Tisti, čigar naloga je v krizni situaciji, v kakršni smo se znašli, posredovati ljudem informacije, se najbrž - vsaj upati je tako - zavedajo, kako delikatno je, kaj povedati in kako. O virusu, o katerem se nekaj že ve, a še vedno premalo, o njegovi razširjenosti pa seveda tudi možni zaščiti pred njim. Slednje toliko bolj, ker zna očitno presenetiti prav tam, kjer se je že mislilo, da so mu tisti najbolj kompetentni že na sledi.
Prav to soočanje z neznanim - končno nihče ne more napovedati, kako se bodo okuženost s tem novim virusom, končna obolevnost in vzdržnost zdravstva pokazale v našem prostoru - prebuja v sleherniku, ob negotovosti, bojaznih in skrbeh, mentalno stanje, ki mu po slovensko pravimo tesnobnost (anksioznost, angl. anxiety). Razlikuje se od straha, ki nas popade, ko smo se uspeli na avtocesti v zadnjem trenutku izogniti nevarnosti. Tedaj se nam bo verjetno za hip dvignil pulz, morda nas bo oblilo in nam pognalo vso kri v glavo, a bomo ostali razsodni, ustrezno bomo odreagirali, si zato kmalu oddahnili, opazili pa le, da se nam še tresejo kolena. Predvsem pa bomo veseli svoje reakcije, spričo katere smo se izognili preteči nevarnosti. Pri anksioznosti pa je vse, razen enakih fizioloških reakcij, drugače. Nič nam ni jasno, zakaj in od kod, predvsem pa ne, kako se ubraniti. Zaradi nejasne in nepredvidljive situacije tudi govorimo o tako imenovanem lebdečem strahu, ki se sproži. Pojav spreminja naše kognitivne funkcije, raztreseni smo, nezmožni usmerjati svoje misli, smo čustveno razdražljivi ali pa, nasprotno, otopeli. Kot vsako stanje je tudi to psihično povezano z dejavnostjo nevrovegetativnega sistema, kar pomeni, da se vse to na grobo našteto dogajanje posledično zrcali v bolj ali manj intenzivnih odklonih v telesnih funkcijah organizma.
Pri blaženju tesnobnosti je izjemnega pomena zmožnost empatičnega ravnanja tistega, ki nudi pomoč, poleg te pa so odločilne tudi informacije
