Bojan Tomažič
Kaj se nam je s koronavirusom s psihološkega gledišča sploh zgodilo?
V psihološkem smislu se nam je zgodila akutna stresna reakcija, to pomeni, da smo se bili primorani hitro prilagoditi na večje življenjske spremembe na različnih področjih. Preživljanje dnevov in tednov doma z omejenimi stiki z ljudmi, spremenjeno dnevno rutino, pomanjkanjem senzornih dražljajev, finančnimi skrbmi, spremenjenimi družinskimi odnosi vpliva tudi na naše psihično počutje. V času socialnega distanciranja in izolacije je pričakovano povečano doživljanje strahu, zaskrbljenosti, da bi se okužili ali da bi se okužil kdo od ljudi, ki so nam blizu. Vsi ti občutki so popolnoma normalni. Normalno je tudi, da nas skrbi, ali bomo imeli dovolj velike zaloge hrane, kako bo z našim delom v službi. Nekateri ljudje imajo lahko težave s koncentracijo, spanjem ali opravljanjem vsakodnevnih obveznosti. Ker prenehanje opravljanja dela ali drugih smiselnih aktivnosti zmoti našo dnevno rutino, lahko povzroči čustva žalosti ali depresivnega razpoloženja. Dolgo obdobje časa, ki ga preživimo doma, lahko povzroči občutke dolgočasja, praznine, osamljenosti. Zaradi izgube osebne svobode, ki je povezana z izolacijo in karanteno, lahko doživljamo jezo ali zamero do tistih, ki so izdali ukaze za izolacijo, ali do ljudi, ki so okuženi z virusom.
Vedno lahko najdemo smisel - v sebi
Potrebujemo družbo in samoto
Posledice so tudi paradoksalne. Problem je, ker smo preveč skupaj, čeprav sicer radi tarnamo, da nimamo časa za svoje najbližje.
Ne gre za to, da je to, da smo ves čas skupaj, za nas nekaj novega in da nam to zato predstavlja problem. Problem je, da biti ves čas skupaj pomeni, da je treba na novo definirati bližino in distanco v odnosih. Ljudje smo namreč bitja, ki potrebujemo tako povezanost z drugimi ljudmi kot tudi to, da smo sami. Oboje mora biti uravnoteženo. Zato je normalno, da nas moti, če smo ves čas skupaj, kot je tudi normalno, da nas moti, če bi bili preveč sami in izolirani. Ljudje s stabilno identiteto, torej jasnim občutkom, kdo so, lahko zdržijo tudi obdobja povečane bližine ali pa na drugi strani povečane distance z drugimi ljudmi. Ne zgodi se jim, da ne bi zmogli zdržati obdobij samote ali da ne bi zdržali obdobij povečane bližine, ker to ne ogroža njihove identitete. Zmorejo se torej prilagoditi situaciji in si znotraj novih pogojev življenja na novo organizirati povezanost in oddaljenost v odnosih, torej na novo definirati psihološke meje.
Hobiji in domače živali so čustvena podpora
Rutina, torej?
Ja, in v njo vključimo dnevne aktivnosti, kot so delo, učenje, telesna vadba, skrb za zdravo prehrano. Pomembno je, da omejimo spremljanje novic na najnujnejše in najbolj zanesljive informacije, saj preveč izpostavljenosti novicam in družbenim medijem glede virusa povečuje občutke strahu in tesnobe. Seveda pa ostanimo povezani s svojimi najbližjimi in ljudmi, ki so v podobni situaciji kot mi. Vir pomembne čustvene podpore so lahko tudi domače živali in vsi hobiji, ki smo jih gojili pred epidemijo in ki jih lahko nadaljujemo. Neprijetna čustvena stanja nam bo pomagal obvladovati tudi zdrav življenjski slog, zadostna količina spanja, zdrava prehrana in telesna vadba.
Najhuje je tistim, ki imajo tudi sicer težave v duševnem zdravju
Dolgotrajna negativna čustva vodijo v bolezen
Obdržati stik z resničnostjo ob ogromno informacijah in dezinformacijah, nepoznavanju, podpihovanju panike seveda ni lahko opravilo.
Dnevno spremljanje novic je odgovorno in pomembno za ustrezno ravnanje in sledenje priporočilom in ukrepom pristojnih organov. Nikakor pa ni treba ves čas slediti medijem in družbenim omrežjem ter se ukvarjati samo s pandemijo. To ne bi bilo koristno. Preveč izpostavljenosti novicam in družbenim omrežjem glede virusa lahko namreč poveča občutke strahu in tesnobe. Dobro se je izogniti tistim, ki povzročajo senzacionalistično in objavljajo izključno negativne vidike dogajanja.
