Obsedena z odnosi: Skrivnostna genialna pisateljica Elena Ferrante

Ena najbolj zanimivih skrivnosti sodobne književnosti evropskega prostora je brez dvoma, kdo je Italijanka Elena Ferrante. Genialna pisateljica, ki izdaja knjige pod skrivnostnim psevdonimom, pa svojo anonimnost ob tem spreminja v svojevrsten kult (neznane) osebnosti. Prvi roman z njenim podpisom je izšel leta 1992 in bil je odlična pretresljiva knjiga, kot bi za prvenec ne pričakovali.

Veliko večje zanimanje, celo tako imenovano svetovno ferantemanijo, pa je vzbudil Neapeljski cikel, ki obsega štiri knjige - Genialna prijateljica, O novem priimku, O tistih, ki bežijo, in tistih, ki ostajajo ter O izgubljeni deklici. Združujejo se v surovi, a hkrati rahločutni zgodbi, o vseživljenjskem prijateljstvu, oboževanju, tekmovanju, odvisnosti in trpinčenju. Več kot le intimna zgodba dveh deklic, nato najstnic, kasneje žensk in stark, je pol stoletja dolg popis življenja ženske v siromašnem predelu Neaplja ter njune povezanosti. Pisateljica je že s prvim delom zastavila temelje svojemu pisanju, v katerem prednjači neposrednost intimnih odnosov. Med moškim in žensko, med otrokom in staršem, med prijateljema.

Vprašanja brez odgovorov

Prvi v slovenščino preveden roman Elene Ferrante je bilo delo Dnevi zavrženosti v zbirki Moderni klasiki Cankarjeve založbe. Neprizanesljiva zgodba o krutem propadanju od moža zapuščene osemintridesetletnice, ki nenadoma ostane sama z dvema otrokoma in velikim psom. Njen čustveni polom, hoja po robu blaznosti, ki se meša s fizično bolečino, bralca jezijo, žalostijo ter hkrati ohranjajo na višku pozornosti. Saj avtorica vprašanja, ali bo okolje Olgo popolnoma zavrglo, se bo utopila v preteklosti, bo splavala sama ali morda ujela pomoč, se prepustila smrdljivim neapeljskim ulicam ali našla pod do sebe, spretno ponuja in hkrati zavrača dokončne odgovore.

Ko je po štirih letih zatišja ponovno izdala knjigo, so bila na napovedan datum po vsej Italiji literarna bdenja pred knjigarnami. Čakanje in budnice dobrodošlice so bili toliko večji, saj je italijanski založnik Ferrantejeve oziroma založba Edizioni E/O nekaj tednov prej za pokušino izdala kratek odlomek romana, ki je nakazoval, da se tudi najnovejša zgodba odvija v Neaplju. Zlagano življenje odraslih na nek način ohranja značilno pisanje Ferrantejeve, prav tako se poglablja in plava v odnosih, še posebej tistih, ki človeka nepovratno zaznamujejo - torej med starši in otroki. Neapelj v devetdesetih letih prejšnjega stoletja morda ni glavni predmet zgodbe, a je tako kot v njenih drugih romanih vseeno eden od osrednjih protagonistov s svojo kaotičnostjo, dvoličnostjo, strašljivostjo in skromnostjo. Kaj lahko človekovi duši povzroči ena sama nepremišljena izjava nekoga bližnjega, je osrednje vprašanje, ki nima končnega odgovora.

Zadnje delo, ki je izšlo pod skrivnostnim, a svetovno znanim psevdonimom, je Izgubljena hči. Družinski, celo ljubezenski roman, se s kirurško natančnostjo loteva vprašanj odnosa med materjo in hčerko, brezpogojne ljubezni, krivde in neustavljive strasti. Roman je pred dvema letoma doživel filmsko adaptacijo, v glavni vlogi je briljirala angleška igralka Olivia Colman kot ločena učiteljica srednjih let, ki si končno privošči brezbrižne počitnice na obali Jonskega morja. Srečanje z mlado mamico in njeno štiriletno deklico sproži brutalni plaz spominov, ki privede do nepričakovanega psihološkega trilerja. Film si je prislužil tri nominacije za oskarja, med temi tudi za najboljši prirejen scenarij, ki ga je ustvarila igralka in od tega filma naprej tudi režiserka Maggie Gyllenhaal.

Stare družinske skrivnosti

Prva knjiga, ki je izšla pod psevdonimom Elena Ferrante, je bila Nadležna ljubezen iz leta 1992. V slovenščini smo jo dobili lani novembra. Glavni urednik Cankarjeve založbe Aljoša Harlamov je ob tem zadovoljno povedal, da so zdaj v slovenski jezik prevedena vsa dela priljubljene avtorice. ​"Že v prvem romanu se kažejo vse nevralgične točke njenega pisanja, teme in motivi, s katerimi je obsedena ter se v njenih zgodbah ves čas ponavljajo," je predstavil prvo delo Ferrantejeve. Rdeče niti njenega pisanja se prepletajo tudi v Nadležni ljubezni. Odnos med materjo in hčerko tokrat obrne zorni kot doživljanja. V Izgubljeni hčeri so bili to spomini ženske, ki se sooča s težavnim privajanjem na materinstvo, hkrati pa gradi kariero. Zdaj je tukaj Delia pri petinštiridesetih letih, ki odstira skrivnosti maminega življenja in natančno secira njun izgubljeni odnos.

"Na svoj rojstni dan Delia izve, da se je njena mama utopila. Postreže nam z zanimivimi opisi trupla, presenetljivim dejstvom, da je imela na sebi samo čipkast modrček fine blagovne znamke. Nikakor ne zakrpanega in oguljenega spodnjega perila, kot ga je običajno nosila. Medtem ko je policija prepričana, da gre za samomor, hči sumi, da to ni res. Po pogrebu namreč začne raziskovati in razpirajo se stare družinske skrivnosti, nekatere ji zaupa tudi že zmeden in občasno dementen stric Filippe. Tako potuje po preteklosti in ugotavlja, da je njen nasilni oče za vsako malenkost, ki bi lahko spominjala na prostaško vedenje žene, dvignil roko nad mamo. Opisuje, kako se je mama zavoljo ljubega miru v očetovi prisotnosti prelevila v neko drugo pohlevno osebo. Vse to jo pripelje do moškega, s katerim naj bi mama v zadnjih mesecih življenja ljubimkala," je knjigo, ki se bere kot psihološka srhljivka, opisala prevajalka Daša Perme Jurjavčič.

Potovanje po preteklosti celo razkrije prenašanje očetove ljubosumnosti na deklico, saj ta tudi med vožnjo v tramvaju ni prenesla, da bi mamo opazovali drugi moški, kaj šele, da bi se je v gneči dotikali. Tudi po knjigi o zbiranju drobcev otroštva so posneli film, opredeljen kot triler, premierno pa je bil predvajan leta 1995.

Je avtorica razkrinkana?

Oktobra 2016 je dolgoletna zgodba o skrivnostni pisateljici skoraj dobila epilog. Italijanski raziskovalni novinar Claudio Gatti je v članku v The New York Review of Books razkril izsledke svojega večmesečnega raziskovanja, kdo bi lahko bila Elena Ferrante. Kot novinar italijanskega poslovnega dnevnika se je dokopal do finančnih podatkov in nepremičninskih dokumentov, ki naj bi pričali o poslovnem odnosu rimske založbe Edizioni E/O ter prevajalke Anite Raja oziroma njenega moža, pisatelja Domenica Starnoneja. S svojo objavo je povzročil buren odziv tako na italijanskem literarnem prizorišču kot tudi v svetu ter sprožil polemike o pravicah avtorjev do zaščite identitete in o novinarski etiki. Novinar je namreč trdil, da je njegovo delo razgaljanje laži, češ da sta avtorica in založnik podpihovala zanimanje za njeno pravo identiteto, ki pa naj se ne bi bila skladala z življenjsko zgodbo, ustvarjeno med pisateljičinimi oboževalci. Svoje dejanje je komentiral za časopis The Guardian, prepričan, da imajo bralci, ki so iz Ferrantejeve naredili super zvezdo, pravico vedeti, kdo je za tem imenom.

Gattijevo (pre)drzno raziskovanje je šlo tako daleč, da je sledil denarnim transakcijam v letih, ko je avtorica prejemala visoka izplačila za knjižne uspešnice, oziroma je odkril, v katere nepremičninske naložbe je takrat par vlagal. Založba podatkov ni ne zanikala ne potrdila, njen solastnik Sandro Ferri, eden redkih, ki poznajo avtoričino identiteto, je komentiral samo, da se mu zdi tovrstno novinarstvo gnusno.

Ena država, en intervju

Kljub neizpodbitni želji po anonimnosti pa oseba, ki se še vedno skriva za svetovno znanim imenom, od časa do časa pristane na intervju in se drži načela "ena država, en intervju". Seveda ne v živo neposredno, na vprašanja odgovarja preko spletne pošte. V nekaj intervjujih je trdila, da je rojena v Neaplju kot hči šivilje in da ima tri sestre. Zaradi njenega poznavanja klasične književnosti pa so številni kritiki trdili, da je morala študirati književnost, saj je njeno literarno znanje izredno precizno. Med drugim je v intervjujih povedala, da je Neapelj mesto njenih otroških, mladostniških let in zgodnje odrasle izkušnje. Tudi to, da od tam prihajajo zgodbe o njej ljubih in znanih ljudeh, prav tako značilna govorica. V odgovorih o navdihu za pisanje ne skriva, da običajno iz neurejenih zgodb in spominov lušči, kar potrebuje, in si, če je to preveč zamegljeno, preprosto izmisli.

Če gre morda verjeti Claudiju Gattiju, bi tudi vse to naj ne bilo res, vendarle pa njegovo "razkritje" nikoli ni bilo potrjeno. Nenazadnje - ali občudovalce njenega dela sploh briga, kdo je oseba za tem slavnim imenom? Čisto mogoče namreč je, da po razkrinkanju ne bi želela več nadaljevati svojega genialnega dela.