Dva zaljubljenca v naravo, pustolovščine in potovanja po svetu in seveda drug v drugega - tako se opisujeta Renske Cox in Maarten van Pel. Čeprav imata bogate izkušnje s potovanji in organizacijo poslovnih dogodkov, je bila ta odprava zanju nekaj povsem novega. "Hotela sva odkrivati trajnostni način potovanja in navdihniti druge, da tudi sami naredijo svoje življenje med potovanji bolj trajnostno. Opažava, da je trajnost nekaj, kar se mora, nekaj, kar ni zabavno in česar nikoli ne moreš narediti prav. To bi rada spremenila v nekaj zabavnega in dostopnega, da bi se pridružilo še več ljudi. Izbrala sva Škodinega električnega enyaqa, ker je tipičen družinski avto in naredi najine odprave bolj dosegljive drugim. Obenem je tudi dovolj učinkovit in velik, da lahko hrani vse, kar potrebujeva," je povedala Renske.
Če vas zanima več o tej odpravi, je na strani 4x4electric.com veliko zanimivega branja
Avto je v lasti neprofitne nevladne organizacije, ki sta jo ustanovila prav za to potovanje. Razlog za to je bil, da bi pokazala partnerjem v projektu, da tega ne počneta, da bi zaslužila. Odprava je bila mogoča le s pomočjo kakih 30 partnerjev - ne samo, da je draga, pač pa sta potrebovala tudi opremo, ki je ni na prostem trgu.
Sprva je bilo težko najti partnerje
Na začetku je bila ideja o trajnostnem potepanju po svetu. Ker sta želela zmanjšati svoj odtis na planetu, sta prenehala leteti z letali. Na potovanju z električnim avtom na Norveško sta prišla na idejo, da bi lahko z električnim avtom prepotovala svet. "Vse se je v resnici začelo, ko sva svojo idejo predstavila prijateljem in družini na zabavi na našem vrtu. Vsi so dejali, da bi bila organizacija in izvedba take odprave nekaj, kar nama je pisano na kožo. S pozitivno energijo sva začela delati na podrobnostih. Ker sva hotela biti povsem samooskrbna, se je porodila tudi ideja o polnjenju s solarnimi paneli. Po nekaj preračunavanja sva ugotovila, da potrebujeva vsaj 10 kW polnilne moči, da bi prišla okoli Afrike v enem letu. Po nekaj tednih je postalo bolj jasno, koliko prostora sploh potrebujeva v avtu in na avtu, kjer je bil nameščen strešni šotor," se Maarten spominja začetkov.
Potem se je začel še težji del - najti partnerje, ki bi podprli njuno pot. Na začetku ni bilo pretirano veliko odziva in nobeno od podjetij, ki sta jih obiskala, ni imelo poguma, da bi prvo podprlo projekt. Ker sta vseeno verjela v svojo idejo, sta tvegala in sama kupila avto. Na ta način sta postala prodajalec avtomobilov Van den Brug in Campwerk, ki je dodal strešni šotor, prva partnerja.
Razstavljanje povsem novega avta
Ko sta kupila avto in strešni šotor, se je začelo premikati tudi pri partnerjih, saj sta Renske in Maartin lahko pokazala resnični avto za Afriko. Korak za korakom so v projekt vstopali novi finančni partnerji in opremljevalci z opremo. Za polnjenje sta našla partnerja v Venema E-mobility in Tilboxu, ki je omogočil strešni kovček in prostor za 60 kvadratnih metrov solarnih panelov.
Da greš okoli Afrike z električnim avtom, moraš biti velik posebnež
"Ko se je vključil tudi najin glavni partner Geelen Counterflow, sva si upala tudi preurediti avto - praktično vse v zadnjem delu avtomobila je bilo treba odstraniti. Težko je bilo to gledati, saj je bil avto povsem nov. Vgradili smo nove vzmeti, ki so jih naredili pri Cobra Suspension in so dvignile avto od tal in omogočile nositi vso to opremo. Mito Solar je na avto namestil solarne panele, ki so napajali hladilnik in baterijo za indukcijski štedilnik. Potem ko smo namestili še 50-litrski rezervoar za vodo s funkcionalnim tušem, je bil avto skoraj pripravljen. Manjkale so le še primerne gume. Čeprav sva izgubila kakih 15 odstotkov dosega zaradi univerzalnih gum, sva dobila več možnosti voziti po slabših terenih," opisuje Renske.
Tisto, kar je bilo pri avtomobilu zares edinstveno, je bil sistem za polnjenje. "Avto polniva preko CCS-priključka z enosmernim tokom. Solarne plošče delujejo na enosmerni tok, prav tako baterija. V polnilnih sistemih, ki niso v omrežju, je solarna energija shranjena v baterijah z enosmernim tokom, ki jo konverter spreminja v izmenični tok, ki polni avto, avto pa potem to vrača v enosmerni tok za polnjenje lastne baterije. Vse te izmenjave pomenijo nekaj izgube. Najin konverter je spreminjal enosmerni tok iz solarnih celic v enosmerno napetost, ki se je prilagajala odvisno od polnosti baterije. Ta potem polni baterijo preko CCS-protokola brez pomoči dodatne baterije. Ob dejstvu, da imava manj energijskih izgub, kar običajno s sabo prinaša še gretje opreme, sva tako prihranila tudi pri količini za to potrebne opreme."
Izzivi polnjenja
Kot sta priznala oba pustolovca, je polnjenje odvisno od raznih dejavnikov. Če sta se odločila za solarne panele, sta dodala okoli 50 odstotkov potrebne energije, moč polnjenja pa je odvisna od oblakov, kota solarnih panelov in temperature (bolj ko je vroče, manj izkoristka imajo paneli). "Uporaba stenske vtičnice ne naredi našega življenja nujno lažjega. Stenske vtičnice niso narejene za velike moči več kot dvanajst ur. V nekaj primerih sva stopila stensko vtičnico, čeprav sva polnila avto z le 2 kW moči. Po tej izkušnji sva raje odmontirala vtičnico in kable zvezala neposredno z napeljavo. Kabli so bili povezani bolj neposredno z najinim AC-polnilnikom, zato je bilo manj reči, ki bi se lahko stopile. Ker so žice danes precej debele, zahvaljujoč vsesplošno prisotnim klimatskim napravam, se to ni zgodilo. Je pa ena stvar v Afriki - pogosti izpadi elektrike. Za nameček je bilo marsikomu težko razložiti, da potrebujeva 24 ur polnjenja, ne da bova s tem izpila velikanske količine elektrike. To prepogosto primerjamo z delovanjem klimatske naprave," je o težavah govorila Renske.
Običajno en dan polnita avto in vozita naslednji dan. Zjutraj položita solarne panele in jih povežeta s polnilno enoto. Ko je bilo sonce dovolj močno, se začne avto polniti z močjo 1,5 kW, potem pa skupaj s soncem na nebu raste tudi moč polnjenja. Ob 10. uri dopoldan je 4kW in opoldne okoli 8,5 kW. Če je nebo jasno, traja do 17. ure, da moč pade pod 1 KW. Potem panele razstavita in jih pospravita nazaj v avto, kar vzame 15 minut.
Brez popravil
Ko je bila na vrsti vožnja, sta enyaqa preprosto usmerila proti Južni Afriki in sprejela, kar je pot prinesla: mejne prehode, oddaljene gozdove, obalne ceste ali urbana območja. Tako Renske kot Maarten imata samo lepe besede o spremljevalcu. "Deluje kot v pravljici. Imela sva sicer nekaj poškodb karoserije na spodnji strani in v aluminijasti plošči v dnu je prav tako vdrtina, kar pa nima vpliva na vožnjo. Čeprav avto ni namenjen off-road vožnji, sva se večkrat znašla na zares slabih cestah. Večina cest je asfaltiranih ali makadamskih, pogosto pa je tudi zelo veliko lukenj. Na najslabših je veliko skal, tam morava voziti počasi. Navdušena sva tudi nad tem, kako dobro se avto obnaša na gumah za vse terene."
"Dvakrat sva obtičala, ko nisva vozila po cestah. Enkrat sva vedela, da znajo biti težave, ampak sva želela spoznati limite, prav tako sva se naučila, kako rešiti avto, ko obtičiš. Še nekaj je zanimivo: ljudje na istih poteh z motorji na notranje izgorevanje v avtih morajo vsaka dva meseca zamenjati olje in se ukvarjati z drugimi težavami. Resda večinoma uporabljajo rabljene avtomobile, najin pa je nov, a to, da je električen, je določena prednost. Ima le deset odstotkov delov klasičnega avtomobila in zelo malo gibljivih delov. Je kot računalnik," poudarja Maarten.
Enostavnost električnega avtomobila pomeni, da s sabo ne vozita rezervnih delov. Imata le napravo za odkrivanje napak v programski opremi (software), preko katere lahko mehaniki napake odpravljajo tudi na daljavo, če bi bilo potrebno. In največji izziv? Električni avti so v Afriki še precejšnja redkost. V najslabšem primeru bi moral iz Evrope prileteti mehanik. Ampak Renske in Maarten držita pesti, da to ne bi bilo potrebno.
Do juga in nazaj
V času, ko to berete, je električni duo med Angolo in Namibijo. Njun načrt je doseči Južno Afriko nekje v začetku julija. In kdaj bosta prišla domov? "Ne veva točno, ocenjujeva pa, da bo celotna pot trajala leto in pol. Ko bova prišla v Južno Afriko, se bova vračala po vzhodni afriški obali. Vrnitev z letalom seveda ni trajnostna rešitev in komaj čakava, da doživiva še vzhodni del Afrike."
Je bilo na odpravi do zdaj kaj težkih trenutkov? "Na srečo ne, najtežje za naju je spopadati se z afriško vročino. Temperature so vsak dan okoli 37 stopinj Celzija, včasih je zelo vlažno. Tega pri nas nismo vajeni. Proti pričakovanjem je zelo težko urediti vizume za države, skozi katere potujeva. Vsaka država je organizirana drugače in priprave za vstop običajno zahtevajo veliko časa. Nigerija, na primer, je država, ki trenutno ni odprta za turiste. Potrebovala sva več tednov priprav in vseeno čakala 16 ur na meji, da so naju spustili v državo. Srečna sva, da nama je uspelo. Bilo bi škoda, če bi nama take težave preprečile končati najino trajnostno ekspedicijo," je povedala Renske.
Maarten pa je povedal, da je veliko zanimanja za njuno odpravo in možnost, da potujeta večinoma le na sončno energijo. "Zadnjič naju je ustavil nigerijski policist. Ko sva mu povedala, da je to električni avto, je presenečeno zmajeval z glavo. Lahko pokaževa potencial prihodnosti - in ljudem tukaj je všeč."
