(INTERVJU) "Kdo pravi, da so zmešani samo oni antivakserji? Če kdo, slovenski kmetje nismo čisto diht, ko gre za traktorje"

Potopimo Islandijo! je naslov vaše knjige, ki je pravkar izšla. Prebivalci majhnega mesta se odločijo spremeniti zgodovino in mimogrede preobraziti še geološko podobo planeta, je na kratko povzeta vsebina. Opozarjate torej na ravnanje ljudi z okoljem?

Ah, ne, sem jih že stokrat opozoril. Ni moj namen pisati knjige, v katerih bom pokroviteljsko stal ljudem za ramo, jim gledal pod prste in jih opozarjal, kaj počno narobe. Namesto klenega, moralno buditeljskega pogleda pričujoče delo odkriva še neznane, a nedvomno resnične dogodke, zaradi katerih se je začela Islandija aprila 2010 potapljati. Ne, ne razkrivam zarote! Za pisanjem stoji le logičen razmislek o razlogih, ki so pripeljali do izbruha islandskega vulkana in s tem do največje ustavitve letalskega prometa v Evropi po drugi svetovni vojni. Roman govori tudi o odločenosti malih ljudi, da izvedejo na videz nemogočo maščevalno misijo, pri čemer posadka, sestavljena iz večno skreganih občinskih politikov, pokaže vrline, ki jih v Evropi danes usodno primanjkuje: požrtvovalnost, prijateljstvo in junaštvo.

Ja, res je.

Cilj kaznovalne odprave iz malega nizozemskega mesta je jasen, s strašno Lolito my best fish kaznovati goljufive islandske bankirje ter v opomin vsem prevarantom tega sveta potopiti otok v velikosti Madžarske. Roman je svojevrstna, upam, da za bralca tudi dovolj zabavna karikatura današnje združene Evrope. Tudi zato, ker je malo nizozemsko mesto vedno bolj lahko kjerkoli v naši evropski domovini.

V kratkih zgodbah v vaši knjigi Trinajst so živali bolj iznajdljive, pametne in človeške kot ljudje in znajo na naravni način reševati zaplete.

Ne le živali, v zgodbah so poosebljena tudi drevesa in celo hiša. Ne pozabimo, preden so nam začeli dajati imena krščanskih svetnikov, smo bili Wulf, Volk in Bear, Medved, Hrafn, Krokar, Egle, Smreka, Jelka ali Vesna, Pomlad, ljudje smo poosebljali živali. Nisem prepričan, da je v zgodbah zelo pomembno, kdo je kaj. Medved in črni skupaj skačeta s ploščatke na ploščatko, ploščatke so povožene, posušene žabe, otresata hruške in se kot prašiča valjata po blatnih lužah na gozdnih cestah. Kadar kalita kristalno čiste vode izvira reke in se v mesečini potikata med dišečimi gorskimi travami, sta le dve bitji, ki jima je skupaj lepo. Je pa res, da hiše včasih težko rešijo kak problem, saj se le malo ljudi lahko z njimi pogovarja in jih razume. V zgodbi Malo mesto gospoda Ernesta je zahtevno nalogo, ki je pestila hišo, rešila šele avtistična deklica.

Zgodba o nevidnem človeku, ki spoštuje naravo

Hudo je, ko se človek ne zaveda tesnega prepletanja človeka z naravo. In se spremeni v buldožerja brez zavor. Še huje, da se tega ne zaveda niti takrat, ko je očitno, da so posledice uničevanja in zastrupljanja škodljive zanj. Tisti, ki odločajo, vedo, da bodo potrošniki vse posledice posegov plačali. In potrošniki in davkoplačevalci res vse plačamo. Ob tem pa se pojavljajo politiki, ki zanikajo slabe vplive podnebnih sprememb. Saj ni res, pa je so bile včasih rubrike v časopisih.

Če se razmišljanje nanaša na zgodbe v zbirki Trinajst, najdeva dve taki, ki bi sodili sem. Zlata medalja je zgodba o romskih bratrancih, ki se dogaja nekje med Prlekijo in Prekmurjem. Zagrizena krivolovca sta pred izzivom, da najdeta trofejnega srnjaka v zlati medalji. Pri tem gresta predaleč. Močni in krasni Elvis postavi svojega drobnega in nevidnega bratranca v vlogo, ki si je nikoli ni želel, saj ima do divjih živali skoraj nadnaraven odnos. Meni draga zgodba govori o majhnem nevidnem človeku, ki kljub svoji preprostosti še kako dobro pozna naravo in spoštuje pravila, ki tam veljajo.

Ja, nadaljujva tako. Saj imajo zgodbe širino, večpomenske so.

Veliko bolj zabavna je Mučeništvo tete Marte, ki je pognala iz zgodovine resničnih dogodkov. Mogoče se kdo še spomni onesnaženja Krupe s PCB-ji (strupenimi učinkovinami, ki pri ljudeh in živalih povzročajo akutne in kronične okvare ter motijo delovanje imunskega sistema, op. p.). Sam sem se komaj zaposlil na takratnem Zavodu za zdravstveno varstvo v Mariboru, ko smo odkrili vso obsežnost onesnaženja. Med drugim tudi to, da je eden izmed okoliških prebivalcev svetovni rekorder po vsebnosti PCB-jev. Okej, če si svetovni rekorder, je načeloma super. Problem je, če svetovni PCB-rekorder umre, saj ga ni mogoče pokopati, ker velja za posebni odpadek. No, v zgodbi, se po takih in drugačnih zapletih najde prilično nenavadna rešitev.

"Okoli Iqball hotela je odmevala sreča, sreča kot posledica in razlog za veselje do življenja. Kasneje v tistem stoletju ljudje niso znali več biti tako preprosto srečni," ste zapisali v romanu Iqball hotel. Čeprav je roman poln humorja, postane bralcu ob tej misli tesno pri srcu. Kako je mogoče, da ljudje nočemo biti (preprosto) srečni?

Ljudje vedno hočemo biti srečni, vprašanje pa je, ali znamo biti čisto preprosto srečni. Verjamemo, da bomo srečni, ko bo prispela pošiljka z nakupom prek Amazona, srečni bomo, ko se bodo začele počitnice, srečni bomo, ko nam bo uspelo spraviti milijon stvari za dopust v avto, srečni bomo, ko bo že enkrat konec čakanja v koloni na meji in se bomo lahko odpeljali proti morju, srečni bomo, ko bo postavljen šotor, srečni bomo, ko bomo končno spet doma. Še kar zadovoljni smo, ker verjamemo, da bomo enkrat potem srečni. Le majhni otroci še vedno znajo biti preprosto srečni.

Vi ste gotovo zadovoljni s svojim angažmajem, delom, ustvarjanjem. Borec za naravo oziroma ekoaktivist ste bili že takrat, ko so poleg oblasti tudi ljudje na veliko verjeli, da je za napredek treba žrtvovati naravo. Kot biolog, ekotoksikolog se ukvarjate s strupi v naravi, ki so skriti ubijalec, okoljskimi tveganji ... Ste popotnik, potapljač, kmetovalec, sadjar in še marsikaj.

Ah, bejšteno, kdo pa je zadovoljen s svojim angažmajem, delom in ustvarjanjem. Mogoče se kot tak prikazuje kak filmski lik, pa še njemu hitro postavijo nasproti koga, ki mu kvari zadovoljstvo. Moje delo je včasih res zanimivo, recimo kadar pride do obsežnega pogina rib ali ko nepridipravi odložijo blato iz čistilnih naprav na povirje potoka, večinoma pa je za navadne smrtnike grozno dolgočasno. Lepo vas prosim - ocena tveganj, ki jih veterinarska zdravila pomenijo za okolje, in to v evropskih regulativnih postopkih. Po drugi strani pa je to moje življenje. Po filozofskem prepričanju sem antiantropocentrični humanist in globoko verni ateist, ki nikoli ne bo nehal preučevati religije narave. Popotnik? Vedno bolj zapečkar. Potapljač? No ja, veselje do potapljanja je, pogosti izgovori pa tudi. Kmetovalec in sadjar? Zagotovo.

Vsaj to priznate.

Kot pravi slovenski kmet imam več traktorjev. Po pravici povedano - dva traktorja. Kdo pravi, da so zmešani samo oni antivakserji? Če kdo, slovenski kmetje nismo čisto diht, ko gre za traktorje. Letos me je vede zet seznanil s sicer ne najnovejšimi statističnimi podatki o posesti traktorjev na tisoč prebivalcev v svetu. Slovenci smo bili svetovni prvaki s 54 traktorji na tisoč glav, sledili so Avstrijci z 42, za njimi pa Srbi s pol traktorja manj. Američani imajo po tej statistiki komaj nekih 25 traktorjev na tisoč prebivalcev. Siromačeki! Ampak najboljše se mi zdi, da so razlike med ostalimi nacijami pol traktorja ali največ en traktor, mi pa drugouvrščene nesemo za 12 traktorjev. Bravo! Koliko traktorjev bi šele imeli, če bi živeli v za kmetijsko proizvodnjo vsaj približno primerni deželi?!

Brhke, skrivnostne, veličastne reke

Njive so pri nas res manjše kot marsikje drugje, je pa zemlja dobra in reke, potoki, jezera skrbijo, da ni suše. Reke, recimo, čeprav so jih večino z elektrarnami pregradili, so še vedno naše bogastvo ali ne?

Naše reke so res nekaj posebnega. Kot se za posebno Slovenijo tudi spodobi. Ni le krasná bistra hči planin Soča, brhki v svoji lepoti sta tudi Idrijca in Kolpa, pa Krka, Savinja in Savi, preden se združita v eno. Posebno skrivnostni sta Mura in veličastna Drava. Mure pod gladino ne poznam, ker je vse leto preveč nemirna in kalna, zato pa mi je nekoč svoja vrata odprla Drava. Res sem se potapljal v tropskih morjih in v afriških jezerih, a sem najbolj vznemirljiv podvodni svet našel v globinah reke, ki teče skozi moje mesto.

Ali naše reke še vedno ubijamo?

Usodno jih spreminjamo. Ne le reke in ne le z elektrarnami. Reka se kot ekosistem pred in za elektrarno povsem spremni. Tudi poplavni gozd ob reki in podtalnica, ki jo napaja reka. In vse spremembe so za vedno. A Slovenije ne prepletajo le velike reke. Še bolj so občutljivi manjši vodotoki. Občutljivi za onesnaževanje in za posege vanje.

Kdo so onesnaževalci?

Za onesnaževanje je največ kriva razpršena gradnja, torej mi, posamezniki. Namesto za triprekatno greznico in čistilno napravo gre denar za gartencvergle in baročne balkonske ograje, greznična voda pa teče v obcestnem jarku. Pogosto vidim, da manjše kmetije še vedno odvajajo gnojnico iz gnojne jame naravnost v potok. V poletni suši tako ravnanje potoke umori. Potoki pa so tudi dovzetni za razna urejanja, ki so namenjena predvsem porabi državnega ali evropskega denarja. Velikokrat gledam na črto zgrajene kanale, narejene iz protipoplavnih sredstev, ki delujejo ravno nasprotno. Skrajšajo vodotok in povečajo erozijsko izpostavljenost in izničijo samočistilno sposobnost vodotoka. In seveda uničijo življenjsko okolje. Le zato, ker je bilo treba najti delo za nekaj lokalnih bagrov in buldožerjev!

Boj za Muro, na primer, je torej zelo pomemben za reko, za kraje in ljudi ob njej, pa tudi za vso državo, kjer vse bolj prisegajo na eko turizem, ekološko, bio pridelano hrano? Ko tujci ugotavljajo kaj vse lepega in dobrega imamo pri nas, bi mi tisto lepo in dobro prekrili z asfaltom, lakirnicami, elektrarnami, umazano industrijo?!

Počasi! Ne moremo kar vse tako povprek. Če začnemo z Muro. Območje reke je seveda zanimiva investicija. Ker je veliko gramoza, no, elektrike in zaposlitev sicer bolj malo, ampak denar za izgradnjo obnovljivih virov je poceni. Če bi bila v resnici namera oživiti območje, recimo med Ceršakom in Radenci ali pa še dalje do Veržeja in do meje s Hrvaško, bi si bilo vredno pogledati, kako so to storili Avstrijci. Pred leti sem namreč tam kolesaril in me je skoraj zadela kap, ko sem ugotovil, na čem temelji njihova turistična ponudba. Na eni sami asfaltirani poljski cesti, spremenjeni v kolesarsko stezo, ki pelje od avstrijskih Špilj do Radgone! V vsaki vasi pa pušlšanki, bučno olje, prekajena krača in veselica! Kdo bi pri nas temeljil turistični razvoj območja na eni sami asfaltirani poljski cesti? Tu ni dobička niti za eno kranjsko.

Kaj pa lakirnice na njivah?

Nove industrije, pa tudi če so to lakirnice, me ne motijo. Okoljski standardi za te objekte so zelo strogi, nekontroliranih izpustov iz takih objektov je po izkušnjah iz sveta zelo malo. Drugo vprašanje pa je, ali morajo stati na najkvalitetnejših kmetijskih zemljiščih. V splošnem so izpusti iz industrije v dokaj dobro nadzorovani, saj mora biti zakonodaja skladna z evropsko. Zdi se, da so zadnja leta največji problem zlorabe ali nedorečene odločbe. Govorim seveda o odlaganju mulja iz čistilnih naprav, o deponijah odpadnih gum oziroma o uporabi odpadkov kot surovine za nove izdelke. Kot je bi primer na deponiji Termita v Moravčah.

V Nemčiji so se pred volitvami resno pogovarjali o zelenih temah. Pri nas pa imamo skrajno desničarsko zeleno stranko?!

Stranka še ni zelena, če se deklarira kot taka. Tudi ni avtomatično demokratska, čeprav nosi to oznako v imenu. Dokler referendum za vode ni pokazal, da sta okolje in narava tudi v Sloveniji pomembna politična tema, nobena stranka ni nagovarjala volivcev z zelenim programom. Tako v deželi, ki ima v EU največji sorazmerni delež svoje površine pod Naturo 2000 in se lahko pohvali z eno največjih biotskih raznovrstnosti. Slovenija se v svetu lahko promovira s svojo ohranjeno naravo, ne pa s Hisensovimi pralnimi stroji. Okej, pa z Rogličem, Pogačarjem in Dončićem seveda. Ampak našim zanamcem lahko zapustimo le prvo. Upam, da se bo končno rodila in dovolj odrasla stranka z zrelim zelenim programom in ne nazadnje stranka, ki ne bo pustila, da nam populisti ukradejo nacionalne simbole in domoljubje. Slovenijo kot domovino imamo radi tudi zato, ker je tako zelo zelena.

Vpliv antibiotikov na bakterije v okolju

Kaj kot toksikolog opažate pri nas?

Slovenija je izjemo biotsko pestra, zelena in neonesnažena dežela s posameznimi problemi, ki bi jih bilo mogoče sistemsko ali kar na horuk rešiti, ter z manjšim delom prebivalstva, ki je premalo ozaveščeno, neozaveščeno ali sovražno do kakršnekoli ozaveščenosti, ter s pretežnim delom političnih strank, ki se jim ne zdi vredno ukvarjati se s tovrstnimi malenkostmi.

Večini je torej vendarle mar?

Ljudje so še kako občutljivi za onesnaževanje. Vendar ga vsi ne vidijo enako. Onesnažujejo oni drugi oziroma to, kar počnemo sami, je zanemarljivo, prašiči so oni tam nekje drugje. V Ljubljani. Čeprav onesnažen potok teče skozi naše naselje. Problem imamo tudi z zakonodajo v kaznovalnem delu. Z mojega gledišča bi nujno morali posodobiti kazenski zakonik v delu, ki se nanaša na kazniva dejanja zoper naravo in okolje. Dovolj pove že to, da bodo velike težave prikazati odlaganje mulja iz čistilnih naprav v naravno okolje, ki smo mu bili letos priča kot kaznivo dejanje. Kaj lahko jo storilci odnesejo s kaznijo sodnika za prekrške. Sam sem že pred časom tudi predlagal ustanovitev instituta varuha pravic okolja in narave.

S čim vse zdaj zastrupljajo in zastrupljamo okolje? Tudi zdravila iz telesa prehajajo v naravo. Prek ljudi in živali. Živini dajejo celo preventivno antibiotike, kemikalije v hrano ... Vse to so nerazgradljive nevarne snovi?

V prehransko verigo vstopajo bioakumulativne snovi. V EU je njihova uporaba zelo strogo regulirana. Kot kemikalije se lahko uporabljajo le izjemoma, na način da ne prihaja do emisij v okolje. Okoljska tveganja zdravil so pomembnejša tema zadnjih nekaj let. Zdravila so lahko za organizme v vodi ali tleh zelo strupena. Tudi antibiotiki, ti so strupeni predvsem za alge in višje rastline. Predvsem pa obstaja nevarnost, da bodo bakterije zaradi prisotnosti antibiotikov v okolju razvile odpornost nanje in s tem ogrozile učinkovitost zdravljenja ljudi in živali. To je tudi eden od razlogov, zakaj so antibiotiki kot dodatek h krmi v evropski skupnosti prepovedani od leta 2003.

Je na naših njivah in vrtovih mogoče pridelati ekološko zelenjavo, sadje?Je hrana varna?

Danes, v času, ko povsod proti nam kujejo zarote, je bogokletna izjava, da v Evropi nikoli nismo jedli tako varne hrane, kot jo jemo danes. Mit o tem, da je hrana zastrupljena ali strupena in da je edina nezastrupljena hrana ekološka hrana, sodi zraven onega o ploščati Zemlji in obsevanju otrok v šoli. Navsezadnje, razne konzervanse smo si ljudje izmislili zato, da se hrana ne bi pokvarila in okužila s bakterijami ali glivami, katerih posledice so smrtonosne, kot je na primer butulizem. Vse države in EU vlagajo velike napore v to, da je hrana varna. Je pa razlika med varno hrano in kvalitetno hrano. Ekološko pridelana hrana je praviloma tudi kvalitetna hrana.

Z Evropsko agencijo za zdravila še sodelujete na področju okoljskih tveganj? Kaj tam ugotavljajo? Obvladujejo trg, na katerem je tudi nepreverjena internetna ponudba zdravil?

Zdravila v EU so verjetno najbolj regulirani izdelki na evropskem trgu. Sam sem vključen v postopke registracije veterinarskih zdravil, zadnje čase pa tudi v pripravo navodil za oceno okoljskih tveganj za humana zdravila. Cepiva na okolje nimajo vpliva oziroma je ta nemerljivo majhen. Internetna prodaja ne samo zdravil, temveč vseh snovi, ki imajo učinek na organizem, torej tudi biocidov in nevarnih industrijskih kemikalij, je problematična in jo je težko nadzirati. Vendar je to vprašanje trgovine na zunanji meji EU, ne toliko Evropske agencije za zdravila.

Pogačarji, pariška grofica, pisani kardinal na Gruntu

Na svoji kmetiji pri Središču ob Dravi imate sadne sorte, ki izginjajo. Tudi mošančke, bobovec, grafenštajnerke, krivopecelj, ki se jih spomnim iz otroštva, pa nešplje? Katerega sadja na slovenskih kmetijah skoraj ni več?

Mogoče je bil to skorš, samonikla rastlina s hruški podobnimi trpkimi plodovi, ki je rasel ob skoraj vsaki večji kmetiji v Prlekiji. Nekoč sadja niso dojemali enako kot danes. Veliko so ga predelali v pijačo, mislim na tuklo in podobne grozne jabolčnike, ki danes nosijo novo, lepo slovensko ime cider. Jabolka in hruške, če te niso bile ravno tepke, so narezane v krhlje sušili na krušni peči. In seveda so iz sadja žgali šnops. Otroci so menda imeli jabolka pozimi za posebno nagrado. Sicer pa se stare sorte vračajo. Nešplje niso več eksotično sadje, ob sortah jabolk, ki ste jih našteli, najdemo novozasajene tudi gorenjske in dolenjske voščenke, goriške sevke pa ledrovke, kosmače, rožnike, lepocvetke, pogačarje, pisanega kardinala, med hruškami pa pariško grofico, dobro lujzo, salcburgerco, zelene magdalenke in švicarske hlače. To so tudi sorte, ki rastejo na našem Gruntu, kot se imenuje naša kmetija. Imamo približno šestdeset sort jablan in dobrih petdeset sort hrušk.

Stare sorte so vzdržale stoletja, potem je prišlo lepše sadje?

No, tudi za nekatere stare sorte lahko rečem, da so res zanič. Zato so si sadjarji morali izmisliti recimo prekrasni topaz in čudovito dišečo, rano belo visto. Ker ti kisli beličnik potegne usta skupaj z onim spodnjim delom, ki ne nosi dostojnega imena, zeleni šetinec pa bo jedcu neminovno vzbudil veliko željo po jabolkih iz Mercatorja. Hvalabogu, to ne velja za vse sadje na Gruntu. Večina je zanimivega in okusnega.

Tudi ob občutljivih, odgovornih ljudeh, ki se zavedajo posledic, ima o okolju glavno besedo biznis v spregi s politiko, zelo velik denar je še posebno v energetiki, zato čim več hidroelektrarn, še nova nuklearka, čeprav so druge poti naprej, kajne?

Strinjam se, da živimo v čudnem svetu, kjer je vedno manj stvari razumljivih. Recimo, ni mi jasno, zakaj rabimo vedno več energije, če pa je vsaka nova žarnica bolj varčna od one, ki smo jo zamenjali. Varčna je hladilna skrinja, varčen je pralni stroj, inštalacija električnega bojlerja pa je že skoraj kaznivo dejanje. Elektronika je tako ali tako dovolj pametna, da skoraj ne rabi več elektrike. Še ulične svetilke svetijo na sončne panele. Ob tem, da razen Taluma v Kidričevem in nekaj železarn nimamo več bogvekoliko energetsko požrešne industrije. Vso slovensko težko in energetsko potratno industrijo si lahko pogledamo med eno samo dopoldansko ekskurzijo. A mi se pogovarjamo o dobavi elektrike v smislu, če ne bo elektrarne, ne bo elektrike! Kot da smo leta 1947, ko si je polovica Slovenije še svetila z oljenkami.

Kaj literarnega zdaj pišete?

Roman Potopimo Islandijo! sem pisal deset let, to je kakšno leto manj kot prvega, ampak zdaj ugotavljam, da ni preveč pametno hiteti. Naslednje delo se lepo razvija, vendar je časovno in vsebinsko zahteven projekt. Upam, da mi ga bo zneslo končati, ker se moji generaciji bliža epidemija demence.

Saj nisva zato kaj pomembnega pozabila povedati?

Nič kaj takega. Do Martina bomo nekako zdržali, potem pa bo že boljše.