(INTERVJU) Polona Kovač, predsednica Društva Ključ: Kaznovati bi bilo treba tudi tiste, ki prihajajo k prostitutkam

Pojdiva kar k aktualnostim z našega območja: kaj se je zgodilo z dekleti, ki so jih imeli v nočnem klubu v Šentilju?

Ob policijski realizaciji smo predstavnice Društva Ključ govorile z gospemi, ki so bile izkoriščane v nočnem klubu, in jim predstavile sistem pomoči žrtvam trgovine z ljudmi v Republiki Sloveniji. V tistem trenutku se nobena od žensk ni odločila, da bi našo podporo in pomoč sprejela, so pa z veseljem poslušale informacije, ki smo jim jih predajali.

Je šlo za trgovino z ljudmi?

O tem, ali je dejansko šlo za kaznivo dejanje trgovine z ljudmi, bo presojalo sodišče. Verjamemo pa, da je policija ob usmeritvah tožilstva zbrala številne dokaze, ki obremenjujejo storilce.

Kako ženske iz tujine pri nas pristanejo v prostituciji?

Ženske, ki se tako ali drugače znajdejo v prostituciji, pridejo v Slovenijo na različne načine in iz različnih razlogov. Nekatere so popolnoma zavedene, saj menijo, da bodo delale kot natakarice, varuške, gospodinje, frizerke ali kaj podobnega, druge recimo sprejmejo delo plesalk v nočnih lokalih, tretje celo vedo, da jih za obljubljeni zaslužek čaka prostitucija. Vsem skupinam je skupno, da izgubijo nadzor nad svojim življenjem, saj trgovci z ljudmi, zvodniki in zvodnice od njih pričakujejo, da so strankam ves čas na voljo, da delajo vse, kar stranke od njih pričakujejo, za plačilo, ki je vnaprej določeno in od katerega si zvodniki, zvodnice, trgovci z ljudmi jemljejo svoj delež in je na koncu bistveno nižje od tistega, kar so jim obljubili pred prihodom v Slovenijo.

Pričakujejo in tudi silijo?

Pri izkoriščanju se poslužujejo različnih oblik nasilja, najpogosteje psihičnega, verbalnega, v smislu žaljivk, groženj, in ekonomskega, saj so ženske deležne finančnih sankcij, na primer odbitek sto evrov, ker se ni smejala, ker je jokala, ker je vztrajala pri spolnem odnosu z zaščito. V nekaterih primerih še vedno poročajo tudi o fizičnem nasilju. Ne smemo zanemariti niti tega, da so pri tako imenovanem delu izpostavljene spolnemu nasilju, saj so za dogovorjeni znesek povsem prepuščene volji strank, njihovo upiranje in nestrinjanje sta tako ali drugače kaznovana. Ženske pogosto prihajajo iz revnih okolij, imajo zgodovino nasilja, spolnih zlorab, nekatere med njimi imajo težave z različnimi oblikami zasvojenosti in podobno. Pri prostituciji torej nikakor ne moremo govoriti o privolitvi.

V trgovini z ljudmi je veliko denarja

To počnejo organizirane kriminalne skupine. Ali jih res ni mogoče razbiti? Kaj je krivo, da se lopovi tudi po posegih vedno poberejo? Zakonodaja?

Na to vprašanje nimam zares odgovora. Odgovornost je iskati na več nivojih. Osnovni problem je, da se izkoriščanje, bodisi za prostitucijo ali za druge namene, dogaja, ker obstajajo ljudje, ki so se pripravljeni okoriščati z drugimi. V primeru prostitucije so tu torej enako odgovorni tako zvodniki, zvodnice, trgovci z ljudmi kot tudi stranke, ki jim za izkoriščanje predvsem žensk, katerih storitve kupujejo, ni mar. Trgovanje z ljudmi je finančno precej dobičkonosno, in ker vsaj zaenkrat država še ni dovolj učinkovita z zasegi premoženja, prihaja do ponavljanja istega kaznivega dejanja, saj se storilcem očitno še vedno dovolj splača. Problem, kot ga vidimo, pa je tudi v tem, da se izjemno ločuje prostitucijo kot tako in trgovino z ljudmi z namenom spolnega izkoriščanja. Naše izkušnje namreč kažejo, da v posledicah, ki jih ima prostitucija na osebe, ni bistvene razlike med tistimi, ki so bile žrtve trgovanja z ljudmi, in tistimi, ki naj bi se za prostitucijo "odločile same". V obeh primerih se osebe pogosto soočajo z občutki sramu, slabo samopodobo, tesnobnostjo, depresijo, samomorilnostjo in različnimi zasvojenostmi kot obliko spopadanja z doživetimi travmatičnimi izkušnjami. Verjamemo, da bi zakonodaja morala iti v smer skandinavskih in nekaterih drugih evropskih držav ter jasno in učinkovito sankcionirati vse, ki se s stiskami drugih okoriščajo: v primeru prostitucije torej zvodnike, zvodnice, lastnike nočnih lokalov, tako imenovanih erotičnih masažnih salonov, trgovce in trgovke z ljudmi, pa tudi vse stranke.

V šentiljskem primeru naj bi bili vpleteni tudi nekateri policisti. Kako policisti po vaših izkušnjah delujejo na tem področju?

Policija je velik sistem, v katerem so, kot povsod, zaposleni različni ljudje. Društvo Ključ - center za boj proti trgovanju z ljudmi skupaj z Generalno policijsko upravo organizira osnovna usposabljanja za policiste, letno sodelujemo tudi na skupnih usposabljanjih, kjer se srečujemo vsi strokovni delavci, ki delujemo na tem področju, ter izmenjujemo izkušnje in dobre prakse. Verjamemo torej, da so kriminalisti, ki delujejo na tem področju, v veliki meri visoko usposobljeni strokovnjaki, vsekakor pa težko rečemo, da so vsi policisti dovolj senzibilizirani in da v resnici razumejo, zakaj določene osebe pristajajo na izkoriščanje.

Pa lokalni veljaki, šefi, tajkuni, mafijci, ali kakorkoli bi jim rekli, imajo tolikšno moč, da zakrijejo vse nezakonito dogajanje?

Na to vprašanje na žalost nimamo odgovora. Morda le to, da verjamemo, da se slej ko prej stvari razkrijejo, kar je pokazal prav šentiljski primer.

Čudna so torej slovenska pota v napredek. In to v sistemu, v katerem ima Cerkev vse večji vpliv?! Smo vsi postali neobčutljivi in hinavci? Nihče se ne bi vtikal, ker bi bilo to zaganjanje v močne?

Na žalost obstajajo ljudje, ki se okoriščajo s stiskami drugih. V vseh sistemih, v vseh veroizpovedih. In dokler družba kot celota ne sprejme konsenza, da zavrača vsako izkoriščanje, zlorabe, nasilje, in javno ne obsodi tistih oseb, ki izkoriščajo, zlorabljajo, izvajajo nasilje, se bodo podobni primeri dogajali.

Primeri pa so hudi, kajne?

Vsaka oseba, s katero smo delali, je imela svojo travmatično zgodbo. Nobena zgodba ni enostavna, od tega, da starši mlada dekleta prodajo v zakon ter izpostavijo nasilju in posilstvom, do siljenja ljudi z različnimi oviranostmi, da beračijo po ulicah, in do oseb v prostituciji, ki pripovedujejo, kako so bile že od otroštva naprej žrtve različnih oblik zlorab. Vedno znova vidimo, da je zlorab okrog nas veliko, le opazimo jih v večini primerov ne, ker se bodisi dogajajo za zaprtimi vrati domov bodisi se dogajajo tistim drugim, bolj marginaliziranim, revnejšim, iz drugih držav, Romom in Rominjam ter drugim.

Za beračenje otroku odrezali roko

Kot suženjstvo naj bi bilo otroško delo tudi odpravljeno, a ni. Obstaja tudi pri nas? Kaj pri nas štejete med otroško delo?

Otroško delo oziroma delo otrok, oseb, mlajših od 18 let, kot jih opredeljuje Konvencija o otrokovih pravicah, je vsako delo, ki je v nasprotju z delovnopravno zakonodajo in v katero so vključeni otroci. Pri nas zaznavamo otroke, ki na ulicah beračijo in tudi prisilno izvršujejo kazniva dejanja, vse večkrat pa se srečujemo tudi z informacijami o otrocih v prostituciji, tako dekleti kot fanti.

Se je zgodilo, veste za primer, da so za večji nabirek pri beračenju otroku odrezali roko, da bi se mimoidočim bolj smilil. Leta 2021?! Saj človek ne more verjeti?!

Ja. Na žalost se takšne stvari dogajajo bolj marginaliziranim družbenim skupinam, takšnim z manjšo močjo, z manj možnostmi, številni od njih ne verjamejo v svojo vrednost in tako ne poiščejo pomoči. Na drugi strani jim pomoč ravno zaradi teh istih razlogov niti ni ponujena. Absolutno je to nesprejemljivo, saj bi vsako človeško življenje moralo imeti vrednost.

Primerov trgovanja s človeškimi organi pa pri nas, upam, ni. Ali pač?

Za katerokoli obliko izkoriščanja težko rečemo, da je ni, vendar je trgovanje z organi, tkivi in krvjo ena od oblik, o kateri imamo izjemno malo informacij in skoraj nobenega zaznanega primera v Sloveniji. Podobno velja tudi sicer za širši evropski prostor, res pa je, da se v različnih kriznih situacijah poveča število informacij o možnem trgovanju s človeškimi organi, tkivi in krvjo v nam bližnjem prostoru, primer so recimo indici, da je do tovrstnih zlorab prihajalo v času vojn na Balkanu, pa zdaj, v obdobju od leta 2015, ko je toliko prosilcev za mednarodno zaščito, ki potrebujejo denar, da bi jih tihotapci odpeljali do želenih držav oziroma bi do tja lahko spravili svoje otroke, družine. Oni poročajo o zgodbah drugih, pa tudi svojih, ki dajejo slutiti, da se na obrobju Evrope dogajajo tudi tovrstne zlorabe.

Največ prisilnih porok v Ljubljani in Mariboru

So prisilne poroke res še vedno aktualne tudi v Sloveniji? Med priseljenci?

Prisilne poroke so še aktualne, dogajajo se znotraj nekaterih, ne nujno priseljenskih, skupnosti. Največ informacij o prisilnih porokah imamo za območji Ljubljane in Maribora, kjer še vedno prihaja do tako imenovanih prisilnih romskih porok. Znotraj določenih romskih skupnosti namreč vztrajajo, da gre za kulturo, tradicijo in da je normalno, da starši odredijo svoji hčerki, nemalokrat tudi svojemu sinu, s kom se bo poročila, za nevesto pa prejmejo denar. Zneski so med pet in celo trideset tisoč evri. Denar ne gre mladoporočencema, ampak ga dobi nevestin oče. Če se nevesta odloči pobegniti, saj v novi družini ni nič vredna, doživlja fizično, spolno, psihično nasilje, bi moral njen oče ženinovi družini vrniti dvakratni znesek, grozilo bi ji izobčenje, nasilje, v skrajnih primerih celo smrt.

Koliko so žrtve stare?

V takšne poroke so pogosto prisiljene mladoletne deklice, v povprečju so stare nekje od 15 do 19 let, nekatere pa so celo mlajše. Partnerja si ne morejo izbrati same, njihova glavna naloga je, da ubogajo očeta, potem pa moža in celotno njegovo družino, ki se praviloma izživlja nad njimi. Poroka praviloma ni uradno sklenjena zakonska zveza, gre za obred, zabavo in prvi spolni odnos oziroma posilstvo, ko mora mlada nevesta dokazati, da še ni imela spolnih odnosov, potem poleg krvave rjuhe poplesujejo, ona pa mora po tem prvem posilstvu nase nadeti nasmeh in se pretvarjati, da je z njo vse v redu.

Na kaj še opozarjate v Društvu Ključ, kaj je ali še bo postalo pri nas akutno?

Vse oblike izkoriščanja so vredne opozarjanja, je pa v zadnjem obdobju v Sloveniji, pa tudi drugod po svetu, zaznati premik načinov novačenja žrtev na splet, pojavljajo se tudi nove in nove oblike zlorab, med njimi je na primer veliko ravno spletnega spolnega nadlegovanja, nasilja in zlorab. Ker opažamo, da so posledice vseh oblik izkoriščanja za žrtve izjemno dolgotrajne, veliko energije usmerjamo predvsem v preventivo na eni strani in boljše prepoznavanje vseh oblik izkoriščanja na drugi strani. V zadnjih letih smo zaznali tudi kar nekaj primerov služabništva, kar je tudi ena od oblik trgovanja z ljudmi, ki se nam večinoma zdi neverjetna, pa je bistveno bolj prisotna, kot si mislimo - znotraj zaprtih družinskih okolij, na kakšnem veleposlaništvu in podobno. Kot eno izmed bolj problematičnih področij pa prepoznavamo izkoriščanje prostitucije mladoletnih oseb, deklet, fantov in tudi transspolnih oseb, ter predvsem preslabo kazensko preganjanje vseh povzročiteljev, torej ne le trgovcev z ljudmi, pač pa tudi strank, saj je uporaba storitev prostitucije mladoletnih oseb kaznivo dejanje, a tovrstnih primerov kazenskega pregona skoraj ni.

Kako vi nudite pomoč tistim, ki so potisnjeni v vse to?

Društvo Ključ - center za boj proti trgovanju z ljudmi zagotavlja različne oblike podpore osebam, ki so doživele eno od oblik izkoriščanja, in osebam v prostituciji. Žrtvam trgovine z ljudmi je namenjen program Celostna oskrba, ki vključuje namestitev v varnem prostoru in vključitev v (Re)integracijo, podpora pri izobraževanju, iskanju zaposlitve, svetovalni pogovori, psihoterapija in podobno. Namestitev v varnem prostoru financira ministrstvo za notranje zadeve, (Re)integracijo slovenska policija, sredstva za izvajanje programa Celostna oskrba pa zagotavljata tudi Mestna občina Ljubljana in FIHO. Drugi program, ki ga izvajamo, je namenjen ločeno osebam v prostituciji, ki si želijo pogovora, podpore in neobsojajočega okolja, ta program od leta 2020 financira ministrstvo za zdravje.

Kazni krajše kot okrevanje žrtve

So primeri, da se v to potisnjeni izvlečejo, začnejo normalno živeti? Tujce verjetno vrnejo domov.

V dvajsetih letih, odkar obstajamo, je bilo uspešnih primerov veliko. Ko je oseba dovolj pripravljena, da naredi prvi pomembni korak in poišče oziroma sprejme našo pomoč in podporo, skupaj naredimo načrt, zastavimo cilje in se pogovorimo o poteh, kako jih doseči. Z nekaj truda, veliko volje in ob podpori strokovnih delavk ter prostovoljk in prostovoljcev Društva Ključ je napredek izjemen, osebe z izkušnjo trgovanja z ljudmi najdejo varne zaposlitve, primerna prebivališča in usvojijo boljše vzorce za soočanje z vsakdanjimi stiskami. Smo pa vsem vedno na voljo, tudi ko niso več aktivno vključene v programe, za pogovor, nasvet, pomoč. Če gre za tujo državljanko oziroma državljana, ostane v Sloveniji za čas trajanja postopkov, če to seveda želi, za potem je treba poiskati druge možnosti. Največkrat že v procesu (Re)integracije najdejo zaposlitev in torej v Sloveniji ostanejo na podlagi pridobljenega delovnega dovoljenja. Želimo si, da bi obstajala tudi kakšna druga možnost, saj je proces okrevanja včasih daljši, hkrati osebe aktivno sodelujejo v postopkih in bi torej želeli, da bi zgolj na podlagi dejstva, da so bile v Sloveniji žrtve trgovine z ljudmi, lahko prišle do trajnejšega dovoljenja za prebivanje.

Koliko je bilo v Sloveniji v zadnjih letih obsojenih trgovcev z ljudmi? Kakšne so bile kazni?

Natančne številke nimam, vsako leto je kdo obsojen, kdo na žalost tudi oproščen. Nam se kazni vsekakor zdijo premile, saj so posledice travmatičnih izkušenj, s katerimi se soočajo žrtve, bistveno daljše od najdaljše dosojene kazni.

Kaj lahko državljani storimo?

Vsak, ki doživlja izkoriščanje ali pa zaznava, da je izkoriščan nekdo v njegovi bližini, naj se po pomoč in podporo obrne bodisi na policijo bodisi na nas, na številko 080 1722, med delavniki od 9. do 13. ure. Nihče ne pristane na izkoriščanje, ker bi si to želel.