(INTERVJU) Brane Piano, satirik: Humor je resna stvar in ogledalo

Brane Piano je upokojeni celjski novinar, družbeno-politični poznavalec, dopisnik in dolgoletni član uredništva satiričnega lista Pipec, ki ga zelo dobro poznajo bralci osrednje Slovenije, predvsem Savinjske regije. Novembra lani je uredništvo prejelo pohvalo Društva novinarjev Slovenije na polju satire za življenjski prispevek k slovenskemu novinarstvu. Pipec, bogat s satiro, aforizmi, humoresko in vrhunsko karikaturo, že šestdeset let izdaja celjski aktiv Društva novinarjev Slovenije. Kakšen je humor danes, kakšen je bil nekoč in kam uperi prst, smo se pogovarjali s kolegom Branetom, ki tudi po upokojitvi ni prenehal pisati in je postal tudi pisatelj. 

Humoren, drzen in zbadljivi Pipec je od leta 1963 zaščitni znak celjske regije. V kakšnih okoliščinah so ga ustanovili vaši kolegi in kaj menite, zakaj je bilo Celje dober teren za gojenje satire?

Po moje je šlo za srečno naključje takratne novinarske ekipe, ki se je zbirala okoli Novega tednika in Radia Celje. Drago Hribar, Jure Krašovec, Franjo Krivec in Vlado Smeh so bili ustanovitelji in avtorji, ki so si privoščili nekaj predrznosti in sproščanja v obdobju socializma. Tudi organi sistema so bili naklonjeni tovrstni svobodi v izražanju in novinarskem delu. Življenje je namreč predvsem parodija, čeprav je v drugi luči mnogokrat tragično. No, ljudje smo bili vedno enaki - in spotikanj, ki si zaslužijo humoren odziv, ni bilo nekoč čisto nič več, kot jih je ta trenutek v Sloveniji. 

Zakaj je satira še vedno bolj sprejemljiva kot kritičen prispevek?

Po eni strani je ta pristop primeren, ker oblastniki lažje pogoltnejo neko seriozno kritiko. Po drugi strani pa zato, ker avtorji lahko tako več povedo, kot bi v resnem novinarskem članku. Srečna okoliščina je torej zbrala te ljudi v sproščenem vzdušju. Dobivali so se namreč v takratnem hotelu Celeja, imeli so razvezan jezik in prav tako prste. Verjemite, da niso pili mineralne vode ...

Kdo pa potrebuje satiro

Torej so bili uporniki, "poredni fantje", stran od glavnega mesta - in zato "na varnem"? Pa danes, kje so njihovi nasledniki v drugih medijih?

Predvsem so bili izvrstni pisci. Danes je še nekaj humorja ostalo v klasičnem tisku, kot je Večerov Toti list, morda še kaj v Dnevniku, potem pa smo že pri karikaturi. In to je to. Torej ni aforizmov domačih avtorjev, ni humoresk. Pomenljiv je podatek, da je pred desetletji časopis Delo objavljal humoreske na aktualne teme v prvi tretjini časopisa. Danes tega seveda ni več. Nekaj humorja je še, a ne zgolj "na radiu", ampak na "nacionalnem radiu". Ne na "televiziji", ampak na "javni televiziji". RTV medij je še zavezan svojemu poslanstvu, da goji različne novinarske zvrsti in objavlja nekomercialne vsebine. Za to vendar plačujemo RTV-prispevek. 

Zakaj satira izginja iz klasičnih medijev, predvsem tiskanih?

Razlog je po moje predvsem v klestenju stroškov, trg je lastnike prisilil v varčevanje. Zmanjšali so obseg, zmanjšali ekipe - in prva žrtev takih časov ter ozkoglednih kapitalistov je vedno humor. Kdo pa to potrebuje? Komu je to sploh smešno? Njim seveda ni nikoli smešno. In kaj najmanj potrebujejo? Humor. ​Drugi razlog pa je, da se je marsikaj preselil na družabna omrežja, kjer se širi vse mogoče, a se tudi najde nekaj kvalitetnega humorja. V tej ogromni poplavi tudi neumnega in neprimernega, kjer vsak skuša biti smešen, se dobre stvari zlahka izgubijo.

In to v časih, ko bi ljudje še kako zelo potrebovali sprostitev v obliki dobrih šal.

Včasih se je reklo, tudi pokojni satirični časopis Pavliha se je tega držal, da oblast - naj bo partijska, socialistična, vseljudska - dopušča nek ventil, da je ljudem malo lažje. Danes vemo, da to potrebuje vsak sistem, ne le enopartijski, ampak tudi vsaka vlada, vsak parlament. Ljudje morajo imeti zadoščenje, da se nasmejijo neumnostim oblasti, a tudi lastni neumnosti malega človeka, ko ta na marsikaj pristaja, namesto da bi rekel, da je dovolj.

Kako ste občutili (ne)toleranco oblasti, so kdaj kaj zamerili Pipcu?

Uh, zamerili so veliko, če govorim o našem časopisu. A posledic nismo čutili, razen morda naslednje leto, ko smo spet zbirali denar s pomočjo oglasov. Takrat smo dobili kakšen oglas manj. Sicer smo (in upam, da še bomo) objavljali razne forme prispevkov, v zadnjem obdobju petnajstih let so bili to največkrat članki, ki so bili parodije. Bralcem Večera to najlažje ponazorim s primerjavo Totega lista. Dosegli smo zelo velik krog bralcev, saj smo ga brezplačno dodajali v časopise Savinjske regije - v Večer, Slovenske novice, Delo, Novi tednik, velenjski Naš čas, v paleto konjiških časopisov. Ko so ljudje tako dobili Pipca v roke, so bili seveda nepozorni, kdo ga izdaja, in so omenjeni časopisi prejemali pisma, češ kaj si dovolijo, da to in to sploh ni res ... Seveda so spregledali, da gre za parodijo. 

Po štirih letih nova številka

Kdaj je izšla zadnja številka in kdaj so bili najboljši časi?

Recimo, da smo imeli največji doseg, ko smo se pred petnajstimi leti domislili tega prilaganja različnim časopisom. Pred tem se je enkrat na leto za simbolično ceno prodajal na ulici v Celju. V Savinjski regiji smo bili vloženi v približno 19 tisoč izvodov različnih časopisov, kar bi za obseg branosti lahko šteli tudi do 80 tisoč.  Zadnja številka je izšla decembra 2019. Za tem se je zgodila pandemija in nismo več uspeli zbrati zadostnih sredstev z oglasi. Negotovo gospodarstvo je začelo varčevati pri donacijah oziroma oglaševanju. Upamo, da nam po štirih letih uspe izdati novo številko. Franček Kramar je namreč še vedno urednik, ob njem pa smo člani uredništva še Miran Korošec, Špela Kuralt, Rozmari Petek in jaz. Obstaja pa tudi možnost, da bi Pipca preprosto prestavili na internet, a bi vseeno potrebovali sredstva za materialne stroške, čeprav avtorji sodelujemo na volonterskih obratih. Urejamo tudi arhiv, ki bi ga v PDF-obliki radi prenesli na splet.

Urejanje arhiva gotovo še dodatno razgali večne teme satire. 

Da, svet se popolnoma nič ne spreminja, pa naj gre za planetarne razsežnosti ali neko vaško skupnost. Ljudje so vedno prepričani, da so pametnejši od svojih prednikov in da imajo večje probleme kot oni. Če seveda izvzamemo vojne in bolezni. Sicer pa se vedno ukvarjamo z istimi temami. Kdaj so bile pokojnine dovolj visoke? Nikoli, pa če je v parlamentarni demokraciji ali v času pokojne države. Večne teme za večne vice so tudi v zdravstvu in gospodarstvu. Vedno so obstajale čakalne vrste, vedno je bil nepotizem, politično kadrovanje, naravne nesreče, nestrokovnost ... Tako je imel Pipec leta 1983 predlog, da bi vsak, ki želi v javni upravi v pokoj, moral imeti 40 let službe, od tega vsaj 20 let dela. Pred leti smo recimo zapisali, da pomembna podjetja iščejo dva direktorja - enega z razpisom, drugega s policijo.

Kaj je naloga humorja oziroma poslanstvo satire?

Humor je resna stvar. Skozi humor smo dolžni (tisti, ki se z njim ukvarjamo) postaviti ogledalo tudi malemu človeku. Zato smo na različne načine kazali, da kakorkoli že mislimo, da nam nikoli prej ni bilo slabše kot danes, to ni res. Ko ljudem to predočiš, priznajo, da je res. 

"V prvi vrsti je življenje smešno, šele potem spoznamo, da je tragično," je  vaša znana misli. Bi nam jo pojasnili?

Seveda, življenje realno res veliko prinese in prenese. Vedno upamo, da več prijetnega kot neprijetnega. Z omenjeno mislijo razlagam svoje razmišljanje, kako bi morali krmariti skozi življenje, da nam ni pretežko, da se nam od vsega hudega ne zmeša. In če le zmoremo, čez čas z distanco pogledamo nazaj s humorjem, zamahnemo z roko in gremo naprej. 

Nikoli žaljivi, ampak zbadljivi

Verjetno obstajajo tudi teme, ki se jih s humorjem niste lotili - ali pa vsaj z veliko previdnostjo. 

Res se ne spomnim, da bi bili kdaj nekorektni. Tudi pri moško-ženskih odnosih in enakopravnosti žensk, o kateri žal še vedno moramo govoriti, smo prispevke pripeljali do te skrajnosti, da smo neposredno iz šovinistične plati pokazali, kako absurdna je. Vedno smo vztrajati pri dostojanstvu in nismo prekoračili kodeksa novinarjev Slovenije. Nikoli žaljivi, ampak zbadljivi. Ko nekoga v šali zbodeš, ga morda spodbudiš, da se poboljša. Ko ga užališ, ga spodbudiš, da te napade, ne da bi prej razmislil o sebi. 

Kaj po vaših izkušnjah odlikuje dobrega humorista?

Mnogo ljudi, a niso v večini, ima smisel za humor. Znajo se nasmejati dobri šali in jo razumejo. A kot pravim - niso v večini. Avtorji šal pa imajo sposobnost, da znajo nekaj humornega opaziti v stvareh, kjer velika večina ne bi opazila. Iz tega znajo narediti iskrivo smešnico in tako na nekaj opozoriti. Rad omenim svoje sodelavce, nekatere žal že pokojne, ki so bili v tem pravi mojstri. Tako se je Drago Hribar, ko smo Pipca že postavljali, kar naenkrat začel hahljati, dvignil očala, si obrisal solze smeha in kar prosil za pisalni stroj. Pričel je takoj tipkati, mi pa smo vedeli, da nastaja nekaj krasnega. 

Pa vi? Kako nastanejo vaše smešnice?

Sproti si zapisujem, česar se domislim, kasneje pa si vzamem čas in iz tega razdelam šalo. To počnem tako, da sam sebi v mobilnem telefonu pošljem spletno pošto. Kasneje te zamisli spravim na računalnik. A to so samo ideje, ki se kopičijo, dokler ne začnem priprave časopisa.

Dolga leta ste bili novinar časopisa Delo, komentator, dopisnik, tudi predsednik sveta delavcev. Kakšno možnost imajo danes tiskani mediji za preživetje ?

Ne morem reči, da sem pesimističen glede klasičnih medijev, in niti nisem optimističen. Saj že več kot desetletje poslušamo, da po svetu upadajo naklade tiskanih časopisov, kar ni čisto res. V Indiji in Braziliji recimo naklade rastejo. V Turčiji in Grčiji rastejo naklade športnih dnevnikov. Da bi novinarstvu grozila umetna inteligenca? Danes se sicer že uporabljajo orodja UI pri krajših vsebinah, kot je televizijski spored. Iz agencijskih novic se lahko generira neka prva novica, a jo mora redaktor še vedno pregledati, saj se hitro lahko zgodi neumnost. Pri nas gre za problem v ekonomiji obsega, saj je slovensko beročih odraslih ljudi omejeno število. Dnevne informacije pridejo same na telefon, te o tem celo obvestijo. A obstajajo vrhunski novinarji, ki so predvsem odlični pisci, analitiki, strokovnjaki na določenih področjih. Nanje se navadiš, jim zaupaš, tako kot recimo kolegu Tonetu Hočevarju, ki je še vedno v medijih, čeprav je že dolgo v pokoju. Je poznavalec razmer v Latinski Ameriki, Italiji in v Vatikanu. Takšnih razlag, tolmačenj, s katerimi lahko postreže on, ne bomo dobili zgolj na spletu. A se res krog ljudi, ki se odloča za tiskani medij, počasi krči. 

Dopisništva se zapirajo tako doma kot po svetu. Kaj menite o tej varčevalni potezi medijev?

Ker nisem bil samo dopisnik, se lahko umaknem iz subjektivnosti tega mnenja. Govorim kot novinar, ki si domišlja, da pozna medije in ekonomiko. Mediji so ubrali napačno strategijo, zlasti tiskani. Če so nacionalni elektronski mediji umikali dopisništva, bi lahko mediji ravno tukaj nadomeščali vrzeli in imeli nekaj od tega. Več dohodkov, več prodaje. A so tudi sami najprej počeli to, ker je najlažje. Saj veste: "Daleč od oči, daleč od srca." A prav lokalne informacije so tiste, ki najbolj zanimajo uporabnika informacij.