjavi z nekompresiranim zvokom CD-ja. A sredi obdobja okrog leta 2000 je bil CD praktično že nepraktičen in mrtev, čeprav se pri kom še danes iz sprednjega predala usuje kakih 20 CD-jev. Prišla je doba popolne digitalizacije in z njimi USB-vmesnika, ki ga ima danes praktično vsak resen proizvajalec v svoji ponudbi.
Avtomobilski radii so šele v zadnjih letih po funkcijah postali približek uporabnim telefonom
Šele s prenosom MP3 z vrtečega 12-centimetrskega ploščka na fiksni nosilec, kot je USB-ključek, in kmalu zatem še v pametne mobilnike s povezavo Bluetooth, se je v avtomobilih z desetletjem zamude dokončala digitalizacija zvoka. Večinoma še vedno na klasičnih vgradnih radiih, saj so posebne vmesnike v avtomobilih začeli uvajati šele pred nekaj leti, vključno z rahlo arhaičnim analognim audio-in, kamor svoje glasbene knjižnice tiščijo predvsem »sadjarji« - ali pa kdo vzneseno igra električno kitaro. Šalo na stran, z USB je avtoradio dokončno dozorel, spremeniti se je moral le še iz strogo namenske naprave v vsestranski izdelek, podobno kot so se v multimedijske predvajalnike razširili prvi MP3-predvajalniki. Svoje je dodal tudi Bluetooth, ki je hkrati z nastopom pametnih mobilnikov odpravil še en problem – zahtevo po fizičnem kontaktu nosilca. Sploh, ker je povprečni mobilnik danes kar lepa banka gigabajtov. Iz običajne reže DIN in 2DIN so radii postali vse bolj domena proizvajalca avtomobila in manj radia – s tem smo sicer izgubili možnost vgradnje starih dobrih avtoradiev, ki smo jih včasih na kile kupovali v Italiji, a dobili vsestransko napravo, ki združuje tudi upravljanje telefona, izpisuje potovalne parametre in poskrbi za navigacijo. Da smo prišli do tega, se je moral avtoradio najprej poenostaviti, preden je spet postal kompleksna naprava. Danes praktično vsi proizvajalci ponujajo svoj infotainment s širokim spektrom podpore predvajanju glasbe, tudi satelitskih in digitalnih radiev, a otroških bolezni, ki smo jih omenjali s capljanjem za ostalim IT-svetom, še niso povsem preboleli.
Renault je svoj infotainment zasnoval na osnovi androida - in prva generacija je bila tako hroščata in nedelujoča, da je bilo za zahtevnejšega informatika njegova uporaba pravo malo orgazmično doživetje, sploh ko je ob menjavi pesmi avto ugasnil luči. Za večino proizvajalcev tako ali tako stoji kak elektronski velikan, ki pa ni imun na kikse, kot je bil primer zadnje generacije avtomobilov Mazda 6, kjer je Panasonic svoj radio slabo uskladil z USB-enoto in je potekalo desetminutno prebiranje ključka z velikostjo 16 GB ob vsakem zagonu avtomobila.
Kaj lahko pričakujemo po stoletju elektronke in AM-modulacije v bližnji prihodnosti? Predvsem povezljivost in sinhronizacijo z ostalimi napravami, digitalni prenos podatkov, tako DAB kot predvajanje vaše domače zbirke glasbe na domačem disku na drugi konec sveta - kaset in CD-jev, verjamemo, že zdavnaj nimate več.
