(INTERVJU) Igralka SNG Maribor Minca Lorenci: Verjetno je največje dognanje v času zaprtja to, kako neobhodno je občinstvo za nas

Z Mačko na pločevinasti strehi ste spet začeli igrati pred publiko. Kako je bilo?

Premiera Mačke na vroči pločevinasti strehi je slučajno sovpadla z vikendom ponovnega delnega odprtja dvoran za občinstvo. V sredo zvečer smo izvedeli, da bomo v soboto prav zares stali pred ljudmi. In to takšnimi ta pravimi, ne le pred sodelavci in soigralci. Je pa to res nenavaden občutek, čudna mešanica vznemirjenja, treme, veselja, tesnobe. Vse na kupu. In potem aplavz, ki je bil prelep in ganljiv. Taka hvaležna enost s publiko je redka. Krasen povratek. In mislim, da je nežnost naše Mačke ravno pravšnja za tak malodane svečan trenutek. Janov (Krmelj, režiser predstave) svet je mehek in gledalca nepretenciozno povabi k sebi. In ljudje se odzovejo takoj, čutiš njihovo lakoto pa gledališču. Tudi na glas povejo, da so pogrešali dogodek predstave, z vsem, kar spada zraven. Obleka, vstopnica, vonj, pogovor po.

Kaj vse ste še morali zdaj obnoviti? In kako je šlo?

Obnavljanja predstav se, mislim, za zdaj lotevamo po logiki gostovanj in festivalov. Ves čas zaprtja z izjemo popolnega smo v SNG Maribor delovali in naredili smo pet predstav, ki so imele le interne premiere. Glede na to, da se pri nas v Sloveniji vse odpira na horuk in brez vnaprejšnjega opozorila, je seveda zdajle velika zmeda v organizaciji vseh predstav. Ker predstava ni samo par igralcev na odru, ampak vsa mašinerija v zaodrju, vsi sodelavci, vsi gostujoči … Ne zavidam organizatorjem zdajle. In če si samo predstavljam vsa koncertna prizorišča, vse glasbene festivale. Predstava, ki jo bomo najprej obnovili, so Grmače Daneta Zajca, ki jih igramo na Borštnikovem srečanju, ki bi se moralo izpeljati jeseni 2020 in se je na dan odprtja hkrati zaprlo, zato je prestavljeno v drugo polovico junija. Obnovili bodo še Medejo, Proslavo, Popolne tujce in druge. V prejšnjih časih je bila pozna pomlad, začetek poletja že tako rekoč mrtev čas za gledališča, zdaj bo verjetno polno dogodkov. Kar je lepo in stresno.

​Gledališča nikakor niso sama sebi namen

Lansko leto in meseci v tem so bili za vas igralce še bolj nenormalni kot za druge ljudi. Kaj ste doživljali, preživljali, posebno pogrešali, kako ste se počutili?

Verjetno je največje dognanje v času zaprtja to, kako neobhodno nujno je občinstvo za nas. Da ga ni medija, ki bi odtehtal živost trenutka, ki je lasten samo odru. In da se ne moremo v nedogled pretvarjati, da so streami, posnetki, interne premiere ekvivalent dejanski publiki. In da je soigralec z masko pač nekaj drugega kot soigralec brez nje. Tako se je začetna zagnanost kljub vsem naporom vseeno začela spreminjati v malodušje, apatijo. Brez ljudi v parterju čez čas res ne veš več, zakaj vadiš, zakaj se zaganjaš. Res nismo sami sebi namen. Čeprav nas tega marsikdo rad obtožuje.

Psihično, fizično in igralsko kondicijo takrat, ko nam čas zaustavijo, nas zaprejo, gotovo ni enostavno vzdrževati. Kako ste se prebijali skozi te obroče demotiviranosti in podobne reči?

Mislim, da me je že itak, zdaj pa še toliko bolj, pred popolno predajo reševala komunikacija s kolegi, gledališkimi prijatelji. Brez njih mi je že v najbolj normalnih časih nepredstavljivo obstati strumno na/ob odru, tokrat pa še toliko manj. Ogromno smo se pogovarjali, počutili smo se zelo podobno, ne glede na regijo ali jezikovni bazen. Odtegnitveni sindrom ne pozna protikoronskih ukrepov. Kot že rečeno, smo vadili skoraj ves čas, razen v popolnem zaprtju, tako da je neka kondicija ostajala. Ampak spet, kondicija nastopa v živo je nekaj povsem drugega kot kondicija samo nastopa.

Ste imeli kakšno posebno dejavnost za ta čas, ste več brali ali počeli kaj posebnega? No, v družini in z družino je tako in tako vedno premalo časa.

Kot skorajda vsi sem tudi jaz zdaj že pregovorno odkrivala lepote neposredne okolice doma. In odkrila čudesa. Recimo školjke v Radvanjskem potoku, o katerem sem mislila, da je samo mlaka v strugi. Z družino smo začeli pohajkovati, za kar si nismo prej nikoli zares vzeli časa. Ali sploh vedeli, kako nam to paše. Ogromno je finih stvari, ki so se izcimile iz te samote. Zdaj vem, kaj početi v prostem času, prej sem postala nervozna, če sem zvedela, da bom manj delala. Kombinacija prenehanja kajenja in zaprtja vsega, kar ni nujno, me je umirila na meni do zdaj neznan način. So me pa tudi kakšna obdobja v tem letu in pol pahnila v globoko temo in stisko. Soočanja s sabo v vseh možnih oblikah torej. Pa kuharija! Končno sem odkrila radost za štedilnikom. Je pa res, da imam doma dva zelo hvaležna odjemalca, tako da radost še ne pomeni nujno kvalitete.

​Zaustavljeno financiranje slovenskega filma

Čemu je bilo to obdobje zaprtja bolj podobno (če se poigram z naslovi nekaterih predstav, v katerih igrate) - prividom kačjega pastirja, lovu na čarovnice, Butalcem?

Hahaha, verjetno vsem trem. Še zdaj se mi kdaj zazdi vse to kot kak privid. Včasih se naenkrat zavem, da nosim masko, na primer. In pogledam druge in vidim, da jo oni tudi. Takrat me kar malo stisne. Potem pa pomislim na vse stare fotke ali posnetke stvari, ki so jih ljudje včasih počeli v kakšnih obdobjih, in si mislim, da bo tudi minilo. In se bomo morda z nasmehom ozrli v ta čudni čas.

Tudi snemanje filmov se je prekinilo, ali ne? Tudi to manjka. Mimogrede: bili ste super v filmu Slovenija, Avstralija in jutri ves svet.

Žal so se snemanja prekinila iz dosti bolj alarmantnih razlogov, kot je epidemija. Sicer v tem času sama nisem snemala, po pogovorih s kolegi vem, da so se na setih striktno držali ukrepov, koliko narava poklica pač prenese. Ampak da pa je bilo ustavljeno financiranje slovenskega filma, tega pa še zdaj ne morem verjeti. Kako je to sploh mogoče?! Za teh nekaj žalostnih fičnikov! Ko sem gledala sejo, na kateri so filmarji končno dobili besedo, sem bila prav ganjena, s kako dvignjeno glavo, dostojanstveno so argumentirali nujnost filma in njegovega izplačevanja. Kar sploh ne bi smel biti predmet debate. In potem nič! Brezsramna gluha ušesa, praznina, vabilo k tožbi. S to in premnogimi podobnimi gestami smo prestopili tanko mejo osnovnega spoštovanja do delovanja na področju umetnosti. Pavšalnost, neobveznost, s katero je kultura obravnavana, je grozljiva. Prav tako tudi to, da se za izrečeno nikomur ni treba opravičiti. Izrečem, naredim, se požvižgam na prav te, ki bi jim moral biti zaveznik, briga me. Kaj pa mi kdo more. In tako počasi poklici izgubljajo vrednost. Predvidevam, da se tako počutijo mnogi tudi na drugih področjih. Da so izdani in nemočni. Strašno.

Ko so nam prepovedali, s kot zdravstvenimi razlogi, izražanje svojega mnenja na zborovanjih, protestih, se je pokazala še ena dimenzija časa.

Ta čas je res težek. Povsod toliko razpok, iz katerih gomazi človeška narava v vseh svojih oblikah. Vsesplošna prenapetost, preobčutljivost. Moja mala zmaga pred par meseci recimo je bil odhod is facebooka. Ugotovila sem, da me je bilo že prav strah karkoli resnejšega napisati, ker je vsaka beseda pogledana pod lupo, vse se lahko obrne, kakor komu paše. In si kljub 1500 prijateljem sam in nebogljen. Pa je moj profil že itak zreduciran na zgolj podobno misleče. Ne vem, od kod ljudem tolikšna samozavest ali kaj to sploh je, da se tako brezsramno samookličejo za nekakšne razsodnike, moralne avtoritete. Nevarna je pozicija nad. Sploh ker se vse tako rado vrne nazaj, kot bumerang. Za ali proti, kot da sta samo ti dve možnosti. Glede na to, da naj bi se v gledališču ukvarjali s človekom z vso njegovo barvno paleto, smo v teh hitrih sodbah prav črno-beli. Ne govorim o neki omledni varni sredinski poziciji, ampak le o kančku empatije, človeškega.

V mariborski Drami ste od 2018. Se dobro počutite?

Počutim se zelo dobro, tudi zelo lepo sprejeto. To je vseeno moje mesto in teater obiskujem že od srednje šole. Tudi v internem baru sem že kdaj prej posedela (smeh). Tako da mi je bilo okolje vsaj malo domače, ko sem začela delati tukaj. Prva razlika, ki sem jo začutila, je ogromnost te hiše. SLG Celje je dosti manjše in v začetku me je ta številčnost kar malo plašila. Brezglavo sem pozdravljala vse po vrsti. Saj jih tudi zdaj, ampak zdaj vsaj vem, kam kateri obraz spada, ali v opero ali dramo ali balet. Zelo rada tudi pokukam v zaodrje velikega odra, kjer sem vsakič znova fascinirana, da lahko od tako blizu gledam, kako pojejo, plešejo, kako masa ljudi nastopa. V Drami je vse bolj intimno, manjše, tišje. Kar se igralske ekipe tiče, je prav hecno, koliko zdajšnjih kolegov, kolegic je bilo v različnih obdobjih z mano tudi v celjskem teatru, Vlado Vlaškalić, Liza Marijina, Petja Labovič, Blaž Dolenc, Vojko Belšak. In to mi je lepo.

​Gledališke Maske v Ljubljani

V čem je vseeno razlika med Celjem in Mariborom?

V veliko rečeh in hkrati niti ne. Povsod so vaje in so predstave in ti delaš po svojih najboljših močeh in upaš, da bo rezoniralo, da bo predstava povedala to, kar se nam zdi, da mora povedati. Sem pa v malo drugačni igralski koži, kot sem bila v tistem obdobju. Ne obremenjujem se več toliko sama s sabo. Še vedno se preveč, seveda, ampak vseeno manj. Tako da mi je vedno lepše stati na odru in čutiti zavezništvo med njim in mano in ljudmi. Ena bistvena razlika pa je! Približno 60 kilometrov, ki jih ni treba več prevoziti, da pridem na predstavo. To se mi še zdaj kdaj zdi kot privid, da lahko sedem na bus ali kolo ali v taksi ali grem peš. Kvaliteta življenja brez toliko ceste je bistveno boljša.

Kaj pa zdaj? Kako naprej? Kaj pripravljate? Vodili ste tudi dramsko skupino na gimnaziji, kako je s tem?

Zdaj se bližajo poldelovne počitnice, z Nino Rajić Kranjac delamo predstavo v Ljubljani, v produkciji Maske. To vabilo me je zelo pobožalo, iz več razlogov. Krasno smo sodelovali v predstavi Grmače, ki jih je Nina režirala v SNG Maribor. In zelo me zanima, kam in kako bomo jadrali naprej. Ekipo požiram z očmi in srcem, fascinantna je. Tudi premik v Ljubljano mi paše. Po vsem tem regijskem času. Tam bom tudi del Pripovedovalskega festivala, septembra. Če nam bo v tretje sreča mila. Gledališke skupine na III. gimnaziji ne vodim več. Sodelovali smo deset let, če se ne motim. Lepi spomini, mnogo sem se naučila. Mladost me vsakič znova vrne v moje mlade čase, od koder izhajam, v našo Gledališko šolo Prve gimnazije. Je pa treba tudi slišati svoj glas, ki ti pove, da je neke poti konec. V domačem gledališču sem bolj v fazi obnavljanja predstav, ta hip ne delam nič novega. Imam kar nekaj, kot rečemo, živih predstav, ki jih še moramo odigrati. Jesen bo, mislim, kar pestra. Vsi abonmaji, ki jih še dolgujemo, gostovanja, festivali. In to, česar se najbolj veselim: da grem lahko sama gledat predstavo. Da sedim v poltemi na sedežu, da je toplo, da gledam meni ljube ljudi, da se pustim prestaviti v drug svet.

Ta drugi svet vsi še kako potrebujemo.

Vse dobro vsem nam.