Dokumentarni fotograf Simon Chang živi in dela v Evropi od leta 2003, fotografira ljudi, katerih glas ni slišan, v skupnostih, ki jih družba ignorira, je pričevalec o duševnih motnjah na območjih, kjer so bile vojne. Leta 2004 je začel podiplomski študij na praški Akademiji za film in televizijo, od leta 2010 živi v Ljubljani. Njegovi razstavi v mariborski galeriji Fotostolp, ki so jo v petek zaprli, je naslov Pastirji in klavnica.
Predstojnik psihiatrične bolnišnice vas je zaklenil ven, ste napisali. Torej smo tudi zunaj zaprti? In tisto dejanje veliko pove o tem svetu?
Res je, najprej sem si prizadeval, da bi tiho zgodbo slišali "normalni" ljudje zunaj. A sem leta 2019 stal pred bolnišnico v Erbilu v Kurdistanu, iz katere so me na silo odstranili, in doživel spoznanje. Delitve na nas in njih ne obstajajo samo zunaj zidov psihiatričnih bolnišnic, ampak tudi znotraj. Glavni zdravnik s svojo nesporno avtoriteto notri zaklene skupino pacientov v celice in mene zunaj v kletko te resničnosti.
Kakšna je naloga umetnika?
Umetnik zaznava takšne reči, je občutljiv in to tudi javno pove. Vsrkava dogajanje in tudi občutke, njegova odgovornost je, da svoja opažanja in interpretacijo deli z drugimi. Umetnik bi moral biti ogledalo družbe. Njegova naloga ni ugajati ljudem, ampak ljudem nekaj ponuditi.
In to vi počnete?
Vedno sem poskušal prikazati ljudi takšne, kot so. Nikoli ne urejam in popravljam fotografij, ki sem jih posnel. Zame se prava lepota pojavi spontano, ko se obe strani fotoaparata povežeta, ko se zasliši klik v medsebojnem razumevanju in sočutju.
Sočutja je med ljudmi malo, celo vse manj ga je.
Ljudje imamo sposobnost zaznati in izražati čustva. Sposobni smo razmišljati o motivih za dejanja, o vzročnosti ali posledicah odločitev. To so ključne razlike med nami in drugimi organizmi. Vendar sta prirojeni razum in čustvovanje v resnici zelo selektivna. V Kurdistanu, koščku zemlje, ki je okužen s streljanjem, je name deloval proces klanja, ki me je teleportiral na prizorišče absurdne nočne more. Ali ni krvava reka pred menoj v klavnici odsev nasilja iz temnih globin človeške narave?
Pomembna je meja med normalnim in nenormalnim? Pastirji in klavnice?
Leta 2004 sem tri leta preživel v Pragi, kjer sem intervjuval in dokumentiral ljudi v največji psihiatrični bolnišnici v srednji Evropi, zanimala me je meja, ki ločuje "normalno" od "norosti". Desetletje pozneje se odnos do "nenormalnih" psihiatričnih bolnikov ni bistveno spremenil. Trmasti posamezniki, ki odločajo, so prepričani, da lahko, če je ta tema skrita pred našimi očmi, živimo povsem običajno, svet, ki ga nadzirajo "normalni" ljudje, lahko še naprej ohranja red in čistočo, ki jo narekuje enotnost človeštva.
Občutki ob gledanju vaših fotografij so za mnoge neprijetni.
Se zavedam in spoštujem vsako mnenje, a kot bi rekli Slovenci, "življenje ni potica", ne živimo v hollywoodskih filmih. Venedikt Jerofejev je napisal, da moramo spoštovati temne kotičke drugih ljudi, moramo jih preučiti, četudi so tam samo smeti, z njimi ravnati spoštljivo.
Kaj vas je najbolj pretreslo od tistega, kar ste opazili v češki psihiatrični ustanovi?
Skoraj vse ženske v Paviljonu 2 so imele pri sebi družinske albume s fotografijami, navdušeno so jih kazale. Na njih so bili prizori srečnega življenja, oni so bili videti precej drugače, veseli, zadovoljni. Notri pa so bili neurejeni, njihovi obrazi niso sijali, postavljeni so bili v kot skladišča, kjer se na njih nabirajo plasti praha.
Življenje ni potica
Je podobno v taboriščih za begunce, ki ste jih tudi obiskovali?
Za medije so begunci v glavnem številke, čeprav so ljudje. Odhod od doma je preprosta fraza, za katero se skrivajo zapletene usode in celoten spekter čustev. Ti ljudje so tvegali svoje življenje, da bi lahko zadihali.
Ste uspeli priti tudi v slovensko psihiatrično realnost?
Poskušam. Pravzaprav se zelo trudim pridobiti dostop do dokumentiranja zgodb v psihiatričnih ustanovah. Se mi zdi, da je to tu še vedno tabu tema, a potrpežljivost je vrlina.
Z drugega konca sveta ste prišli v Evropo in skozi kukalo svojega fotoaparata videli, kakšni so tu ljudje. Kaj ste opazili?
Preprosto je ujeti posebnosti, razlike, a po navadi odkrijem univerzalne vrednote. To čarobnost omogoča fotografiranje, da svet in ljudi okoli nas vidimo brez predsodkov in pristranskosti. Fotografi smo spet lahko otroci.
V desetih letih, kar ste tu, ste se lepo naučili slovenskega jezika.
Slovenija je bila do mene zelo prijazna. Tu so tudi vsi moji sorodniki in prijatelji. Zelo sem hvaležen. Čeprav se zdi geografsko majhna, je ogromno čudovitih krajev za obisk in veliko zanimivih zgodb. In vse je zeleno, to je resnično navdihujoč blagoslov. Slovenščino pa moram še vaditi.
Imate stike s Tajvanom? Kaj se zdaj tam dogaja?
Z ženo Anjo in hčerkama Sonjo in Pino obiščemo Tajvan vsaj enkrat letno. Mama in brat živita v Tajpeju. Zdaj so tudi tam zaskrbljeni zaradi korone in še zaradi napetosti s celinsko Kitajsko.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
