(POGOVOR) Janko Oprešnik - Zumba: Ko greš v gore, moraš imeti v glavi vse "poštimano"

V tvojem objemu, gora, se izgublja skrivnost, ki nam ni znana, hotenje, ki ga iščemo, slutnja, katere se bojimo," je misel, ki jo je zapisal zapriseženi ljubitelj gora in narave, gorski vodnik in reševalec, vrhunski alpinist in športnik Janko Oprešnik - Zumba. Šestinpetdesetletni Zrečan, ki si je pred nekaj leti z družino ustvaril dom v Kovači vasi pri Slovenski Bistrici, je strast do gora zadnja leta v glavnem zamenjal za delo z lesom. Izpod njegovih rok prihajajo izjemne umetnine, ki krasijo njegov dom in druge domove. Vsega v svojem življenju se loteva preudarno, je zelo natančen, vztrajen in dosleden. Zaveda se, da je življenje minljivo in da smo vsi minljivi, zato se je zadnja leta umiril, gore ga ne vlečejo več tako zelo, kot so ga včasih, saj mu telo, predvsem hrbtenica, sporoča, da je dovolj hudih naporov, ki so bili včasih nad mejami njegovih zmožnosti. Je človek, ki je znal najti mir, ko je bil na primer sam v steni in je plezal novo prvenstveno smer, kar mu je bil vedno izziv. "Saj moraš imeti v glavi vse poštimano, ko greš v gore, v steno, sicer lahko narediš napako in te ni več," pravi Zumba.

​Humarjeva smrt ga je zelo pretresla

Zumba je med pogovorom miren, njegove oči pa se iskrijo, ko govori o gorah, ki jih je osvojil. Je namreč človek, ki je v gorništvu dosegel vse, kar se da, je član mednarodnih in domačih združenj gorskih vodnikov, alpinistični inštruktor, ki se lahko ponaša s številnimi najvišjimi domačimi in tujimi alpinističnimi in planinskimi priznanji in nagradami. Zumba je vrhunski alpinist, ki ima za seboj več kot 1500 alpinističnih vzponov in preplezanih 489 prvenstvenih smeri doma in v tujini. Bil je član več alpinističnih odprav v Himalajo, in sicer na Lobuče, Kusum Kanguru, Anapurno I, Čolatse, Čo Oju. Njegov zelo dober prijatelj in tudi večkratni soplezalec v gorah je bil eden najboljših alpinistov na svetu, Tomaž Humar. Najbolj je ponosen na odpravo Anapurna I. Anapurna je bil zadnji osvojen "slovenski" osemtisočak - vzpon z Davom in Drejcem Karničarjem, Tomažem Humarjem, Vikijem Grošljem, Stipetom Božićem in še nekaterimi. Humarjeva smrt - zaradi poškodb in ozeblin je leta 2009, komaj 40-leten, umrl pod steno Langtang Lirunga v Nepalu - ga je močno pretresla. "Včasih je trenutek dovolj, droben, izmuzljiv okrušček časa, prašen delček večnosti ... In potem je vse drugače. Ponavljajoči se odmevi zaskelijo v resničnost, visijo nad nami, v prozorni praznini, in nas stiskajo v prsih ... Besede so utihnile, sence so dosegle rob obzorja, dolina se je potopila v modrikasto temo, okna so ugasnila in reka se je umirila. Vse je postalo tiho, tudi stena je obmolknila, le nebo je zažarelo. Krila ptice so se spremenila v biserno jadro, široki žarki svetlobe so se uprli vanje, kot veter, in odjadrali proti vratom večnosti," je Zumba zapisal prijatelju Tomažu v slovo. V njegovem srcu pa so številni njuni skupni spomini, ki ne bodo nikoli zbledeli.

​Kolo zamenjal za gore

Janko Oprešnik, ki mu pisana beseda teče naravnost iz globine srca - njegove pesmi, proza, zgodbice pa še čakajo, da doživijo svojo krstno upodobitev v kakšni zbirki pesmi oziroma knjigi -, je otroštvo in mladost preživel v rodnih Zrečah, kjer so imeli doma majhno kmetijo, zato je bil že od mladih nog tesno povezan z naravo. Vedno je bil močan in neustrašen, zato si je med igro s sestrama in drugimi otroki prislužil vzdevek Zumba. Rad je tudi risal in po končani osnovi šoli si je želel iti v srednjo šolo, v kateri bi to svojo nadarjenost lahko razvijal, a se je na koncu odločil, da se bo izučil za kovinarja oziroma orodjarja. Prvo službo je našel v zreškem Uniorju, nato pa v Termah Zreče, kjer je delal kot reševalec iz vode, dolga leta pa je bil tudi reševalec na smučeh na Rogli; tam je zadnja leta zaposlen kot gorski vodnik.

​Gore niso bile njegova prva ljubezen in strast, saj se je, ko je prišel iz vojske, resno spogledoval s profesionalnim kolesarstvom in so ga v svoje vrste vabili številni klubi. Je pa v gore rad hodil, ob koncu osnovne šole je že osvojil Triglav in potem je šlo le še višje in višje. Pomembna prelomnica v njegovem življenju je bila, ko je srečal Branka Verdnika s Padeškega Vrha nad Zrečami. "Branko je bil tedaj že član alpinističnega odseka Kozjak v Mariboru in me je večkrat povabil, da sem šel z njim v gore. Začela sva skupaj plezati, klasične smeri in tudi prvenstvene, tehnično zelo zahtevne smeri. Branko je bolj premišljen, ziheraš, jaz pa sem hotel vedno več in več, nisem si hotel postavljati meja in omejitev. Meni je bil vedno motiv plezati tam, kjer ni še nihče, to me je zmeraj gnalo naprej. Z Brankom sva veliko plezala doma in v tujini, večkrat sem šel tudi sam plezat, če on ni mogel z mano. V devetdesetih letih ni bilo zeželeno, da si plezal sam, lahko bi celo rekel, da je bilo bogokletno, saj je bilo nevarno. A mene to ni oviralo, da ne bi še naprej, tudi večkrat sam, osvajal prvenstvenih smeri," opisuje Zumba. Pred leti so ga v svoje vrste povabili slovenskobistriški alpinisti, ki so sloveli kot vrhunski, pravi Zumba, in z njimi je nato veliko plezal, tudi v Himalaji - z Danijem Tičem, Matjažem Pečovnikom in drugimi. "Veliko je lepih spominov na številne odprave, tudi z Bistričani, Tomažem Humarjem in drugimi. Tisto, kar je bilo slabo, pozabiš. Enkrat sem v Himalaji dobil hude ozebline prstov na rokah, sicer pa sem imel kar srečo v gorah, da sem jo odnesel brez večjih poškodb. Verjetno zato, ker je, ko stopim v svet gora, njenih sten, zame povsem nov svet, ki se mu moraš popolnoma predati. Predvsem pa moraš gore in ljudi, ki živijo ob njih, zelo spoštovati," poudarja Zumba.

​Najljubša mu je še vedno Ojstrica

V začetku devetdesetih let je Zumba staknil hudo boreliozo in je že skoraj obupal nad tem, da bo še kdaj plezal po njemu zelo ljubih stenah gora. A si je opomogel in v kasnejših letih skupaj s soplezalci osvajal himalajske gore. Nato ga je 2006. izdala hrbtenica, to je bilo po odpravi v Anapurno. Rehabilitacija je bila dolga, a si je spet opomogel. Gore so ga ponovno vabile in je šel, tudi v Ande in še kam drugam. Pred približno tremi leti pa so ga spet začele pestiti težave v hrbtenici in tedaj je vedel, da se bo moral počasi posloviti od gora. "Še vedno sem si zelo želel plezati, osvajati prvenstvene, tehnično zelo zahtevne smeri, a sem se zavedal, da nisem več takšen, kot sem bil včasih, da se telo počasi upira. Skoraj dve leti sem potreboval, da sem se nekako sprijaznil s tem, da v visokogorje in osvajanje prvenstvenih smer verjetno ne bom več šel. Zelo težko si je bilo to priznati in to sprejeti. Zavedam se, da se moje telo stara in potrebuje veliko več časa za regeneracijo, kot je to bilo včasih. In pravim: eni si damo to dopovedati, tistih drugih pa ni več med nami. Vendar pa sem kot gorski vodnik, reševalec, učitelj mlajšim generacijam, in še bi lahko našteval, še vedno zelo povezan z gorami, vendar na drugačen način kot pred leti. Moja najljubša gora, čeprav sem veliko plezal doma in v tujini, še vedno ostaja domača Ojstrica, tam imam kar nekaj tehnično zelo zahtevnih prvenstvenih smeri. Pa tudi avstrijske, švicarske in druge gore," našteva Zumba. Med prvenstvenimi smermi je najbolj ponosen na Belo čipko v Šitah v Tamarju, na smer Freske jokajoče smrti v Ojstrici v Logarski dolini ter na prvenstveno smer v Eigerju v Švici, kjer sta plezala skupaj s Tomažem Humarjem. Zumba je - poleg naših odličnih alpinistov - plezal tudi z vrhunskimi plezalci, kot so Patrick Edlinger, Ueli Steck, Patrick Berhault in drugi.

Ker alpinistične odprave v daljna gorstva veliko stanejo, so denar zbirali na več načinov, z višinskimi deli, z lastnimi in sponzorskimi sredstvi. "Ko sem bil že malo bolj uveljavljen v alpinističnih krogih, sem opremo v alpinističnih trgovinah kupoval veliko veliko ceneje, oddolžil sem se pa z reklamiranjem. Zelo veliko so pomagali v Alpinističnem klubu Slovenska Bistrica in v podjetjih Alu König Stahl in Map Trade z direktorjema Vladimirjem Bračkom - Bacem in Matjažem Pečovnikom - Majzlom. Bili so še seveda mnogi drugi in prav vsakemu posebej sem zelo hvaležen za izjemno pomoč, da smo lahko dosegali svoje sanje," pravi Zumba. Doda, da cilji, povezani z gorami, seveda ostajajo, "vendar ekstremnih zgodb ne bo več".

​Zdaj mu les nadomešča gore

Potem ko v Zumbovem življenju ni bilo več toliko gora, je začel vanj prihajati les. "Ko smo se preselili v Kovačo vas, si je žena zaželela leseno gugalnico, na kateri bi lahko sedeli na terasi. Tako da je pravzaprav ona kriva, da sem se začel ukvarjati z oblikovanjem lesa, čeprav o tem nisem vedel nič. Ker pa sem po naravi vztrajen, trmast in tudi natančen, sem se zagrizel v delo z lesom. Na nek način mi je to nadomeščalo gore. Tudi pri izdelovanju predmetov iz lesa porabim zelo veliko ur, zlasti za detajle, vendar me to zelo veseli. Vsega sem se sam naučil, v glavnem z interneta. Gledal sem, kako se les oblikuje, kateri les je dober za izdelovanje izdelkov, ki jim imamo v hiši, in kateri za tiste, ki so zunaj izpostavljeni vremenskim pojavom. Pri delu z lesom zelo uživam in me zelo sprošča, res pa je, da les ne dopušča napak, ker se potem izdelek, če narobe zarežem, lahko izjalovi," pojasnjuje Zumba. Glede na njegovo močno povezanost z gorami seveda ni naključje, da je veliko njegovih čudovitih lesenih mojstrovin z motivi iz gora, kot so planinske rože, cepini, tudi turne smuči in drugo.