Pred desetimi leti, malo pred očetovo smrtjo, je Maja Modrinjak ustvarila dokumentarni film Dragiša Modrinjak, mojster fotografije, v spomin nanj so ga zavrteli v petek, 22. oktobra, na TV Maribor. "Nastal je v okviru diplomskega dela, snemala sem ga z očetom, grobo verzijo montaže je videl."
Predstavila ga je kot fotografa, umetnika, zbiralca, sogovorniki so ga predstavili tudi kot naprednega fotografa, prijatelja, dobrega sodelavca, očeta. Ljudje se ga spominjajo po njegovih fotografijah, z ulice s fotoaparatom, kot tistega, ki je z mimoidočimi kramljal pred Kurtovo foto trgovino, na foto štantu. "Danes vidim v filmu veliko tehničnih stvari, ki bi jih zdaj naredila drugače in boljše, vsebinsko je to zgodovinski zapis o očetu, na tak način ni bilo o njem narejenega nič drugega," reče. Z mamo Dubravko skrbita za njegovo fotografsko gradivo, za fotografije in negative, ostali Modrinjakovi otroci, Mojca, Matej in Miha, so prevzeli njegovo zbirko fotoaparatov in fotografske opreme, na ogled so v muzeju Modrinjak v galeriji GT v Mariboru.
Dragiša Modrinjak je bil najprej fotograf, fotoreporter. "Fotografije se mi zdijo edinstvene, posebne niso samo zaradi časa, v katerem so nastale, ampak tudi zaradi likovne, tehnične dovršenosti in zaradi tankočutnosti, ljudi je zajel na tako prefinjen način, da je fotografijam dal dušo. Vsake toliko odkrijem kakšno novo, ki je še nisem videla, in vedno znova sem presenečena."
Fotografij je ogromno, digitaliziranih v računalniški zbirki, na foto papirju in negativih, ogromne količine gradiva so na Večeru, kjer je bil fotoreporter, in tudi pri Delu. Vse tisto, kar je oče počel, je vplivalo nanjo. "S fotografijo sem se spoznavala že kot otrok, na osnovnošolske izlete mi je oče dajal žepne fotoaparate, potem je fotografije razvil in skupaj sva jih analizirala. Na ta način me je spodbujal tudi kasneje, pregledovala sva moja šolska dela, z njim sem hodila tudi fotografirat na teren."
Likovno dovršen zapis časa
Fotografiranje in snemanje sta postala Majin poklic in delo. "Pri fotografiranju je pomembnih veliko stvari, seveda tudi oprema, a jaz bolj stavim na odnos do fotografiranih in na trenutek, ki ga moraš ujeti, da je izdelek pristen in nekaj posebnega." Projekti so različni, eni ne dopuščajo veliko svobode in ustvarjanja, a so tudi takšni, pri katerih se, kot reče, izživi, vloži več sebe. "V zadnjem obdobju sem pogosto snemalka prenosov športnih dogodkov, televizijskih oddaj, tudi to skušam oddelati kar se da dobro, zmerom poskusim še kaj novega, iščem zanimive ali umetniške kadre, ki se jih da uporabiti in umestiti v kontekst."
Oče je bil ponosen nanjo, ko jo je opazoval pri ustvarjanju, in bi gotovo bil tudi zdaj, pravi.
Za fotografije Dragiše Modrinjaka se mnogi še vedno zanimajo. "Večkrat me kdo kontaktira, da bi želel uporabiti gradivo za knjigo ali razstavo. Ko je bila obletnica motokrosa v Orehovi vasi, sem pripravila veliko fotografsko razstavo ob progi, saj je tudi ena njegovih najuspešnejših fotografij, Borba z blatom, nastala tam. Ob lanski stoletnici baleta na Slovenskem so bile njegove mariborske fotografije razstavljene v Cankarjevem domu, nekaj fotografij je bilo v zadnjem času objavljenih v knjigi Maribor paralaksa in v drugih. V sodelovanju z Založbo Pivec trenutno pripravljam material iz nogometnega arhiva, ko bodo izdali monografijo o NK Maribor."
Ob desetletnici očetove smrti je želela pripraviti večjo retrospektivno razstavo, kar ni bilo mogoče zaradi koronazapor, ki so prenatrpale urnike in programe galerij. To torej ostaja v načrtu.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
