(INTERVJU) Ljudmila Novak: Žal se politika velikokrat tudi izrodi in politiki pokvarijo

V Sloveniji se v krizah ali po njih praviloma odkrijejo nepravilnosti. Še od osamosvojitve se vlečejo nerazjasnjene reči. Ali res niti skozi zdravstveno krizo ne moremo iti brez madežev?
Žal so takšne nepredvidene situacije za vojne dobičkarje tudi priložnost, da pristavijo svoj lonček. Taka odkritja seveda zasenčijo vse tisto veliko delo in pozitivne rešitve, ki so bile sprejete in so si zanje mnogi prizadevali. Čas slovenskega osamosvajanja je bil morda celo najpomembnejši za slovenski narod. Prva slovenska vlada pod vodstvom Lojzeta Peterleta je v dveh letih postavila državo, njene institucije, lasten denar, mednarodne povezave in temelje za okrevanje gospodarstva po zaprtju bivšega jugoslovanskega trga in vojne v sosedstvu. Vsi smo potrpeli, ker smo se za to odločili sami in verjeli, da nam bo nekoč bolje. In nam tudi je. Po nekaj letih debelih krav je ta pandemija udarila kot strela z jasnega in vrnila naše gospodarstvo za nekaj let nazaj. Zadnji podatki kažejo, da se bo gospodarstvo v EU letos skrčilo za kar 7,5 odstotka, kar je več kot v krizi leta 2009. Vem in verjamem pa, da bo tudi to minilo in se bomo spet pobrali, a zagotovo bodo potrebni izjemno težki ukrepi. Želim pa, da bi v Sloveniji končno odkrili in poklicali na odgovornost tiste, ki se ob vsej tej krizi nezakonito okoriščajo.
Ali smo Slovenci v novem sistemu postali preračunljivci, pohlepneži in skreganci? Je to z več možnostmi udarilo na plan? Tisti pri koritu pa to izkoriščajo sebi v prid?
Tudi prej so nekateri privilegiranci živeli bolje od običajnih ljudi, samo, da mi tega nismo vedeli. Mediji o tem niso pisali, ker smo imeli samo režimske medije, pa še ti so bili pod cenzuro. Kdo je pisal o tem, koliko lastnine je bilo zaplenjene in kako so si jo veljaki razdelili? Vsi smo vedeli, da so samo člani partije moralno politično neoporečni, zato lahko zasedajo vodilne funkcije. Prepričali so nas, da so njihove zasluge za narod tako velike, da imajo pravico do privilegijev, boljših pokojnin in štipendij. Po osamosvojitvi se je družba na novo organizirala. Nekateri so, kljub novim razmeram, privilegije obdržali, drugi so jih skušali pridobiti. Državna lastnina je žal postala za izbrance priložnost za bogatenje, nekatere je to spravilo tudi v zapor ali na kant. Nadzorne institucije niso bile dovolj učinkovite, namerno ali nenamerno, zato smo vsi oškodovani.

Začelo se je nepričakovano

Ali ne bi bilo manj stresno biti profesorica v srednji šoli, kot ste bili prej?
Pred vstopom v politiko sem poučevala slovenski in nemški jezik v srednji šoli. Najprej dve leti v Srednješolskem centru v Murski Soboti, eno leto v Dekliškem vzgajališču v Višnji Gori in osemnajst let v Zavodu za usposabljanje invalidne mladine v Kamniku, danes se imenuje Cirius. Tam sem delala z velikim veseljem in v čudovitem kolektivu. Poleg tega sem vodila dramski krožek in z dijaki uprizarjala svoje skeče in igre. V Moravčah, kjer živim, smo krščanski demokrati leta 1996 ustanovili kulturno izobraževalno društvo Limbar, ki sem mu predsedovala, hkrati sem vodila dramsko skupino, pisala in režirala naše igre. To delovanje na kulturnem področju so naši občani zelo lepo sprejeli. Nisem bila več le Štajerka in priseljenka, ampak so me vzeli za svojo, čeprav je v tradicionalnih Moravčah to običajno trajalo dlje časa. Leta 2001 je odstopil takratni župan. Moji strankarski kolegi iz vrst NSi, večina jih je bila aktivna tudi v kulturnem društvu, niso odnehali toliko časa, da sem privolila v župansko kandidaturo. In sem zmagala.
Po zmagi se praviloma vse začne, kajne?
Začetek je bil zelo težak, saj nisem imela večine v občinskem svetu, med svetniki so bili trije protikandidati na županskih volitvah. Zasedla sem jim županski stolček, na katerem so se že sami videli, zato sta mi dva izmed njih potem zelo nagajala. Bilo je težko, vendar sem se veliko naučila, se utrdila, si pridobila večino v občinskem svetu na naslednjih volitvah in začela uživati pri reševanju številnih občinskih načrtov in tudi problemov. Potem so leta 2004 prišle evropske volitve, na katerih sem kandidirala na željo takratnega predsednika NSi dr. Andreja Bajuka. Na kandidatno listo me je uvrstil za Lojzetom Peterletom na drugo mesto. Naša lista je zmagala in tako sva oba s Peterletom pristala v Bruslju. Zame je bilo to povsem nepričakovano, za občino pa šok in tudi ponos.

Levi in desni greh

Pri nas je tako delitev na levi in desni greh, če kdo skuša druge razumeti. Zakaj tako eni kot drugi ne morejo odpustiti? V mariborskem delu Štajerske, kjer ni bilo domobrancev, partizanov pa tudi malo - tu so živeli tudi vaši starši -, se nam mlinski kamen okoli vratu zdi odveč.
Vojna je čas, v katerem vsi izgubijo, vsi so prizadeti. V različnih delih Slovenije so med vojno bile različne razmere, zato včasih težko razumemo, zakaj je treba to temno preteklost naše zgodovine vedno znova razčiščevati. Samo resnica nas lahko osvobodi, čeprav ni vsem po volji. Naj jo odkrivajo in zapisujejo zgodovinarji. V nekaterih državah so po vojni ustanovili komisije, sestavljene iz zgodovinarjev in strokovnjakov, da so nedvoumno zapisali svoja dognanja. Mi tega nismo storili, vse krivice še niso popravljene in razjasnjene, zato se še vedno v začaranem krogu. Nekateri politiki pa to temo tudi zlorabljajo za nabiranje političnih točk, namerno delijo ljudi, ki želijo odpustiti ali so že zdavnaj odpustili tistim, ki so jim prizadejali bolečino. Sama ocenjujem ljudi po tem, ali so pošteni in si prizadevajo za dobro na kateremkoli področju, in ne po tem, ali so levi ali desni.
Vaš odhod z mesta predsednice stranke NSi je bil v času, ko se je vsepovsod po državi vsiljevalo mnenje, da mladi bolje delajo brez starejših. Se mi zdi, da ste v tistem času bili suverena vodja in imeli dober imidž. Zakaj ste kljub temu odšli?
V nekaterih državah so na volitvah zmagovali čudežni dečki, kot na primer Kurz v Avstriji in Macron v Franciji. To je marsikomu dalo krila, da se je že videl v vlogi junaka in odrešenika v svoji stranki in državi. Pa ni vedno tako. Mladi se čutijo močnejši tudi zaradi boljšega obvladovanja sodobnih tehnologij. Sama sem vedno poudarjala, da je najbolje, kadar različne generacije sodelujejo, se dopolnjujejo in medsebojno spoštujejo. Sedanja znanje in blagostanje izhajata iz dela in znanja prejšnjih generacij, kar moramo spoštovati in nadgrajevati. To je kot kulturna dediščina, ki ima vedno veliko vrednost. Štejem si v čast, da sem stranko NSi popeljala nazaj v parlament in tako rešila obstoj krščanske demokracije v Sloveniji. V desetih letih predsedovanja stranki sem delala z vsem srcem in po svojih najboljših močeh ter se odločala po tem, kaj je dobro in prav, ne pa po tem, kaj trenutno bolj ugaja ljudem. Sedaj je na vrsti mlajša generacija in upam, da bo nadaljevala začrtano pot in ohranila temeljne vrednote krščanske demokracije.
Kako to uspeva Mateju Toninu? Se je izkazalo za dobro, da je NSi šla v vlado s SDS, SMC in Desusom?
Želim si, da bi se stranka krepila in pridobivala podporo. Ali je bilo dobro, da se je vodstvo stranke odločilo za vstop v sedanjo vlado, bo pokazal čas.
Zaradi nerodnosti s tovornjakom, ki naj bi bil in ga ni bilo, in mame je bil izpostavljen med tistimi, ki so pri nabavah mask bili, da milo rečem, zelo nerodni. Za kolesarske proteste je objavil, da so upoštevanja vredni, potem je to izbrisal. Simpatičen je bil v televizijskem intervjuju, ko je rekel, da vsi vemo, kakšen je Janez Janša, in da ni bilo pričakovati, da se bo spremenil. Kakšen minister je Matej Tonin?
Menim, da nisem na mestu, ko bi lahko neposredno ocenjevala delo ministrov. Pomembno je, da vsak minister ohranja integriteto in kredibilnost v javnosti. Brez zaupanja in podpore javnosti namreč v politiki ni mogoče doseči resnično velikih stvari.
Za Janeza Janšo tudi vi menite, da se ne bo spremenil. On pač ni tip politika, ki bi vam bil blizu, kajne?
Mislim, da sem na to vprašanje že večkrat odgovorila. Naj ob tem spomnim, da sem v začetku tega leta na organih stranke glasovala proti vstopu v vlado, ki bi jo vodil Janša.
Kaj bi bilo treba v naši in evropski politiki nujno dati ali dajati v prvi plan?
Imamo kratkoročne in dolgoročne načrte. Pandemija koronavirusa je povzročila strmoglavljenje gospodarstva, še posebno turistične panoge. Izgubljena so številna delovna mesta, naraščajo socialne stiske. Podatki Evropske centralne banke (ECB) kažejo, da tokratna gospodarska kriza utegne biti hujša od krize iz leta 2008. Potrebujemo izboljšave in okrepitve pri delovanju zdravstvenih sistemov v evropskih državah ter večjo neodvisnost. To so konkretni primeri, ki jih bomo reševali tudi preko različnih evropskih instrumentov z nepovratnimi sredstvi ali ugodnimi posojili.
Kakšna bo konkretna pomoč?
Veseli me, da se v Bruslju vse bolj približujemo ustanovitvi skupnega evropskega reševalnega sklada v skupnem znesku 500 milijard evrov. Od držav članic pa bo odvisno, ali bodo znale ta denar uporabiti dovolj učinkovito in za prave projekte. Dolgoročno pa moramo imeti pogled usmerjen predvsem v trajnostno gospodarstvo in ukrepe za izvajanje zelenega dogovora. To pa pomeni, da moramo spodbujati uporabo čistih tehnologij in se postopno približevati cilju brezogljična družba do leta 2050. Potrebujemo evropske železniške koridorje, zeleni turizem, večjo prehransko samooskrbnost in varnost evropskih meja.
Ste slovenski evropski poslanci koristni za Slovenijo, lahko tam sploh kaj dosežete za nas? Eni se pošalijo, da ste v vrhu slovenske lestvice popularnosti zato, ker ste Slovencem daleč od oči?
Poročanje iz institucij EU se je izboljšalo in okrepilo, vsak lahko spremlja naše delo tudi preko interneta in socialnih omrežij, če to želi in ga zanima. Slovenija ima osem evropskih poslancev, ki delujemo znotraj treh največjih političnih skupin v Evropskem parlamentu. Kot posameznik lahko storiš marsikaj, čudežev pa ne moreš narediti. Vsak človek s svojimi dejanji sicer pusti pečat, a velike spremembe so mogoče le, če se za njih odločimo skupaj. Na število prebivalstva imajo majhne države več predstavnikov v Bruslju kot velike. Kar se tiče lestvice popularnosti, jih jemljem z rezervo in se na njih ne oziram pretirano. Najpomembneje je, da to, kar delam, delam v skladu s svojim srcem in vrednotami.
Da znajo drugi bolje črpati evropski denar kot mi, se tudi zmerom sliši.
Pri črpanju evropskega denarja smo po navadi nekje v sredini lestvic. Lahko bi ga pa seveda črpali bolje in bolj učinkovito, kar pa je predvsem odvisno od organiziranosti za to pristojnih vladnih služb. Postopki so zahtevni, ker je tudi veliko birokracije, sami je še nekaj dodamo in po nepotrebnem stvari še otežimo. Ker so se ta sredstva večkrat zlorabila, ima EU vrsto varoval, kar pa povečuje zahtevnost pri prijavah projektov.
Za večjo opaznost v institucijah EU poskrbijo naši politiki, zdaj tudi vladni, s pisanjem pisem o razmerah doma. Se nam v evropskih institucijah posmehujejo?
Slovenija pri tem ni nič posebnega, ker se to dogaja tudi v drugih državah. Za ugled države pa seveda ni dobro, če svojih problemov ne znamo reševati doma in jih obešamo na veliki evropski zvon.

Na Velko gre rada

V knjigi Ljudmila Novak v očeh drugih je napisano, da ste se pošalili, da je pravzaprav mož kriv za to, da ste postali političarka, in naj pač nosi posledice. Kako so mož, otroci in vnuki?
Mož je bil večkrat izvoljen za občinskega svetnika, še preden sem sama vstopila v politiko. Zato me je skupaj z drugimi člani stranke nagovarjal, da naj kandidiram za županjo. Ko sem bila izvoljena, mi je tudi zelo pomagal. Ves čas imam njegovo podporo, sicer bi bilo zelo težko opravljati vse te funkcije, ki zahtevajo veliko odsotnosti od doma. Zaradi tega je imel sam več dela doma, prav tako vsa družina. Otroci priznavajo, da so jim delovne navade koristile, zato imajo sedaj manj problemov, ko imajo svoje družine, midva pa se veseliva devetih vnukov.
Se družina pogosto zbere? Imate kakšno posebno tradicijo?
Največkrat smo vsi zbrani ob rojstnih dnevih ali drugih praznovanjih. Ker nas je veliko, je tudi praznovanj veliko. Na srečo lahko nekatere rojstne dneve kar skupaj praznujemo. Tako ima ena izmed štirih vnukinj rojstni dan takrat kot moj mož. Eden izmed petih vnukov pa praznuje skupaj z menoj.
Ali tudi na rojstno Zgornjo Velko še greste?
Na Zgornjo Velko grem seveda zelo rada, saj rojstni kraj in lepe spomine na domačo hišo, sorodnike in prijatelje, šolo in cerkev nikoli ne pozabiš. Žal imam premalo časa, da bi šla večkrat na obisk k sorodnikom. Na srečo obstajajo telefoni in se tako večkrat slišimo.
Koronakriza je prinesla več sporočil, še posebno o načinu življenja in uničevanju narave. Kaj bi se lahko naučili?
Svet se vse prehitro vrti in mnogi ne dohajajo tega tempa. Sedaj se je skoraj za vse nekoliko zaustavil in naš korak upočasnil. Imeli smo več časa za svoje najbližje, nakupovali smo le najnujnejše stvari. Pri nas vedno pečemo kruh doma in na kmetiji pridelujemo zdravo zelenjavo, zato vemo, kaj jemo, in nismo v tolikšni meri odvisni od drugih. Mnogi so sedaj začeli sami peči kruh in razmišljati o svojem vrtu. V ospredju so bile povsem druge vrednote kot v času hitenja in prekomernega obiskovanja trgovin. Upam, da bomo nova spoznanja in izkušnje prenesli tudi v prakso.