Bojan Tomažič
Prihaja cirkus in Kako je Šlemil šel v Varšavo sta predstavi, s katerima je prepotoval skoraj ves svet. Pozna žogico Marogico in celo z dedkom Mrazom je redno v stiku. "Dopisujem si tudi z Božičkom, sveti Miklavž pa me je povabil na rojstni dan." Bil je poleg, ko je deček podaril dedku Mrazu deset evrov za nakup sladkarij. "Trenutno se vse suče okrog Poletnega lutkovnega pristana, ki poteka v avgustu pri nas," pove o tem, kaj počnejo na Vojašniškem trgu 2 a. "Na njem se bomo predstavili s predstavo Drobtine iz mišje doline, ki je nastala v času covid ukrepov in jo bomo premierno uprizorili pred publiko 20. in 21. avgusta. Do takrat pa še nekaj dni obnovitvenih vaj. V začetku septembra nas čaka Bienale slovenskih lutkarjev, lutkovno Borštnikovo srečanje." Potem pa nova sezona. "2021/22 bo moja zadnja, poslovilna sezona, profesionalno kariero nameravam zaključiti prihodnje leto septembra. Dalje pa bomo videli, kako bo. Najprej družina in zdravje, potem pa lutke."
Kako je bilo pred 43 leti, ko ste začenjali? Šole za lutkarje ni bilo, kajne?
Ni je bilo in je še vedno ni, študentje AGRFT se tudi danes z lutkovno umetnostjo le bežno srečajo in se nato kot dramski igralci vključijo v ustvarjalne procese v lutkovnih gledališčih. Pomembne so bile govorne sposobnosti, dodatna znanja in spretnosti. Sam sem imel veliko srečo, da sem v času šolanja na pedagoški gimnaziji, današnji III. gimnaziji, imel profesorje in mentorje, ki so me spodbujali in v meni vzbudili zanimanje za razne aktivnosti. Tako sem lahko nadgradil svoje znanje iz glasbene šole in nadaljeval igranje violine, kitare in kljunaste flavte. Igranje v šolskem orkestru mi je bilo v veliko veselje, ob tem smo fantje ustanovili še rock skupino Harem in v njej sem ustvarjal kot pevec in kitarist. Recitatorski krožek mi je prinesel veliko znanja pri kulturi govora in plesal sem folkloro in sodobni ples v plesni skupini Mladje. Vse te izkušnje in znanja, ki sem jih pridobil, so mi na široko odprla vrata v gledališče. Dober lutkar mora biti multipraktik: dober govorec, lepo mora prepevati, igrati inštrument, biti mora plesno gibalen, ročno spreten, v dobri fizični kondiciji, vztrajen, vzdržljiv in potrpežljiv, predvsem pa mora imeti svoje delo rad.
Lutkarstvo torej nikakor ni enostavno, kot se komu morda zdi.
Lutkovna umetnost je zelo kompleksna in je nekakšen skupek ostalih oblik umetnosti. Dramska umetnost, likovna umetnost ter glasba in gib, ples, se nekako prepletajo. Lutkovno gledališče pomeni otroku prvi stik z gledališčem, zato morajo biti predstave dobro premišljene, estetske in raznolike. Otrok se prvič sreča z negovano živo besedo, z dodelano likovno podobo, s smiselno glasbeno spremljavo. Lutkovna umetnost mora težiti k popolnosti, ker le na tak način lahko doseže cilj vsake umetniške dejavnosti: oplemenititi človeka. In v tem procesu ima lutkovni igralec animator veliko in težko nalogo. V primerjavi z dramskim igralcem, ki svoj lik gradi z lastnim telesom, mora lutkar animator vso energijo in čustva prenašati na publiko preko mrtvega predmeta, tako da ta zaživi, ga animira.
Igralci v predstavi igrate več vlog.
To je tudi poseben izziv in spretnost. V Žogici Marogici sem pripovedovalec, zmaj Tolovaj, večji zmajček, srednji zmajček, policaj, črpalkar in kužek Postružek, sedem različnih karakterjev torej interpretiram. V Sneguljčici sem v vlogah pripovedovalca, zrcala, sluge in vseh sedmih palčkov, deset različnih karakterjev. Lutkarstvo res nikakor ni enostavno, je zelo zahtevna in kompleksna umetnostna zvrst, ki se vedno bolj uveljavlja in dobiva svoje priznanje in mesto v kulturi.
V gledališčih premiere, zunaj derniere
Lutke je torej treba znati voditi. Če smem malce nevljudno preskočiti: tisti, ki imajo nas državljane za marionete, tudi ne bi smeli biti neuki.
Kakršnakoli resna primerjava s politiko bi bila žaljiva do lutk, lutkarjev in lutkarstva. Za šalo, pa naj jo vsak razume, kakor hoče, pa lahko rečem, da v politični umetnosti najdemo veliko bazo amaterskih animatorjev, ki po navodilih umetniškega vodje in hkrati tudi režiserja, scenarista in dramaturga te politične tragikomedije poskušajo animirati - manipulirati svoje občinstvo. Predstava, ki trenutno še traja, nima značilnosti uspešne uprizoritve: zgrešeno sporočilo, slabo oblikovana in zanemarjena, nekulturna živa beseda, tehnološko pomanjkljiva in animacijsko nespretna, saj se animatorjem nitke vse bolj prepletajo in trgajo. Taka predstava si zasluži derniero in da se pospravi kar v bunker.
So lutkovne predstave v glavnem za otroke, sporočila lepa in nevsiljiva?
Lutko v bistvu uporabljamo za različne namene. Lahko služi kot terapevtsko sredstvo - medij pri psihoterapiji otroka. Tudi v šolstvu so prepoznali lutko kot komunikacijsko, motivacijsko sredstvo pri socializaciji otrok v šolsko okolje in pomoč pri spoznavanju novih učnih vsebin. V lutkovni umetnosti pa govorimo o lutki kot mediju, ki gledalcem prenaša neko sporočilo: ljubezen, junaštvo, drugačnost, tovarištvo, prijaznost, odrekanje, skromnost, lahko pa tudi odgovornost, minljivost, smrt, družbenopolitično kritiko, neko estetiko, zadovoljstvo in novo spoznanje. Sodobna lutkovna umetnost ni namenjena samo otrokom, temveč tudi odrasli publiki, ki sicer počasi, a vedno bolj vse to spoznava in uživa v predstavah, ki so ji namenjene. Sicer pa mislim, da bo gledalec, ki pozabi na predsodke, odpre svoje srce in se prepusti domišljiji, užival prav v vsaki lutkovni predstavi, ne glede na to, komu je namenjena oziroma kakšno starostno oznako nosi.
Tudi vi igralci kdaj not' padete? Ste v sanjah v dialogu z lutkami?
Igralski poklic ni omejen samo na osemurni delovnik, ampak postane na nek način vsakodnevni in celodnevni sestavni del življenja. V času študija nove predstave in intenzivnih vaj pred premiero ni nič nenavadnega, če tudi med spanjem sanjamo o lutkah. Včasih so te sanje prav zoprne, znajdeš se v situacijah, ko pozabiš besedilo, nitke se trgajo, nikakor ne moreš do prizorišča, skratka stresno, in še dobro, da zjutraj ugotoviš, da so bile to le sanje.
Tehnike so se z leti spreminjale, v Vili, ki vidi v temi, ste uporabili sence, daljnovzhodne tehnike uporabljate in še kaj?
V svoji karieri sem imel priložnost delati s skoraj vsemi lutkovnimi tehnikami in spremljati njihov razvoj. Na začetku so v gledališču prevladovale predvsem klasične lutkovne tehnike. Predstave so bile praviloma paravanske in igralcev animatorjev ni bilo videti. Tako sem se srečal z ročnimi lutkami, javajkami, z lutkami na palici in ploskimi lutkami. V 90. letih pa se je začel paravan umikati in igralci smo postali vidni. Pojavile so se tudi nove tehnologije in principi igre: sicilijanke, marionete, namizne lutke, senčne lutke, velike bunraku lutke, prstne lutke, maske, kostumi, animacija predmetov, črno gledališče. Tehnologija lutk se nenehoma razvija in spreminja. Igralci se nenehno srečujemo z novimi izzivi in skoraj vsak nov projekt prinese kaj novega. Vsaka lutka ima svoje specifične lastnosti in tudi izkušeni lutkarji moramo vložiti veliko truda, časa in energije, da jo spoznamo, se z njo spoprijateljimo in jo potem čim bolj prepričljivo oživimo, animiramo.
Lepe predstave s sporočilom
Lutkovne predstave imajo v računalnikih in telefonih velike konkurente. V predstavi Kaj pa če ... ste leta 2015 tudi staršem sporočili, da je otrokom treba dopustiti, da se igrajo tako, da se buri domišljija, da se spodbudita empatija in kreativnost.
V pripravah na predstavo Kaj pa če … je bil osnovni cilj gledalcem predstaviti, da se lahko v današnjem času računalniških igric, pametnih telefonov in tablic, električnih skirojev in avtomobilčkov igramo in zabavamo tudi drugače, s preprostimi pripomočki in z malo domišljije. Kdo še zna danes skakati gumitvist, preskakovati kolebnico, igrati pismo in ristanc, zemljo krast, hokej z metlami, se iti igre kdo se boji črnega moža, soba, kuhna, kabinet, spuščanje papirnatih letal, govoriti izštevanke, uganke, se igrati s frnikolami? Predstava je ciljala na starše z mislijo na aktivno in zabavno preživljanje prostega časa. Kaj je še lepšega kot prosto popoldne preživeti na zraku s svojo družino in skozi igro obuditi spomine na mladost in igrivost?
Nič torej ni brez smisla, kajne? Vsaka predstava je sporočilo, gradnja nečesa lepega v človeku. Predlani ste v tem smislu uprizorili Zgodbe iz mesta Rič-Rač, tekst Lojzeta Kovačiča iz leta 1962, ki je, kot je lepo napisala kritičarka, zagovor sveta, v katerem smo ljudje odgovorni zanj.
V lutkovnem gledališču res ni nič brez smisla. Predstave, ki se jih lotevamo v LGM, niso samo lepe za oko in uho, ampak tudi prijetne za dušo. Osnovni cilj, ki mu sledimo, je obogatiti, oplemenititi gledalca in mu vzbuditi veselje in ljubezen do gledališča. Naše predstave nosijo v sebi sporočila, ki velikokrat nagovarjajo starše otrok, učitelje, vzgojitelje in ostale odrasle k igri z otroki, ponujajo jim rešitve in odgovore na marsikatero vprašanje medsebojnih odnosov. Tudi Možiček žebljiček je takšna.
Polž na kitovem repu izničuje predsodke do tujstva, kar je vedno, zdaj še posebno, zelo aktualno.
Predstava Polž na potepu na kitovem repu nosi v sebi kar nekaj močnih in aktualnih sporočil, zastavlja nam vprašanja in daje odgovore, razbija stereotipe o drugačnosti in nam razkriva spoznanje, da so iskreni odnosi in pravi prijatelji naše največje bogastvo. Skozi igro tudi spoznamo nevarnosti, ki grozijo okolju zaradi posledic globalnega segrevanja, onesnaževanja okolja in velike količine odvržene plastike, ki ogroža življenja živali.
So predstave, ki se zdijo večne. Že omenjena Žogica Marogica iz leta 1936 še živi in otroci in odrasli navijamo zanjo in pihamo, da bi zmaja odneslo.
Žogica Marogica, ki jo igramo v Lutkovnem gledališču Maribor, je s krajšimi prekinitvami na repertoarju že od leta 1994 in ima okoli 800 ponovitev. V zasedbi sem še edini, ki sem član prvotne ekipe in sem odigral vse predstave. Spada med zimzelenčke našega gledališča, kamor sodijo tudi predstave Pavliha, Sneguljčica, Janko in Metka, Pepelka in Gospod Zvezda. To so predstave, ki so bile na repertoarju pred 20 leti in smo jih ponovno obnovili v prvotni obliki in v novih zasedbah. Žogica Marogica je najbolj zanimiva za publiko, odrasli jo nostalgično gledajo, otroci aktivno sodelujejo, prepevajo in odpihnejo zmaje. Ko zapihajo še dedki in babice, je na odru že pravi vihar. Večkrat sem že slišal o sebi, da sem tradicionalist in da zagovarjam predstave za otroke. Lahko zagotovim, da nimam nič proti predstavam za odrasle, dokler bo lutka osrednji in nosilni akter v predstavah, ne pa samo rekvizit ali nek vrinek. Nikakor ne smemo pozabiti na klasične, tradicionalne lutkovne igrice.
Ko je Šlemil šel v Varšavo
Lutkovne predstave so po svetu in tudi pri nas del kulturne zgodovine. V Mariboru so imeli prve predstave Čehi, sokolom so se tudi zdele pomembne. Janez Kadiš je bil pomemben posameznik, ki je nastopal sam, kasneje Danilo Vranc, na Pobrežju je imel lutkovno skupino Tine Varl. Veliko je pomembnih imen. Kateri ljudje so bili pomembni v vašem obdobju?
Res je veliko ljudi, ki so bili v mojem obdobju pomembni. Najprej pomislim na vse direktorje LGM, ki so bili hkrati tudi umetniški vodje gledališča. Bojan Čebulj, ki mi je omogočil zaposlitev in me je vključil v delo ansambla, Tine Varl, ki je poskrbel za preporod in večjo prepoznavnost gledališča, Breda Varl, ki ima velike zasluge za novo gledališče, Mojca Redjko, ki je opravila zahtevno selitev v nove prostore in organizacijo dela v novih pogojih, in Katarina Klančnik Kocutar, ki me bo varno pospremila v pokoj. Ne morem mimo vseh sodelavcev še iz časa starega gledališča (dinozavri), ki so me takoj sprejeli v lutkovno družino kot enakopravnega člana. Tudi režiserji so bili pomembni za moje delo. Predvsem češki režiser Pavel Polak, ki je ustvaril veliko število uspešnic, ki se še danes igrajo. Jelena Sitar Cvetko, s katero sem sodeloval pri vseh njenih projektih v LGM, režiserka uspešnice Ko je Šlemil šel v Varšavo, pa Janez Jemec, ki je v nekem obdobju napisal, zrežiral in v veliki meri tudi odigral nekaj zanimivih lutkovnih predstav. Bolj ko razmišljam, bolj ugotavljam, da mi je pravzaprav pomemben vsak, s katerim sem sodeloval v ustvarjalnih procesih gledališča.
Po letu 2010, ko se je lutkovno gledališče z Rotovškega trga, kjer je bilo enainštirideset let začasno, preselilo v zdajšnje prostore, ste lažje zadihali. Kaj vse je boljše?
V Lutkovnem gledališču Maribor smo dolgo časa čakali na novo gledališče. Ponosni smo, da nam je s svojim kvalitetnim delom, uspehi, prepoznavnostjo in vztrajnostjo uspelo prepričati politiko, da si zaslužimo mi in naša publika lepše, sodobne, nove prostore. Mesto je s pomočjo države in evropskih sredstev dobilo najsodobneje opremljeno lutkovno gledališče v Evropi. Imamo vse, kar smo prej pogrešali. Novo gledališče nam omogoča večjo produkcijo na dveh odrih, kvalitetnejše in bolj kompleksne predstave, razstave, izvedbo pedagoškega programa, dodatne prostore za vadbo, bivalnice za gostujoče režiserje in igralce, garderobe za igralce, sodobne scenske delavnice in delavnice za lutke, pred kratkim oziroma postopoma smo dobili še cerkev in zunanji avditorij, kmalu bodo zaključena dela na objektu Tri babe, ki bo prav tako pripadal h kompleksu Minoriti oziroma LGM. Infrastrukturno smo opremljeni vrhunsko, je pa gledališče kadrovsko podhranjeno že od začetka. Upam lahko samo, da bodo odločevalci prepoznali kadrovske potrebe gledališča, po drugi strani pa me je tudi strah, da bo ves kompleks postal mariborski prireditveni center, nekakšen Cankarjev dom, in se bosta identiteta gledališča in njegovo osnovno poslanstvo izgubila.
Kakšna je zdaj ekipa Lutkovnega gledališča Maribor? Mladi prinesejo tudi svežino, kajne? In režiserji imajo, opažam, ogromno domišljije.
V gledališču je prišlo do menjave generacij na vseh delovnih področjih gledališča. Mogoče nas je še pet, šest takih, ki smo delovali v starem gledališču, ostali pa so vsi začeli v novem gledališču. Igralski ansambel je odličen. Imam občutek, da so mlajši kolegi zadovoljni in da uživajo v delu z lutkami in ne kažejo kakih ambicij po velikem gledališču. Krasijo jih ustvarjalnost, ambicioznost, samozavest, delovna disciplina ter korekten in spoštljiv odnos do sodelavcev. Tudi zunanji sodelavci in ekipe, ki prihajajo v gledališče, prinašajo nov, svež veter.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
