(INTERVJU) Dominik Kozarič ostaja predan glasbi: "Nikoli si nisem želel delati drugega kot peti"

Kakšen je Dominik danes v primerjavi s tistim pred selitvijo na Tenerife?

Razlika je ogromna! Zagotovo so svoje naredili leta in izkušnje, saj danes drugače gledam na svet in življenje. Od Dominika, ki je odšel iz Slovenije, je ostalo malo, zagotovo pa ga je nekaj še (smeh).

Mislite, da je sprememba večja zaradi selitve ali je to samo logična posledica življenjskih izkušenj?

Tudi selitev v novo okolje me je spremenila. Različni dejavniki vplivajo na tvoje življenje, zato začneš drugače gledati na vse skupaj, seveda pa že samo to, da dalj časa razmišljaš o nekih stvareh, prinese kakšne nove ugotovitve.

V Sloveniji ste imeli uspešno kariero, sprva ste delali v raznih zasedbah, potem ste uspeli kot solist, na Kanarskih otokih pa ste čez noč postali spet anonimnež … Kako na ego vpliva takšna sprememba?

Z glasbo sem se začel ukvarjati pri 15 letih, iz Slovenije pa sem odšel pri 39 letih. Ko sem prišel na Kanarske otoke, je bilo sprva kar težko. Vsak začetek je težak, sploh ker te ljudje ne poznajo. Če te nihče ne pozna, je zelo težko dogovoriti se za delo oziroma nastope, kaj šele postaviti prave cene za nastop. Moral sem sprejeti karkoli, da sem sploh lahko delal.

Ali ste kdaj morda obupavali?

Obupati nisem smel, saj si nikoli nisem želel delati drugega kot peti. Od nekdaj sem imel občutek, da sem rojen za glasbo, da imam dar za petje. Ne želim se hvaliti, da sem dober v tem, kar počnem, vendar pa sem naletel, vsaj na pevskem odru, vedno na navdušenje publike. No ja, vsem tako ali tako ne moreš ugoditi, kar je popolnoma normalno.

Zelo hitro po prihodu ste našli delo in bili do lanskega leta, ko so se lokali zaradi covida-19 zaprli, ves čas zaposleni.

Res je. V istem lokalu sem redno nastopal kar 13 let, kar je dokaz, da so bili z mano zelo zadovoljni. Hkrati sem nastopal še na nekaj drugih koncih.

Pojem tisto, kar hočejo slišati

Ko nastopate v lokalih, igrate priredbe - kot takrat, ko ste kariero začenjali in ste nastopali v komercialnih zasedbah. Ampak vi ste tudi avtor, napisali ste uspešnice Reka luči, Ljubi jo nežno … Vam je kot avtorju zoprno, da spet igrate tuje hite?

To ni problem, čeprav je seveda drugače, če poješ svoje avtorske pesmi. Ampak za svojo dušo lahko poješ karkoli, ko pa nastopaš za ljudi, je pomembno, kaj si oni želijo slišati. Zavedam se, da mojih pesmi turisti iz vsega sveta ne poznajo, zato izbiram repertoar, ki bo zadovoljil njih. Seveda pa izbiram pesmi, ki so tudi meni všeč in jih rad pojem.

Ali ste vseeno kdaj zapeli kakšno svojo pesem?

Seveda, če so bili kakšni slovenski gostje, ki tudi prihajajo sem.

Ampak ko ste se priselili, menda dve leti niste videli nobenega Slovenca! Ste bili prvi na otoku?

Nisem bil prvi, res pa je bilo takrat Slovencev malo in dolgo nobenega nisem srečal.

Ste imeli domotožje ali občutek nesprejetosti, ko ste se šele navajali na novo prebivališče?

Sprva sem imel domotožje, saj sem bil praktično sam in se nisem imel s kom pogovarjati. Lahko sem se pogovarjal angleško, vendar je tukaj španščina zelo pomembna, tako da sem se je moral hitro naučiti. Družbo sem našel med domačini, med Angleži in drugimi tujci, vendar je težko vzpostaviti pristne prijateljske stike, če ne poznaš jezika. Zdaj je seveda že drugače.

Kako ste sprejeli to, da nihče ni poznal vas in vaših preteklih dosežkov? Kako je to vplivalo na vas?

Moj ego ni tako močan, da bi trpel zaradi takih stvari. Ko sem iskal delo, sem se seveda pohvalil, da imam tudi svoje uspešnice, da imam izkušnje, kar je bila mala prednost, čeprav me tukaj niso poznali. A morda je prav podatek, da sem doma že imel uspešnice, pomagal, da so me vsaj poslušali in mi dali priložnost, saj je na Kanarskih otokih ogromno glasbenikov in res izjemna konkurenca.

Ali si glasbeniki med seboj tudi nagajate?

Sam nisem nikoli nobenemu nagajal. V tem resnično ne vidim nikakršnega smisla. Seveda nekateri nagajajo. Običajno taki, ki konkurence ne morejo premagati na pošten način in torej uporabijo druge metode. Včasih jim uspe, včasih ne. Poskušali so nagajati meni. Za nastope so se ponujali za nižjo ceno. To jim je enkrat deloma celo uspelo, za kratek čas. Neki glasbenik se je ponudil, da bo pel zastonj, zato mi je lastnik rekel, da sem zvečer prost. Opravičil se je, češ da mora gledati na finance. Ker me je zelo zanimalo, kako bo, sem se zvečer peljal mimo in videl, da sta bili zasedeni le dve mizi. Naslednji dan mi je šef rekel, da ne bo obdržal tega, ki bi mu pel zastonj, jaz pa sem mu odvrnil, da ni nič zastonj, saj je utrpel večjo izgubo, ko ni bilo ljudi. Včasih sem res utrujen, ko moram učiti matematiko ljudi okoli sebe.

Nastopanje zame ni obrt

Zakaj so ljudje prihajali v lokale zaradi vas? Ali ste naredili tako dobro zabavo?

Vedno sem imel občutek, da je glasba moje življenjsko poslanstvo. Lahko, da me je občutek varal in da je moje poslanstvo nekaj popolnoma drugega, česar za zdaj še nisem odkril (smeh). Menim, da če oddajaš pozitivno energijo, to tudi dobiš nazaj. Večkrat se je zgodilo, da se mi ni dalo nastopati, ko pa sem zapel prvo pesem, sem dobil povratno energijo od ljudi in užival v nastopu. Nikoli nisem nastopov jemal kot obrt. Pojem pesmi, ki so ljudem všeč, pojem pa iz srca. Vmes se pošalim, plešem, še njih motiviram za ples … Prvih šest let sem nastopal čisto vsak dan, potem pet dni v tednu, na koncu pa le še štiri dni od sedmih. Vedno manj nastopov je bilo po tisti krizi pred dobrim desetletjem, ampak meni to ustreza. Najbolje bi seveda bilo, če bi imel en nastop tedensko za denar, ki bi mi to omogočal. Ampak tu ni takih honorarjev. Če imaš redne nastope, se lahko preživi, če pa bi imel samo nekaj nastopov na mesec, bi bilo težko.

Pravite, da je bilo po letu 2008 na Tenerifu vedno manj nastopov. Kako to, da se to ni po tisti krizi uredilo?

Tiste gospodarske krize sam nisem občutil. Večji problem za nas glasbenike pa tudi druge domačine se je pojavil po tem, ko se je začel masovni turizem z objekti "all inclusive", ki ponujajo v sklopu hotelskega resorta tudi vse drugo - vključno z zabavo, torej glasbo. Turisti niso več porabljali denarja zunaj hotela, kar je za zimsko sezono zelo slabo. Denar je torej namesto k domačinom odtekal k lastnikom hotelskih verig, ki običajno sploh niso na Kanarskih otokih. To je bil velik udarec za male gostince, vendar pritoževanje ni pomagalo. Tudi glasbeniki so se pritoževali, a brez uspeha.

Lani pa je prišel še večji udarec za vse. Kaj je epidemija povzročila vam?

Korona je meni povzročila enake težave kot Toniju Cetinskemu ali Severini. Čez noč se je vse zaprlo in ostali smo brez nastopov. Torej brez prihodkov in brez neke predstave, kaj bo po tem.

Kako država skrbi za vas?

Bolje bi poskrbel sam za sebe (smeh). Država sicer daje manjšo pomoč, s katero pa si ne moreš veliko pomagati. Pomoč je odvisna od tega, koliko časa si delal, kako dolgo si samostojni podjetnik … Kot podjetnik si moral delati vsaj tri leta, da si lahko prejemnik pomoči. Zame to ni bila težava, tako da so mi takoj odobrili pomoč, ampak enkrat vmes - zahtevke je namreč treba oddajati vsakih par mesecev - so mi pomoč tudi zavrnili za dva meseca. K sreči se ukvarjam še z drugimi stvarmi, med drugim sem turistični vodnik po otoku, posredujem pri iskanju nepremičnin in drugih informacij. To sem delal že pred korono, storitve pa sem ponujal Slovencem in Angležem. Poleg tega sem imel tudi nekaj posla s fotografiranjem. Fotografija me je vedno zanimala, z leti sem iz konjička prišel tudi med profesionalce, vendar so mi pred nekaj meseci ukradli vso opremo, tako da v tem trenutku slikam samo s telefonom.

Dve desetletji imate partnerko, s katero imata tudi sina. Kakšno je bilo vaše družinsko življenje pred korono?

Čez dan smo bili skupaj, zvečer sem šel na delo. Raziskovali smo otoke, hodili na plažo, se vozili s čolnom … Trudili smo se izkoristiti vse lepote, ki so nam dane tukaj.

Kaj vam je najbolj všeč na Kanarskih otokih?

Vse (smeh). Lažje bi povedal, kaj mi ni všeč. Tukaj mi je najbolj všeč, da je skoraj ves čas poletje. Obožujem morje, vodne športe, rad se potapljam, rad imam naravo, zato mi to ustreza. Kar seveda ne pomeni, da mi ni všeč tudi narava v Sloveniji. Fascinantno mi je, ko spoznavam nove kulture in ljudi. Tudi kadar sem potoval kam drugam, sem vedno rad raziskoval življenje in kulturo. Sprejemam vsako kulturo, saj je vsaka po svoje lepa. Tudi hrana je tukaj odlična. Ker imam rad ribe, ki tukaj niso posebno drage, gremo večkrat na kosilo v restavracijo, ko se nam ne da kuhati. Lepo smo živeli. In upam, da bomo spet, ko se situacija umiri.