(FOTO) Turizem so obesili na dimnik in na stolpe: Od največjega objekta do največje stavbe in še skok na grad

Priti visoko, najvišje, nad oblake ... Videti svet kot ga vidijo ptice … V Sloveniji imamo nekaj takšnih približkov. V Trbovljah stoji najvišji dimnik v Evropi. S 360 metri se dejansko povzpne nad oblake. Takšna je bila njegova prvotna funkcija – priti čez oblake in dim, ki je nastajal pri gorenju rjavega premoga v termoelektrarni in omogočiti, da se narava opomore. Od zaprtja termoelektrarne 2015 dimnik mnoge adrenalince vabi k drugačnim aktivnostim. Ni jih malo, ki so poskušali in pristali na urgenci, ob tem pa so prejeli še kazen zaradi motenja posesti. Dimnik je namreč v lasti Holdinga slovenske elektrarne, tudi stoji na njihovem ozemlju, zato brez posebnega dovoljenja lastnika nanj ne more lesti kar vsak, ki bi si zaželel. Še posebej, ker mora imeti veliko kondicije, da zleze tudi iz njega, opisuje Bogdan Šteh iz Delavskega doma Trbovlje, človek, s katerim lahko turisti dimnik vsaj obhodijo. In se z njim slikajo. "Obisk se ovekoveči tako, da stopiš direktno ob zid, preklopiš kamero na selfi, roke iztegneš predse in stisneš," zelo nazorno način, kako zajeti ves dimnik in sebe, na lastnem primeru pokaže iskriv sogovornik. Na selfijo bo najverjetneje tudi kakšno kolo – za vsako zmago najbolj znanega Kisovčana Primoža Rogliča na dimnik obesijo po enega.

"Ovoj dimnika je iz železobetona, ki stoji na 12 metrov visokih pilotih pod zemljo. Zaradi stabilnosti, ker dimnik mora zdržati tudi potres 10 stopnje po evropski potresni lestvici," pojasni Šteh. "Ovoj se proti vrhu oži; spodaj ima 27 metrov premera, zgoraj samo še 6 metrov." Kakšen je razgled z vrha, so nekateri drzneži (z blagoslovom HSE, seveda) lahko izkusili. "Med njimi je dvakratna olimpijska prvakinja Janja Garnbret, že v 90 letih prejšnjega stoletja pa je na vrhu, brez zavarovanja, svoj vrtoglavi ples izvedel plesalec Iztok Kovač," skupini novinarjev, ki jih je na ogled "vrhov" Slovenije v turistično manj obljudenem delu Slovenije povabila Slovenska turistična organizacija, pove sogovornik. Tudi akrobatska skupina Dunkil Devils se je povzpela nanj in na vrhu počela, hja, vragolije kajpada. K sreči so vse to posneli, tako da lahko obiskovalci sedaj njihovo izkušnjo na vrhu dimnika ogledujejo preko VR očal. Prijazno opozorilo, naj obiskovalci ves čas, ko gledajo posnetek, sedijo, je bilo nadvse dobrodošlo. Ni nas bilo malo, ki smo se krčevito oklepali stola.

Turizem so obesili na dimnik

Podobno krčevito se domačini, ki vidijo prihodnost v turizmu, oklepajo dimnika. "Tale 'ravfank', na katerega vsi računamo, je najboljša perspektiva zasavskega turizma glede obiska, prenočišč, delovnih mest, le še kak podpis pogodbe manjka, da bi bil naš," pove kulinarična ambasadorka Marija Čop. "Kar se tiče turizma, smo tu pozabljeni. Tukaj res ni turistične tradicije, ker smo se stoletja ukvarjali z industrijo. To ne pomeni, da nimamo česa pokazati. Predvsem bogata je industrijska dediščina, ki je koncentrirana v vseh treh Zasavskih krajih," je dodala podžupanja Vesna Jesih. Ker, kot je dodal Šteh, "vse se je začelo z rudarstvom, ne bo pa se končalo vse z rudarstvom, ne bomo ga pa pozabili. Ker drugače nas ne bi bilo tukaj." Ker ravno energetika je kriva, da so se v Zasavju odprla druga tehnično zahtevna delovna mesta. In in tega vidika je ljudem, ki so se težko poslavljali od elektrarne, žal, da tega niso storili že prej, je dodal.

Ko streha je in je ni

Kako so se od Žičke kartuzije poslavljali menihi, ko so po jožefinskih reformah morali leta 1782 zapustiti samostan, ne ve nihče. Najbrž o tem menihi, zavezani molku, niso niti govorili. "Govorjenje je bilo dovoljeno le enkrat tedensko," opiše vodička  Vida Šmid. "Ker so molčali, so drugače širili božjo besedo. Na roke so prepisovali knjige. Okoli dva tisoč del je imela njihova knjižnica, svoj čas je celo presegala število knjig v Vatikanski knjižnici," je poudarila. Če bi jih zložili na kup, bog ve, do katere višine mogočne cerkve, iz katere so po obnovi uredili razgled "iz ptičje perspektive", bi prišli. O načinu obnove cerkve, ki ima "le" pol strehe, so se pred leti kresala mnenja strokovnjakov. Zmagala je vseeno ideja arhitekta Roka Žnidaršiča, ki je takrat zelo strokovno in na dolgo pojasnjeval, zakaj se je odločil za polovično streho, Šmidova pa je za laično javnost to zelo enostavno obrazložila takole: "Zakaj na tej strani streha je? Ker so tukaj še zgradbe, pokrite zgradbe. Na drugi strani strehe ni, ker je tam praznina, ker tudi zgradb več ni, ostale so le ruševine samostanskih celic (te so bolj vidne, če jih opazujete z razglednega okna na vrhu cerkve, op. p.). Nekaj je kriv zob časa, še več pa človeška neumnost. Namreč, po ukinitvi samostana so Slovenske Konjice pogorele, Žička kartuzija pa je postala kamnolom. Najprej so pobrali ves gradbeni material iz celic. Tako streho hkrati imamo in je hkrati nimamo. Cerkev je hkrati starinska in je hkrati sodobna."

Inšpektor se je le prekrižal 

Ko se boste povzpeli na razgledno ploščad, se bodo pod vami prikazali ostanki križnega hodnika, ki ga ravnokar obnavljajo. Podobno kot polovico cerkve, tudi križni hodnik ne bo postavljen na novo, temveč bo predvsem zavarovan pred nadaljnjim propadanjem. In če se vam bo zdelo, da ste zelo visoko inboste v trebuhu začutili metuljčke, se opomnite, da bi lahko bilo še mnogo huje. Polovico strehe na cerkvi je namreč prekrival 90 let star gospod Krajšek s Pohorja. "Po strehi je hodil brez čelade, brez varovanja. Ko je prišel inšpektor za delo, je to poslikal, se prekrižal in šel," pove Šmidova. "Pomagala sta mu dva ali trije možje, njihova povprečna starost je bila več kot 70 let. Takih mojstrov danes več ni. To je bila Krajškova 105 cerkev, ki jo je prekril."

Boji se višine, pa je zgradil stolp 

Še eno manj znano dejstvo iz časa obnove cerkve v kartuziji – ko so domači obrtniki na novo postavili stopnice iz Otokarjeve kapele do vrha cerkve, so vsako stopnico naredili kot unikat. Skrbno so namreč pazili, da se nikjer niso dotaknili ostankov zidov. Povsem enako je ravnal Janko Zupanec, lastnik turizma na kmetiji Pomona v Rogaški Slatini. Učno pot med debli je speljal tako, da ni poškodoval nobenega drevesa v gozdu. "Nobeno drevo nismo pri tem projekti podrli, mi smo se prilagajali naravi in ne obratno," opiše. V gozdu pod potjo se pasejo krško-poljski pujski, družbo jim delajo kokoši, malo naprej stojijo rastlinjaki in vrt z akvaponiko (gojenje zelenjave s pomočjo gojenja rib), za piko na i pa je pred dobrim mesecem dni postavil še razgledni stolp, četrtega v občini Rogaška Slatina. To ni konkurenca največjemu stolpu Kristal v središču Rogaške Slatine, je pa vsak lep in poseben, poudarja Zupanec, ki načrtuje, da bo na njegovem stolpu kmalu ponudil tudi kulinariko. Edini motiv graditelja, ki se sam sicer boji višine, pa je bila, dobiti pogled na bližji in njemu ljubi Sveti Florjan.

Eni takoj, drugi pomotoma po dveh viskijih

"Dobrodošli v deželi stolpov," pa sedaj turiste pozdravlja slatinski župan Branko Kidrič. Dva stolpa imajo na hribu, dva v ravnini, od tega tisti v središču kraja s 106-metri velja za največjo stavbo v Sloveniji. "Velikokrat me vprašajo, zakaj stolpa nismo postavili na hrib. Najbolj preprost odgovor je, da stolp na vrhu hriba je namenjen temu, da se vidi čim dlje, s stolpa v mestu pa se vidi navzdol," pravi župan. Pogled navzdol iz zastekljene odprtine na vrhu stolpa, ko pod sabo vidiš drevesa in na koncu trd beton, je sicer kar izziv. "Obstajata dve vrsti ljudi: tisti, ki takoj upajo stopiti na odprtino, in tisti, ki to storijo potem, ko spijejo dva viskija, saj je odprtina tik za šankom," navihano pove župan, zadovoljen, ker je stolp dosedaj obiskalo že več kot 50 tisoč ljudi, kar pomeni, da so letošnji plan že krepko presegli, leta pa sploh še ni konec.

Razgledna terasa zastonj za turiste in domačine

S 40 tisoč obiskovalci (tako kaže števec ob poti, ki vodi na grad) pa se pohvalijo še na gradu Podčetrtek. Toliko naj bi ga obiskalo v vsega dveh mesecih, odkar je odprt. Grad je namreč postal tudi stičišče za domačine. "Ker je bil grad tako dolgo zaprt (vanj smo se dejansko prebijali z motorkami), nismo želeli postaviti vstopnine za obisk, temveč smo želeli, da ga domačini sprejmejo za svojega. V nedeljo je vsaj pol ljudi na razgledni terasi domačinov," pove Boštjan Misja, ki bdi nad turizmom na območju Podčetrtka, Bistrice ob Sotli in Kozjega. Razgledna terasa je trenutno, poleg virtualnih sojenj iz 17. stoletja, najbolj obljudena točka gradu, načrtov pa je še veliko. Tako je denimo še brez vsebine plesna dvorana, ki ima po obnovi zopet pod, saj je prejšnjega uničila reja kokoši. Nekdo, ki je po vojni in do potresa na Kozjanskem živel v gradu, si je omislil še rejo kokoši. Grad je bil takrat v nekoliko drugačnem smislu odprt za vse, zato so iz njega tudi vse možno znosili. Župan Peter Misja je zato domačine pozval, naj vrnejo gradu kar je njegovega. Nekateri so to pohvalno že storili. Kaj bo iz tega nastalo, pa bomo zelo kmalu lahko že videli, napoveduje Misja.