(INTERVJU) Bernarda Bobro, operna pevka: Novodobni človek pozna samo dva odgovora, like in dislike

Kaj je tisto, kar imate vi na Dunaju radi?

Odkar ima moja prijateljica majhna otroka, ga opazujem iz žabje perspektive in v počasnejšem tempu. Dunaj je poln otroških igrišč, nevidne, v tla vgrajene trampoline najdeš tudi sredi pasa, Gürtla. Mreža kolesarskih stez se tudi širi. Veliko je lepih kotičkov ob vodi. V našem okraju je potoček Liesing, ki ponuja bivanje v naravi, če se ti zahoče večje vode, je reka Donava pravšnja za kopanje, veslanje ali hranjenje rib in ptic. Vinogradi okoli mesta so zdaj najlepši. Kmalu bo trgatev in čas za vinogradniške dogodke, ki so na Dunaju in v okolici še zmerom zelo priljubljeni.

Kako so iz dunajske perspektive videti Maribor, Slovenija in Slovenci?

Navadni avstrijski turist doživlja Slovenijo kot lepo deželo prijaznih ljudi. Potem pa je še politika, ki je manj všečna. Premik na desno, zgledovanje po Madžarski mnoge iritira. Lesk najbolj napredne republike bivše Jugoslavije se lušči.

Avstrijski pisatelj in novinar Karl Kraus je v tridesetih letih prejšnjega stoletja napisal, da so dunajske ceste tlakovane s kulturo. So v teh časih že vidne kakšne luknje med tlakovci?

Če gledamo na kulturo v številkah, potem kaže trenutna situacija na upad občinstva za dobrih 60 odstotkov. Takšne so številke v treh najmočnejših hišah na Dunaju: Wiener Staatsoper, Volksoper Wien in Burgtheater. Kakšno je pa stanje na off sceni, ki je financirana posredno po načelu zalivalke, ne vem. Občutek imam, da se kar veliko glasbenikov skuša preusmeriti v druge poklice. V takšne, ki zagotovijo preživetje. Bi torej rekla, da so luknje kar velike.

Negotovost ubija inspiracijo, poslabša razmere za delo. Ali kljub temu veliko vadite?

Brez vaje ni muzike. Rutina je veščina, ki jo moraš negovati vsak dan. Treninga sem vajena, saj sem svobodnjakinja že kar nekaj let, je pa res, da odpovedani projekti ubijajo motivacijo za delo.

​Kar je skrivnosti izvito

Korona je katastrofa, ali bolje, po efektih sodeč, so katastrofalni odzivi nanjo. Kako se vi spopadate s tistim, kar je povzročila?

Ne konzumiram preveč medijev - bedast izraz, saj se papir ne je, ampak je tipičen za današnji čas - in skušam živeti čim bolj vsakdanje. Pred nekaj meseci sem začela poučevati tudi otroke. Kar me zelo veseli in prizemljuje. Otroci še niso izgubili stika s seboj in z okolico.

Stari Grki so rekli, da je resnica tisto, kar je skritosti izvito. Zdaj je zelo veliko različnih stvari, ki so predstavljene tako. Kakšen se vam zdi ta čas?

Hecno, a ne, da v času četrte industrializacije, ki je zaznamovana z razvojem digitalizacije in hitrega prenosa informacij, nekako še bolj tičimo v skrivnostih. Kot da je poplava podatkov izbrisala resnico. Novodobni človek pozna samo dva odgovora, like in dislike. Ko berem časopise in še posebno komentarje bralcev - jaz bi odpravila anonimnost, da bi se ljudje spet naučili vljudnosti -, mi postane kar tesno pri srcu.

Umetnost v takih razmerah tudi ne pomaga? Ker je ljudje ne razumejo?

Umetnosti ni treba razumeti. Treba jo je živeti. Tako kot je Zvezdica Zaspanka Franeta Milčinskega povrnila razbojniku Ceferinu srce, se mora moderni človek spet naučiti pisati besedo "ljuba". Da bo namesto kamna v prsih bilo srce, odprto za lepoto, dobroto in pravičnost.

Da znate biti v intervjujih brez dlake na jeziku, ste pokazali z nominacijo za Večerov bob leta in z intervjuji ob njej. Tisto, da so se ob zdajšnji kugi od nas poslovile svoboda govora, svoboda gibanja, nedotakljivost bivanja in telesa, se zdajšnjim oblastem v Sloveniji in Avstriji zdi heretično. Imate še kakšno nadaljevanje?

Mislim, da bomo kot družba kmalu morali odgovoriti na ključno vprašanje - česa si želimo v prihodnosti: biološke varnosti s fokusom na zaščito življenja, zdravja ali okolja pred grožnjo od zunaj za vsako ceno ali zdravstvenega varstva, ki smo ga poznali do sedaj. V primeru prvega bo treba na novo definirati pojem demokracije.

​Delo je čudovito, biznis je grd

Kako se počutite v opernem biznisu?

Delo je čudovito, biznis je grd. Opera se je se kar nekaj časa upirala holivudizaciji, ampak je to bitko izgubila. Type casting in gonja za mladimi zvezdami dominirata. A tako je v naši družbi. Slika je pač najpomembnejša. Žal v biznisu ni več kategorije zaslužni delavec. V starih časih si je dober pevec z delom pridobil renome. Dandanes je tako imenovani dober glas pravzaprav bolj ali manj reklama. PR-akcija. In internetna prisotnost. Meni se zdi smešno, ko pevci na youtubu razlagajo vsebino opere. Zakaj pa imamo knjige in programske liste? Raven splošne izobrazbe upada. Žal.

Veliko potovanj spremeni način življenja. Klasičnega zasebnega življenja kot ljudje, ki delajo v banki ali v uradu na občini, niti ne morete imeti. Vam to ustreza?

To mi ustreza. Izmenjava aktivnosti in počitka. Enako kot v glasbi: energični melodiji sledi pavza. In spet od začetka.

Operne pevke ste že nekaj časa lepe, in se to tudi pričakuje, glas ni več najpomembnejši, vse bolj je važen stas, če rečem po starem. Morate torej zelo skrbeti za glas in videz? Iti tudi v pop vode, v TV-šove?

Stas, ja. Zanimivo, da ste pomislili ob stasu, skrbi za lep videz telesa, na TV-šove. Kot da so za TV-ekran primerni samo lepi in sloki ljudje. Operni pevci imamo v primeru odvečnih kilogramov na voljo še izhod v sili: starostni fach, čarovnica, zlobna sestra, dojilja in podobno.

Je pa takšen operni posel vas - seveda ob vašem izjemnem glasu, izjemno simpatični pojavi in igri - popeljal na najpomembnejše svetovne odre, pa tudi na velike televizije in tako naprej. Nastopili ste z opernimi velikani in tudi z izjemnim igralcem Johnom Malkovichem in drugimi. O tem ste gotovo sanjali.

Kot otrok sem sanjala o petju v milanski Scali. Totalni kliše. Mi do sedaj še ni uspelo. Ampak tudi strop pariške Opere Garnier, ki ga je poslikal Marc Chagall, ni slab, ko ga gledaš z odra. Tako da, kar še ni, mogoče še bo. John pa je mnenja, da je operni poklic katastrofa. Preveč dela. V primerjavi s filmom.

Katerih srečanj z umetniki ali ljudmi, ki podpirajo opero, se najraje spominjate?

Preveč jih je bilo, da bi lahko koga izpostavila. Kolegi pevci, instrumentalisti, dirigenti, režiserji, koreografi ..., celotna gledališka družina. Za vsak projekt se družina sestavi na novo. Zame so pomembni ljudje, ki so iskreni. Ki ti, kot bi rekla moja prva učiteljica petja, Breda, natočijo čistega vina. Konstruktivna kritika je nujna, če hočeš napredovati in se razvijati. Ni pa lahko spopasti se z njo. Ego pač trpi, hehe.

Bili ste Gilda, Suzana, Metka, Adina, Marzellina, Despina, Pamina, Rozina, Adele, grofica iz Figarove svatbe, Tytania, Donna Anna, Lucia di Lammermoor, Povariha in še marsikaj, nazadnje pa vendarle vselej ostajate Bernarda. To je najbolj varno, kajne?

Vsaka operna vloga je odrski karakter. Karakter je pa to, kar označuje mene kot osebnost. Osebne lastnosti zmerom vibrirajo zraven. Meni se zdi važno to, da ko zapustim teater, pustim tam tudi svoj odrski lik in smuknem v kožo privatne osebe. V vsakdanjiku ne moreš neprestano igrati nekih vlog.

Kakšna je razlika med resno in pop glasbo? Ene zvrsti naj bi bile pač bolj za širše množice. Kot opereta, ki ste jo tudi peli.

Mene delitev na resno glasbo in pop(ularno) glasbo moti. Ker ima karakter prerazvrednotenja. Vsaka glasba ima svoje občinstvo. Jazz, pop, opereta, muzikal, narodnozabavna glasba, važno je, da vse štima, ko se dvigne zavesa. Opereta je v zadnjih desetletjih prestala dosti hudega, ko so jo poskusili narediti bolj resno. Netflix je ena sama cheesy opereta v filmski obliki, pa se kdo pritožuje nad njeno vsebino in obliko? Zabava in hec sta dobila tako negativen prizvok, škoda. Malo več splošnega humorja in sproščenosti bi vsem dobro delo.​

Tudi v resni glasbi je vse več elektronike. Kaj menite o njej?

O elektroniki imam heretično mnenje. Če se osredotočiva samo na operno petje, čemu mikrofon? Ojačevalec opernega tona je grlo. Ob predpostavki, da ga znaš pravilno uporabiti. Opera je 400 let zmogla brez mikrofonov, sedaj pa včasih poslušamo pevce z mikroporti in mikrofoni obenem. To je crooning (petje brez podpore abdominalnih mišic, ki kontrolirajo zrak in je nasprotje naravnega opernega petja, pri katerih je močan ton podprt; op. p.). Po moje bi bilo bolj smiselno delati na vsaki smeri posebej in ne težiti k crossoverju. Zakaj ne vzpodbujati novih super frankov sinatrov z mikrofoni in novih pavarottijev live? Mislim, da je dovolj prostora pod soncem za vse.

​Krasna mariborska leta

V Mariboru ste peli v Mladinskem pevskem zboru Maribor, pri Branku Rajštru. To je bila lepa priložnost za začeti nekaj, kar ste si želeli. Kako zdaj gledate na tista leta? Je več garanja in odrekanja ali lepih trenutkov?

Zborovska leta pri MPZ pod vodstvom Branka Rajštra so bila zame krasna. Petje mi ni nikoli pomenilo žrtve in odpovedovanja. V zbor me je vpeljala Lidija, ki je bila en razred pred menoj v Osnovni šoli Sladki Vrh. Enkrat me je preprosto vzela zraven na vajo. Nakar se je izkazalo, da je pri tem zboru pela že teta Marta, mamina sestra, in tudi dedek Ciril je poznal Rajštra. Tekmovanja in projekti v tujini so bili velik izziv.

Kakšen učitelj, pedagog in strokovnjak, je bil Branko Rajšter?

Strog, a metodičen pedagog, od katerega sem se naučila ekonomičnega pristopa do učenja glasbe in obvladovanja telesa kot inštrumenta. Pevec, ki ne najde sredine - časa za petje, časa za molk -, hitro izgori. Zborovski repertoar je vseboval veliko različnih avtorjev. Meni osebno so bile pesmi drugih jugoslovanskih narodov najbolj všeč.

Študirat ste šli v Gradec in potem na Dunaj, kjer živite. Že avtomatično rečete, da ste tam doma?

Po pravici povedano, sem doma povsod malo. Nimam občutka, da kam odhajam. Vedno pridem domov. Ali s Trat na Dunaj ali v Maribor, kamorkoli. Kjer so sorodniki, prijatelji in delo, tam sem doma tudi jaz.

V Maribor prihajate nastopat, mariborska Opera je na visokem nivoju. To veseli, kajne?

To me zelo veseli. Mariborski SNG si je v zadnjih letih ustvaril glas mestnega gledališča z dobrim ansamblom in zanimivim sporedom. Kar nekaj graške publike prihaja v Maribor, pa tudi kakšen Dunajčan se najde med občinstvom.

Maribor ima tudi odlične pevce, izjemnih opernih pevk je v zadnjem obdobju še posebno veliko. Slovenke in Slovenci očitno znamo peti, po pevskih zborih smo v vrhu v svetu.

Za dober razvoj pevskih sposobnosti so potrebni strpni starši in sosedje, ki tolerirajo nenehno cviljenje, še zlasti pa dedki in babice, ki otroku pojejo. Človeškega glasu v živo ne more nadomestiti nobena naprava.

Če koronski ukrepi ne bodo uničili umetnosti, združevanja, predstav, koncertov, vas čaka še veliko zanimivega. Kaj boste delali, kaj bi delali?

Umetnosti ni mogoče uničiti. Saj je kot dotik telesa, potreba, le da se tu lepota dotakne duše. Najbrž se bo spremenil način prikazovanja umetnosti. Srčno upam, da ne bomo občepeli osamljeni pred računalniki. V najslabšem primeru bo pač treba potegniti za vtikač računalnika in iti ven. Med ljudi. V naslednjih sezonah me čaka kar nekaj produkcij. Upam, da nam jih bo uspelo realizirati v živo.

Nekaj je bilo napovedi za nastope v Mariboru, a so jih ukrepi pregnali. Se kaj vseeno obeta v bližnji prihodnosti?

Če bo bog dal, ali bolje rečeno, politiki, pridem decembra v Maribor. Peti koncert z Nikom Sajkom in njegovimi godalci.