Saša Britovšek
Da gresta Romana in Zvone Šeruga po svetu, ni bila presenetljiva novica. Vendarle sta izkušena popotnika, ki imata raziskovanje sveta v malem prstu in za njima so neštete bolj ali manj avanturistične poti. Solo ali v dvoje. Z družino ali s skupino popotnikov. Ne nazadnje sta se pred štirimi desetletji kar štiri leta z motorjem skupaj vozila okoli sveta. Že res, da je svet danes (žal) precej daleč od podobe, ki jo je nosil nekoč, a tudi njune želje in potrebe so malce drugačne kot včasih. Letos sta se, zdaj oba že "penziča", na pot odpravila na valentinovo in si tako poklonila, kar oba ljubita - potovanje. Na pot sta prvič šla z avtodomom, za sedem mesecev.
Počasi torej, stari! Počasi in uživaj, lahko tudi to počasi.
Največ dela jima je prineslo racionalno pakiranje in pospravljanje domačega stanovanja v Ljubljani, ki sta ga medtem oddala. Zdaj je šest metrov dolg kombi, ki mu pravita Hiška, njun potujoči dom. "Imava tako rekoč garsonjerico z veliko posteljo - da, zakonska postelja! - vse ostalo pa je seveda bolj mini: mini stranišče s tušem, mini kuhinja in mini jedilni kot. Zato pa je ogromna in (skoraj) vsak dan drugačna dnevna soba, ki sega vse do obzorja. Zunaj je, tja postaviva mizo, dva stola ter plinski žar - in življenje je vedno znova popolno. Ničesar drugega ne rabiva," pravi Zvone. Z Romano se vsakih nekaj dni tudi javita svojim sledilcem na uradni facebook strani Zvoneta Šeruge, opišeta kakšno doživetje, delita razmišljanje in seveda čudovite fotografije.
Maroko se spreminja
Za njima so štirje tedni Maroka, kjer sta doživela hladen dež, glasne valove, vročino puščave, senco v oazah dateljnovih palm in celo pokvarjen kombi. Te dni pa sta že ponovno na jugu Portugalske oziroma Španije. Vsem, ki ju spremljamo, je jasno, da Marko, kjer sta prevozila okoli 5000 kilometrov, zelo toplo priporočata. Sploh avtodomarjem. "Ja, avtodomarji so osvojili tudi Maroko. Maročani so sicer zadovoljni, kako da ne, po treh kovidnih sušnih letih končno lep turistični zaslužek. Ampak kam to pelje? Ko sva zagledala skupinski izlet desetih italijanskih avtodomov, sva se z Zvonetom začudeno spogledala. Ko pa se jih je v strnjeni koloni pripeljalo mimo dvajset, sva mislila, da halucinirava, in to ne da bi kdaj v Maroku kaj močnega skadila ..." je med čakanjem na trajekt za povratek v Španijo razmišljala Romana. In še: "Maroko se spreminja. Ne samo, da ni več vse napol zastonj, turistično neomadeževani predeli se selijo v čedalje večje višave. Ampak še vedno je to neverjetno zanimiva, raznolika, gostoljubna, od naših krajev tako različna dežela, in to na pragu Evrope."
Srce Maroka se skriva v osrčju Atlasa.
Strinjata se, da ima Maroko vse, plodne ravnice, sredozemsko in atlantsko obalo, Saharo, toda njegovo srce se skriva v osrčju Atlasa, pravzaprav treh Atlasov - Visokega, Srednjega in Antiatlasa. Vsem, ki razmišljate, da bi odkrivali Maroko, svetujeta, da za obisk izberete pomlad ali jesen, s koncem maja namreč pride vročina.
Čudoviti pozabljeni razgledi
Eden najbolj znanih kanjonov v Maroku, kanjon Todre, je v njuni tokratni maroški izkušnji pustil pečat. Morda tudi zato, ker se tam večina turistov obrne, čeprav so za kanjonom čudoviti razgledi in nizajo lepe berberske vasi. Za pristno doživetje sta morala ustaviti svoj avtodom in se presesti v domačinov tovornjaček. "V enem od skalnih previsov nad cesto zagledava nekaj nenavadnega - bivališče pastirjev. V plitvi votlini imajo kuhinjo, za svoje koze in kure so zgradili kamnito zaklonišče, spijo v šotoru," Romana opisuje izkušnjo, kako ju je podjetni domačin Mustafa pripeljal do nomadske družine. "To so čisto pravi nomadi, poleti in pozimi živijo v hribih, v šotorih. V uri in pol po razdrapanem kolovozu se premaknemo za kakšnih 15 kilometrov, visoko v hribe. Že na poti vsakih par kilometrov zagledamo nov nomadski tabor: skupek rjavih šotorov ali nomadska gnezda pod skalnimi previsi. Tu živijo ljudje, na višini 2800 metrov? Tudi pozimi? V snegu? Ustavimo se pri Aliju, ki nas sprejme s širokim nasmehom, saj Mustafo dobro pozna. Podpiha žerjavico, doda nekaj vejic dragocenega dračja in pristavi čaj. Tu od blizu vidim, kako trdo je nomadsko življenje. Rodiš se in umreš visoko v gorah. Vse življenje hodiš po istih poteh, vsako poletje se preseliš z zimskih pašnikov, ki so niže v dolini, visoko v gorovje, na letne pašnike. Vsak mesec ali vsakih štirinajst dni greš na tržnico v bližnjo vas, pet ur hoda daleč. In to je vse, ves njihov svet!"
Najraje ima, da ga ne opazijo
Zvone Šeruga je srčno prepričan, da bi prav vsakdo moral imeti v življenju nekaj, kar bi delal le zaradi veselja. Zanj je to fotografija, ki se je na velikansko srečo tudi prevesila v posel. Čeprav se ne spomni, da bi kdaj naredil posnetek izključno z mislijo: Uf, s tem bom pa krasno zaslužil! "Fotografiram z mislijo: Uf, upam, da bo iz tega nekaj krasnega nastalo. Fotografiram ljudi. Predvsem ljudi. In včasih si domišljam, da je prav to najtežja zvrst te žlahtne obrti. Ali umetnosti, kakor kdo razume in kakor si kdo domišlja. Ker metulji in čebele pred objektivom le zbežijo. Hribi in pokrajine se zavijejo v meglo ali oblake. Mrtve stavbe se odenejo v sivino. Ljudje pa pogledajo nazaj. Zabliskajo z očmi ali zamahnejo z roko. Ne zares v udarec, bolj v občutek krivde: pusti me pri miru! Ali pa se nasmejejo in te povabijo naprej: daj, bi slikal še mojo ženo in tudi otroka? Najraje pa imam tiste, ki me sploh ne opazijo. Ne motim jih, delam naskrivaj ali s teleobjektivom in oni ne pozirajo in se ne umaknejo. Le na ta način lahko v stotinko sekunde zares ujamem tudi košček njihovih življenj."
Kaj pa Evropa?
Zdaj sta slovenska avtodomarja spet v Evropi, za katero Zvone trdi, da je skorajda ne pozna. Je pač človek za eksotiko. "V Maroku sem oživel, tudi fotografsko so tamkajšnja drugačnost in predvsem ljudje izziv, ki me vedno znova žene v nove akcije. Nazaj v Evropi pa ... saj ne, da se pritožujem, bog ne daj! Andaluzija na jugu Španije ima čudovite vasi ter starodavna mesteca sredi hribov in z istim se lahko pohvali tudi Portugalska. So pa saharske sipine ali v turbane in dolge džalabije oblečeni beduini vsekakor nekaj drugega kot dokajšnja domačnost teh krajev."
Portugalsko mnogi popotniki (ali bolj turisti?) hvalijo in kujejo v deveta nebesa. Onadva pa: "Jasno, mesta so stara, katedrale in muzeji gotovo zanimivi (a le do neke zdrave mere) in nočno življenje v Lizboni je menda hudo živahno. In krasni so bili kosi južne obale. Potem pa: vse preveč že kar enoličnega hribovja, preveč uničenih gozdov, preveč le na četrt zanimivih vasi in odmaknjenih mest. Lasten prevoz da človeku možnost odkrivati stranske poti in to ni vedno le blagoslov - ponekod je pač dolgčas! A to ni turistično potovanje z dvajsetimi znamenitostmi, natrpanimi v en sam dan."
Strinjata se, da je čas, da se naučita potovati počasi, ustavljati in se umiriti. "Tja do jeseni imava z Romano čas, počasi obračava proti poletju v Skandinaviji in šele prva svežina septembra naju bo ponovno potegnila proti domu. Počasi torej, stari! Počasi in uživaj, lahko tudi to počasi. Dovolj si star in vsaj za silo dovolj pameten, da si to lahko privoščiš. In se ti nikamor več ne mudi ..."
