(INTERVJU) Halid Bešlić, balkanska glasbena legenda: Zdaj popravljamo, kar so politiki "zasrali"

Halid Bešlić uživa v plodovih svoje 50 let trajajoče kariere, ki ga je pripeljala na največje odre Balkana. Tudi Arena Stožice bo 22. aprila pokala po šivih. Ljubitelji uspešnic, kot so Prvi poljubac, Neču diamante, Miljacka, Romanija, I zanesem tom lepotom …, komaj čakajo, da bodo največjega bosanskega zvezdnika spet slišali v živo. Halid Bešlić ​pa nima samo posebne interpretacije, pač pa je tudi človek, ki mu nikoli niso očitali kakšnih zvezdniških popadkov, pač pa velja za dobričino. Ni čudno, da ga je ob našem pogovoru spremljalo kup prijateljev in znancev.

Ste veseli, da boste po vseh drugih arenah po Balkanu, ki ste jih že napolnili, mnoge celo večkrat, napolnili še Stožice in tako dosegli še en velik uspeh - torej nastop v prav vseh arenah na tem območju?

Seveda sem vesel. To je največja in najboljša dvorana v Sloveniji, čeprav sem nastopal tudi v Križankah. Imam odlično ekipo, ki poskrbi za organizacijo, in prijatelja Eda, ki koordinira delo. Zoran Janković je želel, da pojemo na trgu, vendar smo se raje odločili za Stožice. Za nastop na trgu bo še čas, zdaj - po nastopih v zagrebški Areni, pa sarajevski Zetri - je pravi trenutek za koncert v Stožicah.

Zdi se mi, da so najbolj uspešni pevci strašno empatični. Bi rekli, da je to pomembno, da lahko dobro interpretiraš neko pesem?

Pevci obidemo vse vasi in mesta, zato dobro poznamo različne situacije in vse to se nas dotakne. V vsakem mestu, kjer sem bil, sem začutil tudi, kakšne težave imajo - včasih še sami niso vedeli za to.

Goran Bregović mi je nekoč razlagal, kako so konec osemdesetih let prav glasbeniki prvi na terenu videli, da se bliža vojna, razpad države. Ste tudi vi čutili to?

Vsi smo vedeli, da je to neizbežno, nihče pa si ni predstavljal, da bo tako hudo. Zdaj popravljamo, kar so politiki 'zasrali'. Verjamem pa, da nikoli več ne bo tako hudo, kot je bilo v devetdesetih v Bosni. Mislim, da zdaj preostali svet ne bi dovolil, da bi se kaj takega ponovilo. Morda se pa motim …

Katero obdobje v vašem življenju vam je bilo najbolj všeč?

Najraje se spominjam časov Tita, ko ni bilo šovinizma, nacionalizma. Vse je bilo drugače, že zato, ker nihče ni smel žaliti drugega. Imel sem brezskrbno otroštvo in vsi smo živeli lepo. To mi je ostalo v glavi. Zdaj sicer živim bolje kot kadarkoli, kar se tiče materialnega stanja, čustveno pa sodim v prejšnji čas.

Ali ste dobro investirali zasluženi denar?

Prihranil sem dovolj za pokojnino, saj je to, kar dobivam od države, zelo malo.

Vaš nekdanji menedžer Nazif Gljiva mi je povedal, da sta po vaši prvi uspešnici Diamanti, ki jo je prav on napisal, dobili za drugo ploščo milijon mark od založbe in sta ves denar v kovčku nesla v Beograd, kjer sta za kakšno leto najela celo nadstropje hotela Metropol …

No, Nazif vedno malo pretirava! (Smeh.) Nisva imela milijona v kovčku, morda je bilo desetkrat manj, vendar je bilo tudi to za tisti čas veliko denarja. V hotelu sva pa res imela sobe za vsaj pol leta, ker smo tisti čas nastopali po celotni Srbiji in Makedoniji. Da se nismo vozili domov, v Sarajevo, smo se vračali v Beograd, ki je bil bliže, in živeli v hotelu, seveda pa so bile tam tudi zabave.

S kom ste se družili?

Beograd je bilo dobro mesto za zabavo. Imel sem veliko družbe, ki ni imela zveze z našim poslom. K nam v hotel so prihajali prijatelji, kolegi, tudi športniki. Tam so bili tudi dobri nočni klubi ...

Konec sedemdesetih in v osemdesetih letih ste bili izjemno priljubljeni, vendar pa vas niso vabili na televizijo. Takratna uredniška politika je namreč vašo narodno glasbo imela za šund.

To se dogaja še danes, ko mnogi gledajo na narodno glasbo odklonilno, češ da je to cenena glasba, po drugi strani pa naj bi alternativa veljala za umetnost. Hkrati jaz prodam stotisoče plošč, oni pa dve. Smo potem mi primitivni ali pa smo nezemljani? Ravno pred kratkim so v Pulju prepovedali koncert mojih kolegov. Ampak Ana Bekuta, ki bi med drugimi morala nastopiti tam, je vse prej kot cajka, šund. Ona je izvrstna pevka, izjemna interpretka.

V medijih se je ta odnos vseeno spremenil, saj je pomembno, da revije prodaš, da dobiš gledanost, klike … V socializmu mediji niso imeli prave konkurence, tako da je bilo praktično vseeno, kdo je bil na naslovnici - tudi, če je bil izvajalec, ki ni bil posebej priljubljen.

Tega se zavedam. Na mojo tiskovno konferenco v Stožice je prišlo ogromno novinarjev, pred leti bi bil tam le eden ali dva. Nikoli prej se tudi ni zgodilo, da bi na tiskovno konferenco prišla nacionalna televizija. To me sicer ni motilo, ker me je vedno zanimala le publika. Zakaj bi novinarjem govoril pravljice, potem pa na koncert ne bi bilo nikogar? Ljudje imajo radi pesmi in moje pesmi najdejo pot do njih. Novinarji le pomagajo, da te moje pesmi povzdignejo in oblikujejo. Ljudje rastemo iz leta v leto, rastejo pesmi, kariera in ime. Vem, da sem iz sebe naredil nekaj velikega …

Katere pesmi so bile prelomne v vaši karieri?

Neču diamante, Zlatne strune, Zanesen tom ljepotom, po vojni pa pesmi U meni jesen je, Prvi poljubac, Miljacka … Pred vojno so bile moje pesmi bolj narodne, po vojni pa so bolj vezane na pop glasbo. Nekateri pravijo, da je Halid drugačen, jaz pa pravim, da sem se le bolj približal zabavni glasbi. Vedno sem bil navdušen nad zabavno glasbo, vendar sem se bolje znašel v narodni, kjer mi je šlo bolje. To je vsa resnica.

Ali imate radi tudi blues in jazz glasbo?

Poslušam vse zvrsti in jih tudi dobro poznam. Zanimivo je, da na moji plošči Zlatne strune igra trobento Stjepko Gut, ki je vrhunski jazz glasbenik, trobentač. Do sodelovanja je prišlo naključno, ker je slučajno prišel v studio, ko sem tam imel snemanje. Všeč mu je bila moja pesem, zato mu je producent predlagal, da odigra zraven na trobento. Nikoli ni želel igrati zabavne glasbe in razen Nadi Knežević ni igral nobenemu drugemu zabavnemu glasbeniku, tako da sem bil prav počaščen. Pogosto obiščem jazz klube in poslušam to glasbo, pa tudi rock and roll in R&B, saj so to zvrsti, ki bodo ostale še dolgo. Pop glasba se naslanja na narodno, saj so note, ki so vzete iz narodne glasbe, vedno recept za uspeh. Klasična pop glasba je prišla k nam, naša pop glasba pa je vezana na narodno glasbo. V velikih uspešnicah boste zagotovo našli sledi narodne glasbe.

Ali ste se v Sarajevu družili z Indexi, Plavim orkestrom in drugimi pop-rock glasbeniki ali ste bili narodnjaki izolirani?

Seveda smo se družili. Jaz sem vmesna generacija, najstarejšega Davorina (pevca Indexov, op. p.) smo klicali kar oče. Imel sem privilegij, da sem bil lahko veliko v njegovi bližini, kot tudi s Kemom (Kemal Monteno), Čolo (Zdravkom Čolićem), Lošo (Saša Lošić), skupino Hari Mata Hari, Dinom Merlinom … Nekateri so bili mlajši od mene, drugi starejši. V Sarajevu imajo radi dobre narodne pevce. Ne maram tega, da nam ljudje sodijo, če sploh ne poznajo določene glasbe.