Bojan Tomažič
Vse je torej tako, kot mora biti?
Ja, vse na svetu je tako, kot mora biti. Ampak kot mora biti ne pomeni: idealno, prijetno, brez težav. Pomeni: povsem skladno z našimi dejanji. Če več sto let delamo neumnosti, ne moremo pričakovati pametnih posledic. Narava samo zaradi nas ne bo ukinila zakonitosti, da ima vsako dejanje posledice. Če kdo pričakuje kaj drugačnega od tega, kar imamo, je ali naiven ali neumen.
Koronavirus, druge bolezni, potrese, vojne - vse to torej sebi in svojim na neki način naročamo kot pesem v Želeli ste, poslušajte? Tudi to, da imamo primitivne politike, je naša izbira? Da je v svetu zelo malo bogatih in zelo veliko revnih, smo si sami zakuhali?
Ja, nespametno je zgražati se nad takimi in drugačnimi politiki in direktorji, nad korupcijo in hinavščino, nad bedo brezdomcev in oholostjo milijarderjev. Tudi nad virusom ali, natančneje, nad splošnim (ne)odzivanjem nanj. Vse, kar se dogaja, je sistemsko in s tem povsem naravno - glede na naravo sistema pač. Bogastvo in revščina sta prav tako sistemska. Paul Piff je v eksperimentu z igro Monopoli pokazal, kako sistemski je prepad in kako upravičene se bogati počutijo biti bogati, revni pa enako samoumevno sprejemajo svojo revščino.
V krizi ne bodo podaljšali miz, ampak bodo povišali zidove
Problematično je zapiranje razmišljanja
Ko se pojavijo manjše težave, znamo nositi bremena. Ko pa nastopi hujša kriza, kakršna je zdaj, pa se zdi vse kaotično. Oblastniki ljudstvu dopovedujejo nekaj, kar nima ne repa ne glave, njihova stroka tudi, in uvajajo temu primerne ukrepe. Zakaj je tako?
Ne bi se strinjal, da nima ne repa ne glave. Razmišljanje, sklepanje in ukrepanje, vse to je logično glede na izhodiščne premise. Te premise stojijo na solidnih znanstvenih temeljih, kolikor jih je v kratkem času pač mogoče oblikovati. Problem je v zapiranju razmišljanja v smeri alternativ, posebej v smereh, ki so neskladne z našimi kulturnimi vrednotami. Vsak znanstvenik je tudi kulturno bitje, ni objektivni računalnik.
Torej je znanost tudi lahko prilagodljiva?
Zunaj okvirov družbene sprejemljivosti znanost ni tako objektivna, kot se kaže navzven. Znanstveniki so krvavi pod kožo. V primeru covida-19 so še pod pritiskom znanstvene in splošne javnosti. Nobenih nespornih dokazov o virusu še ni. Smo v fazi zbiranja, izčiščevanja in interpretacije podatkov. Toda ljudje raje preskočijo k zaključku in se vedejo, kot da je že vse jasno in dokazano. Eni pravijo, da je virus katastrofalna grožnja, drugi, da je vse skupaj nateg. Tretji stojimo ob strani in se čudimo, ker vidimo, da, iskreno, nimamo pojma. Zdaj si res ne bi želel biti v čevljih znanstvenikov! Težko je ne podleči pritisku, da se na vrat na nos pričarajo trdni zaključki. Težko je ostati odprt za nasprotne znanstvene ugotovitve.
Enoznačne resnice bi zmerom morale biti sumljive
Svobodi nataknejo svoj pomen
Tisti, ki s funkcijami na oblasti služijo (neo)liberalizmu, začnejo naenkrat uvajati omejitve. To načelno ne gre skupaj. Ali pač?
Ah, neoliberalizem. Najprej nataknejo besedi svoboda pomen, potem pa svetu razglasijo, da se borijo za svobodo, ne da bi povedali, kaj pomeni ta svoboda. Igra je nastavljena. Pa s tem ne kažem s prstom na nikogar. Tako pač je, že od nekdaj. Nič novega. Tisti s funkcijami morajo samo dajati vtis, da imajo zadeve pod nadzorom. A ta nadzor je na povsem trhlih nogah. Sploh pa smo kot država premajhni, da bi si lahko privoščili ravnati drugače kot vsi drugi okoli nas. Samo poglejte javni dialog in videli boste, da se ljudje samoizolirajo bolj zaradi črednih vedenj kot zato, ker bi dobro razumeli razloge. Z udarno komunikacijo je treba le sprožiti čredno vedenje, pa ne potrebujete več zdravorazumskih razlag. Vse to mora oseba s funkcijo vedeti in hkrati ne klecniti zaradi nemoralnosti nekaterih spornih ukrepov in ob uvidu v dogajanja pod mizo. Samo poglejte klovna na čelu ZDA in se učite od njega! Tak narcisoidni sociopat je idealen profil za sodobnega politika. Tudi zaradi njega lahko novice danes enakovredno izveste iz dnevnika ali od stand-up komika, praktično ni razlike. Ta cirkus je tako kompleksen, da ga moramo zbanalizirati, da bi mu sploh lahko sledili.
Kaj je tisti izvirni greh tega sistema, da stvari tako tečejo?
Sistem je zbirka pravil igre. A jih poznate? Vas učijo v šoli o njih? Ne? Ko ljudem postavim taka vprašanja, jim ni jasno, o čem govorim. A ko se pogovorimo, priznajo, da so nepisana pravila, ki se jih držimo. Naučimo se jih spotoma, šola s tem nima zveze. Najbolj ključen del učenja se zgodi nenačrtovano, prepuščeno surovim silam v drobovju družbe. V tej igri prevladajo vrednote, kot so sebičnost, profit, komolčenje, strast, uživaštvo … Dobrodelnost, solidarnost, zdravje, sreča so prav tako naokrog, a na stranskem tiru. Nihče ne more preseči nepisanih pravil. Najdrznejše poteze vlečejo sociopati, ki imajo večinoma pokvarjen moralni kompas. Živijo v neki visoki loži, ki je povsem odrezana od stvarnega sveta, vas in mene. Kako nezmožni so razumeti stvarnost povprečnih in revnih, lepo ilustrira anekdota, pripisana kraljici Mariji Antoaneti. Služabnik se Mariji potoži, da ljudje nimajo kruha, pa ona odvrne: "Če nimajo kruha, naj pač jedo potico." Taki ljudje ne bodo nikoli sebi odvzeli potice od ust, da bi drugi imeli kruha. V krizi ne bodo podaljšali miz, ampak bodo povišali zidove. Družbene omejitve bodo obrnili sebi v prid.
Narave se ne da omejiti, zato še bolj omejujejo družbo?
Točno tako. Narava je prevelika, da bi bila obvladljiva. Vseh virusov nikoli ne bomo mogli obvladati. Da bi obvarovali družbo kot nekaj, kar privilegirancem prinaša udobnosti in moč, se bodo pritiski k omejevanju družbe le še krepili. Srednji sloj bo še bolj prekariziran in prepuščen lastni iznajdljivosti. Družbeni pritisk k sledenju eni edini poti je enormen. Pritiska vas ob zid z redkobesednimi utemeljitvami ob slikici nasršenega virusa. Če se ne strinjate in se ne pokorite, sistem zaostri prisilne vzvode. Virus ostaja zunaj dosega. Ključne sile narave so zunaj našega dosega.
Ozrite se okrog sebe in preštejte poplavo omejitev
- "Mislite, da milijarder lahko počne, kar hoče? Da lahko predsednik države počne, kar hoče? Bolj ko ste v tej družbi uspešni, izrazitejši status ko imate, bolj se morate predati strogim pravilom igre, ki spadajo zraven. Če ste upornik proti sistemu, morate prav tako biti zvesti določenemu imidžu, ne morete ga izdati."
- "Povprečnost vam ne zagotavlja dušne svobode. Svobode, tega redkega blaga, se ne da pridobiti ne s kopičenjem, ne s tratenjem, ne z mediokriteto."
- "Revež, ki postane milijonar po sreči in ne privzame vloge v celoti, bo kmalu spet revež. Milijonar, ki po nesreči izgubi vse svoje premoženje, a ne sprejme pravil igre reveža, bo kmalu spet milijonar."
- "Ne čudite se, če ne znate biti nič drugega kot to, kar pač ste. Zlasti če ste dosegli kaj izjemnega. Veliki življenjski premiki niso kar tako!"
- "Ko sistem gladko teče, niti ne vidimo, kako se tisoče vlog prepleta in vzajemno krepi."
- "Nekdo mora gniti v lastni sluzi, da bi nekdo bil milijonar; nekdo mora biti milijonar, da bi nekdo lahko gnil v lastni sluzi."
- "Grožnje blaginji sodobne civilizacije vse bolj prihajajo iz narave. Da bi se jim neoliberalna civilizacija postavila po robu, dodatno poglablja omejitve. Narave ne more omejiti, zato še bolj omejuje družbo."
- "Narava se avtomatično, ne da bi bila zlonamerna, po goli vzročnoposledičnosti postopoma preobraža in zaostruje pogoje za naš globalni teater."
- "Ozrite se okrog sebe in preštejte poplavo omejitev. Če jih ne vidite zdaj, jih ne boste nikoli. Družbeni pritisk k sledenju edini pravi poti je enormen, zdaj se mu še skrivati ni treba."
- "Globalni sistem lahko določa nove norme brez bojazni pred uporom. Ko se mnenjsko poravnajo gospodarske, politične, medijske in celo znanstvene avtoritete, jim je težko nasprotovati. A pomnimo, da je v zgodovini enoumje redko bilo znak zdrave pameti."
- "Da bi ohranili Zemljo pod nogami, moramo res ponižno priznati, da smo zašli, in prisluhniti njenemu glasu. Moramo se ji zahvaliti za vse tegobe, kajti brez njih ne bi mogli zrasti v to, kar smo."
- "Dobro je vedeti, da samokorekcijo venomer spremlja nelagodje. Nenehna izpostavljenost naravnim virom nelagodja je dobra in povsem naravna. Določeno mero nelagodja potrebujemo za telesno in duševno zdravje. Današnja družba se trudi povsem zaščititi ljudi pred praskami in udarninami, pred hladom in vročino ter seveda tudi pred največjo bolečino: izpostavljanjem lastnih zablod resnici."
- "Samokorekcijo poudarjam zato, ker nihče, ki ne zmore korigirati svojih navad, nima pravice korigirati navad kogarkoli drugega. Zavijanje ljudi v udobje poglablja nagnjenje k odvisnosti in zmanjšuje potencial za spremembe oziroma sploh željo po spremembah. Tudi ko med ljudmi zavre, kipenje ne traja dolgo. Ko se množica loti družbenega preobrata, že kmalu trči ob nelagodje in bolečino. Ne zna ju prenašati, zato se umakne."
Iz ene utečenosti v drugo
"Do bistva si ne upamo seči. Kot prvo je cena previsoka, kot drugo pa ljudje ne znajo zares stopiti skupaj z jasno vizijo, kaj si sploh želijo. Prav zato je evolucija družbe sila počasna in stopničasta. Ljudje dopustijo spremembo šele takrat, ko ocenijo, da je nelagodje, ki ga prinaša proces spremembe, manjše od nelagodja, ki ga doživljajo v obstoječem stanju.
Leta 2007 smo v Sloveniji dobili zakon, ki prepoveduje kajenje v zaprtih javnih prostorih. Ljudje so to spremembo dopustili (med drugim), ker je bilo nelagodje, ki ga je prinašal proces spremembe, manjše od nelagodja, ki ga je večina doživljala v obstoječem stanju. Danes je celo mnogim kadilcem samoumevno, da se notri pač ne kadi - ne le v javnih prostorih, ampak celo doma. Za uspeh ni bil zaslužen zakon sam po sebi; v ozadju v družbi so se pred tem in med tem dogajali kompleksni procesi, ki jih je zakon zgolj formaliziral in s tem podprl. Ko tako pišem o neki dokaj majhni družbeni spremembi, neizogibno trčim ob vprašanje: Kje je točka, do katere so spremembe sploh mogoče?
Med območjem utečenosti in območjem povsem novega je namreč ozek pas, v katerem novosti vstopajo v družbeno stalnost - in potem novosti že v nekaj letih postanejo utečenosti. Pomislite samo na nove glasbene žanre, modne dodatke, na nizkocenovne lete, mobilne telefone in drone, središča mest brez avtomobilov in tako dalje. Preden je vse to postalo vsakdanja utečenost, je bilo nekaj časa novost; preden je prišla novost, je prevladovalo stanje nekakšne druge utečenosti. Ves čas smo priča procesu, ko razne notranje in zunanje sile poskušajo spremeniti družbo, medtem ko se jim druge sile upirajo in poskušajo ohraniti status quo ali pa spremembe čim bolj omiliti.
Če se vrnem k vprašanju, kje je točka, do katere so spremembe sploh mogoče, se srečam z neizogibnim prvim mejnikom: družbenim okvirom. S tem imam v mislih splošno odprtost ali zaprtost družbe za novosti. Odprta družba je prosvetljena in permisivna, zaprta družba pa ortodoksna in represivna. Prosvetljena družba ima ohlapnejše okvire, zaupa v načelno dobronamernost večine ljudi in je odprta za spremembe, ki povečujejo blaginjo, zdravje, znanje in svobodo. Odprta je za utemeljeno kritiko in se je vsaj načeloma pripravljena spreminjati. Daje prostor tudi družbenim manjšinam. Ortodoksna družba ima rigidnejše okvire, do sprememb je zadržana in jih dopušča le, če jih odobrijo ustrezni nadzorni organi. Ni se pripravljena spreminjati, do manjšin je nestrpna. Represija je visoka, ljudje se bojijo kazni, kritika je nedobrodošla."
(Iz knjige Slovenija: navodila za uporabo)
Kot vrsta smo nesramno dominantni
Strah je vsakemu odžrl kakšno veliko priložnost. Ko je družba v krču, je priložnost narediti tudi, česar sicer ne bi. Saj za spremembe ni potrebno nasilje, ali pač?
Haha! V metodi, imenovani sociokracija, pravijo, da ga ni problema, ki ga ne bi bilo mogoče rešiti z nekaj nasilja. Ko vam zdravnik izpuli zob, je to nasilno dejanje, a se ga veselite, čeprav pride z bolečino. Takšno nasilje je dobro izvesti takoj, ko
Zdaj si res ne bi želel biti v čevljih znanstvenikov
Obiščite spletno stran brez oglasov.
