(FOTO) Smučanje v Dolomitih: Vijuganje z masko in QR-kodo, na kuhanček z zapestnico

Po lanski zaradi koronavirusa slabi smučarski sezoni sta letošnji s snegom bogat začetek zime in kakšna koronska izkušnja več poskrbela, da so v italijanskih Dolomitih na Južnem Tirolskem (ki so bili sredi decembra še v rumeni fazi) smučišča polno oživela. Za vstop v Italijo je treba izpolniti PLF (Passenger location formular), s katerim pridobite QR-kodo, a te v našem primeru na schengenski meji nihče ni preverjal. V San Candido smo se podali iz Ljubljane skozi karavanški predor, kjer so nas na avstrijski strani meje le povprašali, kam smo namenjeni, in ko smo povedali, da v Italijo, so brez pregleda PC-pogojev le zamahnili z roko. Po Sillianu smo brez ustavljanja ali kontrole prevozili še italijansko mejo.

Nastanili smo se v Sport hotelu Tyrol, kjer pa so skrbno preverili naša zelena digitalna potrdila in nas opozorili, da je treba v hotelu povsod nositi zaščitno masko. Zanimivo je bilo na bližnjem božičnem sejmu, kjer smo se lahko pogreli s kuhančkom, a še prej so na "covid chekpointu" preverili PCT-pogoj in nam, potem ko se je zasvetila zelena kljukica, nadeli zapestnico, kar je pomenilo, da ob sosednji stojnici ali lokalu ta dan ne bodo več preverjali našega covid statusa. Morda se komu zdi zapleteno, a regija, ki je življenjsko odvisna od turizma, se trudi ostati rumena, ker ji to omogoča skorajda polno delovanje in poslovanje, brez večjih omejitev - razen prej opisanih.

Tudi zato so razvili aplikacijo Dolomiti Superski, kjer smo si ustvarili račun, vnesli številko dvodnevne vozovnice in poskenirali QR-kodo zelenega digitalnega potrdila. Naslednji dan pa smo morali le ponovno potrditi vnesene podatke, za vsak primer, če bi nam veljavnost potrdila vmes potekla. Tako smo postopek opravili brezstično in se izognili vrstam pri blagajnah na smučiščih, kjer potrdila preverjajo in vnašajo ročno. Morda bi to lahko bil namig za naša smučarska središča, še posebno med prazniki, ko bodo bolj obljudena.

Lovec na fosile in zlato

Na povabilo Michaela Wachtlerja, naravovarstvenika, pisatelja in lovca na fosile, ki je v San Candidu ustvaril rezidenco in muzej Dolomythos, smo se spustili še v podzemni božični sejem. Med pisano ponudbo za otroke največ pozornosti pritegne skelet dinozavra, ki ga je v osrčju Dolomitov našel Wachtler. Star naj bi bil okoli 285 milijonov let, italijanski paleontolog Silvio Renesto pa ga je po ponosnem najditelju poimenoval Megachirella wachtleri. Wachtler je s skupino geologov našel tudi 28-kilogramsko kepo zlata, ki je seveda šla v roke italijanske države in danes krasi enega od muzejev. V njegovem podzemnem svetu je mogoče videti posnetke teh najdb in tudi kako nepredvidljive znajo biti gore v teh krajih. Wachtler je namreč odkupil petminutni amaterski posnetek rušenja vrha in plazu kamenja, ki je drvel v dolino.

Ob vročem punču in domačem pecivu smo se poslovili od podzemnega božičnega sejma in se zazrli v nebo ter se vpraševali, kako so se pred 300 milijoni let teh gora s kremplji oprijemali plazilci in kače.

Na smuko s smučarskim vlakom

Naslednje jutro nas je na postaji Punka, do koder vozi tudi vlak Ski Pustertal Express, s katerim je mogoče do večine smučišč tega dela Dolomitov, vključno z najbolj poznanim Kronplatzom, čakala naša gostiteljica in smučarska vodička Stefanie Pfeifhofer. Razložila nam je, da moramo v vseh gondolskih žičnicah odpreti okna in nositi kirurško ali FFP2-masko. Na sedežnicah z odprtimi pokrivali pa za zdaj ni omejitev. Naročila je lepo vreme, saj so se dobro utrjene smučarske proge kopale v soncu, ki pa ni pregnalo mrzlega vetra na vrhu.

Enodnevna smučarska vozovnica v glavni sezoni stane 62 evrov, a za to ceno so vam na voljo vse naprave na smučiščih Helm, Stiergarten, Rotwand, Haunold in smučarskega območja Comelico. Poleg tega lahko uporabljate sedežnice, ki vozijo iz kraja Braies, smučarskega središča Rienz v Dobbiacu, Waldheima/Sesta in s Kreuzberga. Čeprav bi bilo težko v enem dnevu presmučati vseh 115 kilometrov prog.

Tudi postanku pri severnih jelenčkih in velikanskih snežakih, ki razveseljujejo predvsem otroke, se nismo mogli izogniti. "Žal sta ostali le dve samički, zato se trudimo, da bi jima s Finskega pripeljali samca, a je zaradi koronavirusa to zapleteno," je povedala Stefanie Pfeifhofer.

Ko smo že pošteno čutili mišice na nogah, smo se okrepčali v eni izmed koč, kjer si je mogoče privoščiti glavno jed za 10 do 15 evrov. Ponudba je veliko bolj pestra kot v slovenskih kočah, temu primeren je tudi obisk med vikendi - nekateri turisti so čakali na mizo na toplem tudi eno uro.

Z motornimi sankami na kulinarični užitek

Po regeneraciji mišic v savni hotela in nekaj plavalnih zamahih v bazenu smo se peš odpravili do spodnje postaje sedežnice, kjer nas je čakal gospodar družinske koče Jora Tony Holzer, daleč naokrog znane po južnotirolskih kulinaričnih kreacijah. Na motornih saneh s prikolico nas je pripeljal do lepo urejene koče na 1325 metrih nadmorske višine. Steber družinske gorske restavracije je zvezdnik italijanske kuharske oddaje Cucina chef Markus Holzer.

Čez dan ponujajo menije za smučarje, ob četrtkih pripravljajo večere domačih testenin, ob sobotah pa kreirajo posebne štiri- in šesthodne menije, ki stanejo od 62 do 72 evrov. Markusova mati Rosmarie je najprej preverila, ali izpolnjujemo PC-pogoj, in nato skrbela za naše omizje. Šesthodni meni se je začel s pozdravom iz kuhinje, nadaljeval s tipično domačo slanino, juho s sladkovodno ribo, zavito v ravijol, sledile so špinačne testenine na posteljici iz maka in ravno prav rožnata teletina. V restavraciji delata še Markusova brat in žena Johanna.

Po večerji se nam je Markus Holzer pridružil in povedal, da se trudijo vse sestavine dobiti od lokalnih ponudnikov in da razmišljajo tudi o svoji mini farmi alpskih prašičev. Menda daleč naokoli nima nihče tako okusne domače slanine kot Holzerjevi. Četudi je glavni za "speck" (slanino) v San Candidu Franz Senfter, ki ima v lasti tudi večino žičniških naprav. Markus Holzer je še dejal, da je bilo sodelovanje v kuharskih televizijskih šovih dobrodošlo za prepoznavnost njegove kuharske poti, a so bile tedenske poti do Rima in nazaj prenaporne. "V teh dneh bom dopolnil 40 let, ob čemer mi je bolj pomembna moja družina, ki se skupaj z mano trudi za sloves gorske kulinarike koče Jora." Napisal je tri kuharske knjige o testeninah in tirolski kulinariki.

Po vratolomnem spustu v dolino z motornimi sanmi pa smo že bili z mislimi na jutranjo smuko. Ta nas ponovno ni razočarala, proge, za katere v smučarski regiji Tri Cine že leta prejemajo najvišja priznanja, so bile še skorajda nedotaknjene, tako da smo vijugali na utrjeni podlagi, ki so jo ponoči za seboj pustili teptalniki snega. Podali smo se tudi do vasi Sexten, od koder na 2300 metrov pelje nova osemsedežna gondolska žičnica, kjer je mogoče smuči vzeti v kabino in jih zatakniti v luknje na tleh. Še zadnjič smo se spustili po pet kilometrov dolgi progi v dolino, ki jo je težko presmučati brez postanka. Glede na popoln sončni dan, teh v Dolomitih obljubljajo kar 300 na leto, pa se nam tudi ni mudilo domov, tja smo po zadnjih smučarskih zavojih odšli pozno popoldne.