(FOTO) Invalidi in ljudje s posebnimi potrebami: Če sem premagal te skale, bom pa tudi druge ovire

Ne, ni lahko. Celo Andrej Štremfelj, prekaljeni alpinist in himalajec, je po sobotnem vzponu na Lisco priznal: "Prvič sem pomagal potiskati voziček v hrib in sem se kar utrudil." Pa saj nihče ne trdi, da je lahko. A planinci invalidi in njihovi spremljevalci so tudi minulo soboto na Lisci, na letošnjem zadnjem inkluzijskem pohodu, še enkrat več dokazali, da gre. Četudi mnogi trdijo, da ne gre, da ljudje na invalidskem vozičku ne morejo v hribe, da slepi in gluhi nimajo kaj doživeti v gorah, da ljudje z duševno motnjo nimajo nič od pohoda … Inkluzijski pohod to percepcijo postavi na glavo. Vsi polno doživijo pohod, hribe in skupino, vsak na svoj način.

"Le zakaj bi nekdo, ki je invalid - gibalno ali senzorno oviran, z motnjo v duševnem zdravju -, šel v gore, kaj šele, da osvoji kakšen vrh? Preprosto, enako kot vsi, ki nimajo zdravstvenih težav: zaradi zdravja, dobre rekreacije, svežega in čistega zraka, druženja s pozitivnimi ljudmi, prekrasne narave in čudovitih razgledov, odmika od vsakdanjega stresa, monotonega okolja in prehitrega življenja, osrečevanja in še in še ... Razlika je le v tem, da mora invalid v izvedbo pohoda vložiti veliko več truda, mogoče niti ne toliko fizičnega kot mentalnega in logističnega. In zato takšen pohod doživlja še toliko bolj intenzivno ter je tako zelo navdušen nad osvojenim ciljem," pravi Stojan Rozman, vodja delovne skupine Gibalno ovirani gore osvajajo - GOGO2021.

Vsak prispeva svoj delček

Zamisel, da bi vrhove osvajali tudi invalidi in ljudje s posebnimi potrebami, se je že pred leti porodila Jurčku Nowakku, vodniku Planinske zveze Slovenije, uresničevati pa so jo začeli ob koncu leta 2015, ko je bila ustanovljena delovna skupina Planinstvo za invalide - osebe s posebnimi potrebami (Pin/OPP). Skupina se je kasneje preimenovala v odbor Pin/OPP, ki v sodelovanju s partnerji že več let izvaja aktivnosti za invalide in ljudi s posebnimi potrebami. Področje njegovega dela je omogočanje pohodništva, dostopnosti planinskih poti in postojank ter vključitev vseh invalidov, da skupaj lahko uživamo gore. "Planinstvo za invalide in ljudi s posebnimi potrebami inovativno pristopa k odpiranju vrat razumevanja drugačnosti in različnosti s širjenjem ideje, da lahko vsak prispeva svoj delček k raznolikosti in pestrosti pohodništva," pojasnjuje Stojan Rozman.

"Invalidi in ljudje s posebnimi potrebami zmorejo veliko in dokazali so, da so edine prepreke v naših glavah. Lahko premikajo meje, meje možnega. Moramo jim samo dovoliti, jih podpreti in jim pustiti, da nam pokažejo, da zmorejo, da zmorejo tudi oni," pravi Jurček Nowakk, vodja odbora Pin/OPP.

V odboru so idejo planinstva za invalide na osnovi slogana Planinske zveze Slovenije "planinstvo kot način življenja" naprej razvijali v smeri inkluzije. Inkluzija je proces, pri katerem se naučimo živeti drug z drugim, razumevati in sprejemati drugačnosti skozi spoznavanje. Planinstvo pa je okno v svet inkluzije, če si ga dovolimo odpreti. Torej inkluzijsko planinstvo ali krajše in-planinstvo.

"Inkluzijski pohod je izkustveno učenje o drugačnosti, o različnosti in o zmožnostih. Spoznanje, ki nastane preko lastnega doživljanja, je vredno veliko več kot pripoved, predavanje ali prebrana beseda. Inkluzija pomeni prepletanje prostovoljcev, planincev in spoznavanje različnih invalidnosti med seboj," dodaja Rozman.

Biti povezan, biti sprejet

Med akcijami in-planinstva ima najdaljši staž akcija Gluhi strežejo v planinskih kočah, katere začetki segajo v leto 2017. Letos so izvedli devet akcij v devetih planinskih kočah. "Z akcijo pišemo zgodovino s primeri dobre prakse o vključenosti. Z nami sodelujejo gluhi, naglušni in slišeči prostovoljci. Zagon za nadaljevanje nam dajejo obiskovalci planinskih koč, pa tudi oskrbniki in njihovi zaposleni. Akcija jim je odprla oči. Vsi, ki smo prisotni v tej akciji, invalidi in neinvalidi, lahko komuniciramo na vse možne načine - od pantomime, pisanja na papir, znakovnega jezika do govora. S prikazom inkluzije, ki se udejanja preko prakse strežbe, animacije, tolmačenja, pohodništva, je to izziv za vse. Biti neomejen in sočasno povezan z različnimi skupnostmi in ljudmi v hribih in gorah pomeni biti sprejet. Tako s skupnim premagovanjem predsodkov in stereotipov o omejeni komunikaciji gluhih naredimo konec in nadomestimo prepričanje z izkušnjo strežbe gluhih," so zapisali.

Akcija Slepi/slabovidni osvajajo vrhove je pod geslom Odločen korak letos potekala tretjič. Z njo želijo v hribe privabiti čim več ljudi z okvaro vida, hkrati pa ozaveščati o slepoti in slabovidnosti, ki veljata za "nevidno" invalidnost. Že lani so akcijo nadgradili z idejo, da bi slepi in slabovidni prehodili celotno Slovensko planinsko pot, bolj znano kot transverzalo. Letos so imeli kar 27 pohodov, planinski dnevniki transverzale so že skoraj do polovice polni. "Veliko občutkov me preveva na planinskih poteh, težko jih je opisati," pravi Jožef Gregorc iz Preddvora. "Da lahko grem tudi na zahtevne ture, mi pomeni zadovoljstvo, samopotrditev, predvsem pa neko zadoščenje. Ampak vsak posameznik čuti drugače. Meni planinstvo pomaga tudi kot motivacija za vsakdanje življenje. Če sem to naredil, pa ni vrag, da ne bi tudi kaj drugega. Če sem premagal te skale, ni vrag, da ne bi premagal ovir tudi v dolini."

Ne samo možno, ampak potrebno in zaželeno

Gibalno ovirani so se v okviru akcije Gibalno ovirani gore osvajajo (GOGO) prvič organizirano in v spremstvu prostovoljcev podali v hribe lani, letos so opravili deset pohodov. "Gibalno ovirani smo pred tem na različne načine in predvsem v lastni organizaciji šli v hribe, zdaj želimo to izvesti za vse vrste gibalno oviranih - paraplegike, distrofike, bolnike z multiplo sklerozo, amputirane, po kapi, po poškodbi glave ..., ki uporabljajo različne vrste invalidskih vozičkov - na ročni pogon ali električne ali bergle. Akcijo izvajamo tudi z namenom razvoja planinstva za vse invalide in ustvarjanja pogojev za to. Želimo kar se da številnim med vrstami gibalno oviranih invalidov omogočiti doživetje vzpona, osvojitve vrha, razgleda in varnega spusta ter dokazati drugim, da je to ne samo možno, ampak potrebno in zaželeno," pravi Stojan Rozman.

Letošnja novost odbora Planinstvo za invalide in osebe s posebnimi potrebami pa je bila akcija Skupaj v hribe - Nevrorazlični AMA. AMA je kratica, sestavljena iz prvih črk besed avtizem, motnja v duševnem razvoju in ADHD (motnja aktivnosti in pozornosti). Akcija, letos so izvedli enajst pohodov, temelji na prepričanju, da drugačnosti niso prepreke za polno, aktivno in družabno doživljanje gora. Zato ne ukaluplja posameznikov, dopušča, da so vključeni v skupino in na svoj način ter s svojim tempom dosežejo cilj.

V odboru so izpeljali tudi pilotni projekt paraplezanja za slepe, slabovidne in avtiste in nadaljevali aktivnosti za pripravo aplikacije in prvega spletnega prikaza planinskih poti, ki so dostopne invalidom, ljudem s posebnimi potrebami in tistim na vozičku. "S tem bomo s pomočjo digitalizacije odprli nove možnosti socialnega vključevanja invalidov in oseb s posebnimi potrebami. Omogočili jim bomo večjo možnost samostojnega gibanja v naravi in hribih. Ob podpori aplikacije bodo lahko varno in raznoliko doživljali planinstvo in hribe ter odkrivali in raziskovali naravo," napoveduje Jurček Nowakk.

Kar zmorejo sami, naredijo sami

Vseh aktivnosti odbora Pin/OPP se je letos udeležilo 1823 ljudi. "Udeleženci aktivnosti so zelo raznoliki v svojih osebnih okoliščinah. Spodbujamo jih k čim večji samoiniciativnosti in samostojnosti. Dopustimo jim, da vse, kar zmorejo sami, tudi naredijo sami. Različni so glede načina premikanja - hoja z oporo, uporaba invalidskega vozička in količine pomoči, ki jo potrebujejo, tako fizične kot psihične."

"Veliko se posvečamo aktiviranju manj dejavnih posameznikov. Tu še vedno najbolj zaleže osebni kontakt in osebno povabilo, kar poveča število prostovoljcev," pravi Jurček Nowakk in dodaja, da je namen in-planinstva z inkluzijo okrepiti aktivno vlogo invalidov, ljudi s posebnimi potrebami in neinvalidov, posledično pa preprečevanje osamljenosti, izključenosti, apatičnosti in telesne nedejavnosti. V ospredje je postavljeno sodelovanje za doseganje skupnih ciljev in strmenje k trajnosti.

"Tovrstne akcije ne spodbujajo le h gibanju, temveč še bolj k medsebojnemu povezovanju. Inkluzijski pohodi so tudi prostor vseživljenjskega učenja o naravi, znamenitostih, odnosih, razumevanju sebe in drugih. Izkušnje z različnostmi omogočajo prilagajanje v odnosu, kar je temelj inkluzije. Inkluzija je proces narediti nekaj, kar bi vsak na prvo žogo zavrnil, da to ne gre. Narediti nekaj, kar govorijo, da ne gre, da ne boš zmogel, da nimaš toliko kondicije, da je prenevarno. Pohodi so zagon, motivacija, veselje do življenja, pozitivna doživetja, ki dajejo pozitiven zagon vsakdanjiku," pravi Marjeta Čič, članica odbora.

Če gredo invalidi, grem še jaz

Združevanje posameznikov, ki potrebujejo pomoč za izpeljavo ciljev, je kompleksna naloga, predvsem pa logistični izziv. Pri pripravi in izvedbi programa sodelujejo invalidi, ljudje s posebnimi potrebami in neinvalidi, kar dvigne stopnjo kakovosti in avtentičnosti. Za učinkovito izpeljavo programa pa so ključni prostovoljci, ki se v akcije vključujejo kot spremljevalci, tolmači slovenskega znakovnega jezika, promotorji in podporniki. Humanitarno-prostovoljski projekt pa kot ambasadorji podpirajo številne znane osebnosti in parašportniki.

Inkluzijski pohodi so velika motivacija. Ne samo za invalide, tudi za vse druge, kajti "če gredo invalidi, grem še jaz". Tako meni tudi Ivana Leskovar, upokojena ravnateljica vrtca iz Slovenske Bistrice. "Priznam, če ne bi bilo teh akcij, bi tudi sama kdaj ostala doma." Tako pa od letošnjega maja, ko je zanje izvedela na izpopolnjevanju za planinske vodnike, sodeluje kot prostovoljka-spremljevalka na pohodih slepih in slabovidnih planincev. "Nisem pričakovala, da slepi in slabovidni toliko zmorejo, da imajo tako dobro koordinacijo in občutek za gibanje po gorah. Vsak zase je poseben, vsakega vodiš na drugačen način. Eden se prime za nahrbtnik, drugega vodiš za roko, tretji se drži tebe, nekatere vodiš tako, da vsak držita en konec palice. Veliko se naučim, po drugi strani pa spoznavam samo sebe, to me res izpolnjuje. Vedno pravim, da če nekaj narediš za drugega, narediš zase še veliko več."