Bojan Tomažič
Štirideset let ste večino vikendov preživljal na koncertnih odrih, veliko ste bili na poti. Zdaj je že leto dni drugače. Kdaj ste nazadnje koncertirali z Lačnim Franzem?
Pred publiko 29. novembra 2019 v Štuku v Mariboru, ko smo snemali album Tu smo - vaši smo!, in potem še v živo v Studiu 26 za Val 202 konec lanske pomladi.
Kakšne posledice bo prepoved koncertov imela za skupino? Kakšne za vas, ki ste poklicni glasbenik?
Prepoved je onemogočila promocijo albuma. Odpovedati smo morali dogovorjeno serijo koncertov po celi regiji. Dvakrat smo prestavljali dogovorjene in rezervirane termine, potem so pa organizatorji obupali in zdaj vse stoji. Mi, ki živimo izključno od glasbe, smo na robu bankrota.
Država, ki prepoveduje, enim pomaga z denarjem, ki si ga je sposodila, drugim pa ne. Če ne bi bilo prepovedi, bi eni torej protestirali. Ob nemoči se, pravijo psihologi, pač lahko pojavi strašljiv občutek, da bo vse to trajalo še zelo dolgo.
Da nesreča ne pride nikoli sama, se je lepo pokazalo v našem primeru. Istočasno sta nas napadla dva virusa. Zdaj kaže, da bomo bolezen nekako omejili, prevzgoja iz rdeče v belo se pa spreminja v nočno moro.
Nekega dne je pesem o tem času
Nesreča ni ena. Zdaj se že ve, da sta naenkrat udarili dve. Prva nas davi, nam dihat ne da. Druga nas hoče zaklenit doma. Ujetniki princa in termometra. Čakamo metlo svežega vetra. Radi bi spet sanjam verjeli. Si segli v roke in se objeli. Ne vemo še kdaj in ne vemo še kje. Znova svobodni nekega dne.
Dežurni bogovi in dobre vile, najvišje sile, kam ste se skrile? Hudič ima mlade. Žabe nam kuha In seje sovraštvo namesto kruha. Trga nam žepe. Pere nam glave. Čas je, da dvignemo svoje zastave. Radi bi spet sanjam verjeli. Si segli v roke in se objeli. Ne vemo še kdaj in ne vemo še kje. Znova svobodni nekega dne.
Eni mi pravijo, da v tem presingu ne morejo nič narediti. Ali vi ustvarjate v tem času, da dnevi niso izgubljeni in se preganja depresija?
Napisal sem deset novih avtorskih pesmi, v slovenskem in hrvaškem jeziku, ki jih bom objavil na dveh albumih v začetku junija. Za dan žena izide hrvaška izdaja Mongolskih peg. Zdaj, ko spet sije sonce, so novi načrti premagali depresijo.
Ali prakticirate še kakšne druge terapevtske postopke, načine in jih lahko svetujete?
Poslušanje domačega glasbenega arhiva. Popravljanje kljuk, pip in razmajanih regalov. Pospravljanje kleti ali podstrešja. Ponovo prebiranje romanov iz srednje šole. Telefoniranje znancem in prijateljem, ki jih že celo večnost niste slišali.
Radi bi spet sanjam verjeli
Ja, seveda ne smem pozabiti na glasbo, pesem Nekega dne iz lanskega oktobra, ki popisuje ta koronski čas, je glasbena himna obdobja. Problem je samo v naših razmerah, ker če človek pove svoje stališče, je blatenje postalo zelo priročno sredstvo.
Anonimni komentarji so bogato obrodili. Postali so način javnega nastopanja. Vse je dovoljeno. Oblast ne spoštuje zakonov. Stari svet se podira, mi smo pa zaprti v policijsko uro. V teku so koline pravne države. V belo pobarvane komunistične metode cvetijo. Čakamo samo še na Goli otok.
Radi bi spet sanjam verjeli. Si segli v roke in se objeli. Ne vemo še kdaj in ne vemo še kje. Znova svobodni nekega dne ... To je besedilo pesmi, ki sploh ni patetično.
Na žalost res ni. Včasih smo videli luč na koncu tunela. Zdaj je trda tema. Ampak pod pepelom ljudskega razočaranja gori nezadovoljstvo, ki se bo jasno in glasno izrazilo, takoj ko se fizična bolezen ukroti.
Imamo predsednika vlade, ki je ugotovil, da je treba brezobzirno iti nad vsakega, ki se ne deklarira kot njegov podpornik, strogo kaznuje vse protestnike in morebitne protestnike in nič ne prepusti naključju. Ob njem je opozicija, ki se ga napoti rušit s kandidatom, ki na vprašanje, ali zna igrati harfo, odgovori, da ne ve, ker tega še nikoli ni poskusil. Erjavec je torej samo čakal, kaj bo, in skrajno naivno upal, da ne bo tako, kot se je premier že prej zmenil.
Do naslednjih volitev bi morali za vstop v parlament od poslancev zahtevati, da imajo vsaj srednješolsko izobrazbo in da niso bili pravnomočno obsojeni. Če bi izvedli še lustracijo in prepovedali udeležbo nekdanjim komunistom, članom Zveze komunistov Slovenije, bi se pa čez noč znebili radikalne desnice.
V seriji Severna obzorja z začetka devetdesetih prejšnjega stoletja, ki jo zdaj spet predvajajo na TV SLO, zdravnik vpraša indijanskega vrača, kako ve, da je bolan. V sanjah sem videl in v čajni usedlini, odgovori vrač, in bil sem pri specialistu v bolnišnici. Torej le ni tako težko ugotoviti, kaj je prav in kaj ne v politiki?
Sposobni, moralni in strokovni ljudje nočejo več v politiko, zato je ta postala zbirališče vseh drugih. Takoj ko bi dosegli, da je biti poslanec neprofitna čast, bi se pokazalo, koliko domoljubov imamo.
Če sva že pri televizijskih serijah, Primere inšpektorja Vrenka ste si gotovo ogledali, ker nastopa tudi vaša žena Barbara. Kaj pravite o izdelku?
Imenitna ekipa, dobra serija in res lepi posnetki Maribora. Žal mi je, da Barbare niso oblekli v policijsko uniformo. Upam, da jo bodo, ko bodo snemali novo sezono.
Ja, lepi posnetki mesta, ki ga imenujejo Maribor, govorijo pa urbano ljubljanščino namesto urbane mariborščine. Ste se kdaj vprašali, zakaj ste vi eden redkih Mariborčanov v Ljubljani, ki ne rečete tko?
Demšarjeve kriminalke so napisane v slovenskem knjižnem jeziku. Mislim, da je prav, da tudi v seriji igralci govorijo slovenski pogovorni jezik. Jaz sem imun za ljubljanščino. Me pa ne moti. Naj vsak govori tako, kot mu paše.
Moji romani so v prvi vrsti kriminalke, so pa vsaj toliko tudi romani o mestu, v katerem sem se rodil in v katerem živim, je rekel Demšar. Za vas bi po treh knjigah, ki resda niso kriminalke, tudi lahko tako rekli o Mariboru. In za plošče Lačnega Franza smo podobno pravili. Kaj je od tega res?
Moja mariborskost je spontana in iskrena. Je nepogrešljivi del moje osebne identitete, s katerim se rad ponašam. Eno prvih besedil v svoji karieri, Bitles, sem napisal v mariborskem argoju, v času, ko je bilo to še označeno za manjvredno in kmetavzarsko. Danes je mariborski argo postal moderen, kar z veseljem podpiram. Aktivno sodelujem pri ponovni oživitvi narečnih šansonov. Tudi Mongolske pege se dogajajo v Mariboru. Mariborskost hodi z mano, kamorkoli grem.
Mariborskost je stanje duha
Je Maribor še vedno nor, ker v srcu vse verjame, ko vino brcne pamet v rit, ko se mu duša vžge? Imate tu iskrene prijatelje, včasih smo rekli soborce, duše dvojčice?
Že večkrat sem povedal, da je mariborskost stanje duha. Nekateri mariborskost zamenjujejo z lokalpatriotizmom, kar je velika napaka. Lokalpatriotizem je izključujoč, mariborskost pa je vključujoča. Mariborčan si lahko tudi v Tokiu. In nihče ni bolj mariborski samo zato, ker celo življenje preživi pod Pohorjem v hiši z vijoličasto fasado. V Mariboru imam še veliko prijateljev in sorodnih duš, ki ne nasedajo lažem, ki jih o meni trosijo najrazličnejši anonimni komentatorji.
Kakšnega skrivnega twitter profila, poimenovanega Koprivec ali Žejni France, s katerega bi branili Zorana Predina, nimate?
Ne. To je meni popolnoma tuj svet. Tako kot kupovanje všečkov ali pa naročena glasovanja za pesmi tedna in organiziranje fan klubov. Za te zadeve enostavno nimam ne želje ne znanja in tudi ne ekipe. Nekdo, ki ima ob sebi medijsko agencijo, menedžerja, bookerja, promotorja, lastni avdiostudio in osebnega šoferja, verjetno mora vse to poslovno vzdrževati. Jaz sem v vsem skoraj čisto sam.
Kako bi ga branili, če bi ga lahko? Bi rekli, da je bil tudi napačno razumljen, ali bi rekli, kar posebno desničarji pozabljajo, da so vas skušali očrniti tudi v prejšnjem sistemu, ko so tisti, ki so zdaj glasni, bili tiho kot bubice?
Vedno sem bil oporečnik. Takrat in sem danes spet. Res pa je tudi, da sem se dal ljudem v zobe tudi s svojimi naivnimi neumnostmi. K sreči sem medijske linče preživel, ampak nekatere laži so se vseeno prijele. Recimo tista, da me država vzdržuje in da sem milijonar.
Odlomka iz Mongolskih peg
Zadnje jutranje meglice, ki so že dišale po jeseni, so se počasi dvigale in se igrale s prvimi sončnimi žarki. Velike kapljice jutranje rose so se na zrelih rumenih bučah majhnega vrta, ograjenega s posušenimi vejami, bleščale kot stekleni biseri. Na dvorišču med bajto, lesenim hlevom in vodnjakom je kraljevalo blato. Okrogla s slamo krita bajta iz spletenega šibja in ilovice je imela eno samo s cunjo zakrito okno, obrnjeno proti dvorišču. "Nekdo je zunaj pri vodnjaku!" je Dušo iz globokega spanca poskusil zbuditi sestrin prestrašeni glas. Šestnajstletna Duša je po materini smrti ob onemoglem očetu prevzela vlogo družinske gospodinje in za mlajši sestri tudi vlogo matere. Zasule so jo skrbi in odgovornosti, ki so jo vsak dan popolnoma izčrpale. Za grob na pokopališču, najcenejši cerkveni pogreb in mašo zahvalnico je prodala edino kravo. Ostal jim je prašič v hlevu, ki je včasih jedel več in bolje kot oni, nekaj kokoši in nič več. Tudi očeta je jemala ista bolezen, zato se je Duša bala prihodnosti. Če bi oče umrl še pred zimo, bi bila prisiljena prodati še prašiča, kar bi pomenilo, da bi bile s sestrami obsojene na lakoto in usmiljenje sosedov. Na smrt utrujena in do kosti izčrpana je vsak večer padla v posteljo in takoj trdno zaspala. "Nekdo je zunaj pri vodnjaku!" je še enkrat prestrašeno zašepetala Cvetka in pocukala Dušo za lase. Duša se je sunkovito dvignila in še omotična od trdega spanca obsedela na slamnati postelji, ki jo je delila z mlajšima sestrama Jasno in Cvetko. Najprej je pogledala na drugo stran ognjišča proti bolehnemu očetu, ki ga je jetika prikovala na posteljo, potem pa Jasni položila roko na usta in ji namignila, naj bo tiho. Prek strgane in popacane lanene tunike se je zavila v staro volneno ogrinjalo in se bosa previdno približala oknu, da je tisti zunaj ne bi opazil. "Turek je. Pravkar je iz vodnjaka izvlekel vodo za konja. Očitno misli, da je bajta prazna. Zbudi Jasno in ji naroči, naj pazi na očeta, da ne bo kašljal in preklinjal, ko se zbudi. Mogoče Turek kmalu odide," je zašepetala Duša in vedno bolj radovedno kukala skozi okno ...
... Vsem sosedom čudaška Dimeca sta si brez besed povedala, da bosta dala ljubezni čas, da ju osreči, pa tudi če ju ne bo osrečila, da si bosta pač prijateljsko stala ob strani, zvesta drug drugemu, in si pomagala zaceliti rane iz temne preteklosti. Lina je celo življenje prostovoljno preživela doma, ker jo je bilo sram in ker se je bala, da bi jo ljudje, ki tujih grehov zlepa ne pozabijo, vsakič znova prepoznali in popljuvali. In Zmago se je pred radovednimi pogledi ljudi zaradi svojega grozljivega početja ob koncu vojne počutil zelo podobno. Zato sta se držala zase in nista sklepala nobenih prijateljstev. Sama sebi sta bila popolnoma dovolj.
V Železničarski koloniji je vsakemu stanovanju pripadala tudi zaplata zemlje, nekaj gredic na skupnem vrtu ob hiši. Zelenjavarjeva hči je posadila veliko različne zelenjave, ki ji je odlično uspevala in kmalu v družinski proračun prinesla kar nekaj dinarjev. Zmago je posadil sadiko jablane, ki jo je prinesel s kmetije svojih staršev, in ob gredicah postavil še barako za vzrejo golobov poštarjev. Tako sta večino prostega časa preživljala na vrtu, Lina z motiko v rokah, Zmago pa s prsti v ustih, saj je neprestano žvižgal v nebo golobom in jih tako na samo njemu razumljiv način treniral.
"Zmago, če se bi ti lahko uresničila ena želja, kaj bi si zaželel?" je neko sončno popoldne, ko je preštevala jabolka na drevesu, zasanjano vprašala Lina.
"Da bi znal leteti," je takoj odgovoril Zmago.
"S svojimi golobi bi se podil med oblaki, letal nad mestom, nad reko ..." ni dokončal sanjarjenja Zmago.
"... in se včasih posral komu na glavo," se je zasmejala Lina.
"Ja, zakaj pa ne," se je nasmehnil Zmago.
"No, komu bi se najraje posral na glavo? Povej," je zanimalo Lino.
"Najprej samemu sebi," je po dolgem premisleku odgovoril Zmago.
Za pisanje besedil za uglasbitev ste se kalili vso glasbeno kariero. Zdaj ste se začeli kaliti še s pisanjem romanov. Ko človek bere dober roman, uživa. Je tako tudi ves čas, ko piše?
Je. Takrat si kreator, stvarnik. Ustvariš zgodbo in like, ki se začnejo pogovarjati s tabo in ti ves čas sugerirajo, kaj vse bi radi počeli. Včasih se začnejo tudi pogovarjati med seboj.
Melita Forstnerič Hajnšek je za roman Mongolske pege napisala, da pri prehajanju časov in prostorov spremljate svoje številne protagoniste s tisto že dolgo znano predinovsko ironijo in posluhom za ljudsko žalost. Ironija je pri vas od nekdaj preraščanje iz ujetosti v duhamorne koncepte. Kako pa je z ljudsko žalostjo? Se sočutje in empatija krepita z leti?
Sposobnost samoironije je vedno dokaz mentalnega zdravja. Ironija pa je na vseh področjih dober terapevtski pristop do vsakdanjih razočaranj. Sočutje do ljudi, ki živijo na robu preživetja, je civilizacijska obveza zdravega razuma. Če bi empatija aktivno sodelovala pri sprejemanju življenjsko pomembnih odločitev, bi danes za javno zdravstvo namenili milijone javnega denarja, za vojsko pa bi zbirali zamaške. Je pa ravno obratno.
Ikebana je že napisana
Ikebana je torej že napisana, zdaj sledi Adijo pamet. Ali pa je to pri romanih drugače kot v glasbi?
Pisanje je drugačen medij. Pete pesmi se poslušajo povsod, izvajajo se v živo, predstavljajo v video klipih, romani pa so bolj intimna doživetja. Sicer jih včasih priredijo v gledališke in filmske scenarije, ampak večina romanov ostane v nas predvsem s pomočjo naše sposobnosti podoživljanja, razumevanja in domišljije.
Imamo zavoženo in brezvestno politično elito
Verjetno pri pisanju ne bo slogovnih oziroma žanrskih preskokov, kot ste jih prakticirali v glasbi, ali pač?
Zakaj pa ne? Lasten stil pisanja, ki bi ga rad zgradil, sloni na presenečenju, duhoviti provokaciji in na namernemu zavajanju v korist vzbujanja bralčeve radovednosti.
Kaj bo torej prinesel novi roman, ki so ga za letošnje leto napovedali pri Literi?
Še vedno se držim osnovnega pristopa, da branje ne sme biti dolgočasno, zato sem se lotil zgodbe, ki od bralca zahteva neprestano pozornost na majhne podrobnosti. Roman nosi delovni naslov Brezmadežna in govori o vsiljenih, priučenih in podedovanih dejstvih, ki jim ljudje verjamejo, čeprav nimajo nobene smiselne razlage.
Ko nas kdo prosi za spomine, ko ljudje odhajajo, v vašem primeru nazadnje o Balaševiću in Srečku Niedorferju, si rečemo, da smo že dolgo na svetu in da poznamo veliko ljudi. Viktor Frankl bi v takih trenutkih spomnil na motivacijski pomen zavesti o minljivosti in poudaril, da naj smiselno uporabljamo možnosti, ki se nam porajajo. Ali z drugimi besedami: živimo vsak trenutek življenja. Se to sliši preveč zlizano?
Ne. Že sredi osemdesetih sem pri petindvajsetih zapel Jaz bom do smrti živel in enako mislim tudi zdaj. Veliko ljudi umre že na polovici svojega življenja. Spomini so samo kratkotrajni obliži, nekaj, kar te lahko samo poboža. V resnici so zguba časa. Ne da se živeti od spominov. Danes bo jutri včeraj.
Radi bi spet sanjam verjeli, si segli v roke in se objeli
Sva času primerno temačna, in da ne bova dodatno obremenjujoča, zaključiva s čim optimističnim. Recimo o tem, kaj vse še lepega in dobrega bo in zakaj se splača vztrajati. Ali pa vsaj s kakšno aktualno šalo.
Še vedno mi je najbolj všeč tista prva, najnovejša fotografija z Marsa, na kateri se na hribu na koncu doline vidi velik napis TITO. Kar sem komentiral, da se verjetno zato Marsu reče rdeči planet.
Kdaj boste spet stopili na oder?
V soboto, 13. marca, vas ob 20. uri vabim na spletni koncert z velikega odra Gallusove dvorane Cankarjevega doma. Na njem bom pel najlepše pesmi Arsena Dedića v gypsy swing aranžmajih. Koncert bo posvečen prezgodaj umrlemu kitaristu Damirju Kukuruzoviću.
Poleti pa spet pred publiko, kajne?
Upam, da res. Lačne Franze čakajo koncerti po vseh balkanskih državah, že zdaj pa vas lahko povabim na koncert 26. novembra v Štuku, na naš tradicionalni mariborski koncert.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
