(INTERVJU) Mateja Ratej: Maribor je s svojo lego in historično obremenjenostjo politično najbolj izmuzljivo in nepredvidljivo slovensko mesto

Leta 1991 ste bili stari sedemnajst let. Kako ste doživljali osamosvojitvene čase in dogodke?

Odraščala sem na Zgornji Ložnici, kjer je bilo skladišče orožja jugoslovanske vojske. Okoliški prebivalci smo bili nekajkrat pozvani, naj se zaradi nevarnosti razstrelitve skladišča umaknemo v zaklonišča: mama je bila v službi domovine na lokalni upravni enoti, preostali člani gospodinjstva pa smo se s teto in staro mamo odpravili v klet, kjer smo ždeli ob velikem kupu krompirja. Teta je bila zelo vznemirjena, delila nam je mokre robce z navodili, da si z njimi v primeru eksplozije prekrijemo nos in usta, oče, upokojeni miličnik, ni bil navajen razkazovanja čustev, medtem ko je stara mama, vojna veteranka, ki je med drugo svetovno vojno kot revna kmečka vdova skrbela za osem otrok, med njimi dojenčka, izžarevala neki pišmeuhovski mir, distanco, ki me je fascinirala. Ker je bila človek, ki je očitno uspešno potoval v času, me je zanimal samo njen obraz, ki sem ga v tistem na neki način grotesknem prizoru razumela kot najboljši možni približek resnici.

Takrat in prva leta še ni bilo videti, da se bodo nekateri imeli za avantgardne osamosvojitelje in edine prave borce za samostojnost, vsi drugi pa da naj bi bili nasprotniki ali nepomembni.

Procesi prisvajanja zgodovine, ki jih omenjate, so za zgodovinarja precej običajno branje, saj so veliki zgodovinski prelomi, dogodki, ki bistveno preusmerijo družbeno dogajanje, vselej mamljiv simbolni kapital za oblasti in častiželjne posameznike, ker na podlagi interpretacije toka zgodovine nastajajo temeljni gradniki kolektivne zavesti in identitete. Čeprav je akt prisvajanja zgodovine, kakršnega gledamo ob tridesetletnici slovenske države, za gledalce mučen in težko prebavljiv, se zaradi njega ne kaže pretirano vznemirjati, saj akterji na dolgi rok nikoli niso poglavitni razlagalci zgodovinskega dogajanja, temveč so njihove sicer legitimne pripovedi in pogledi prej ali slej enakovredni s pričevanji vseh drugih udeležencev nekega dogajanja, vključeni v znanstvene historiografske narative.

Kaj je v teh tridesetih letih bilo tako narobe, da moramo vse tisto, česar nismo marali v prejšnjem sistemu, še enkrat doživljati?

Že ob površnem spremljanju prehodov slovenske skupnosti iz starih državnih ustrojev v 20. stoletju v nove lahko ugotovimo, da so visokim pričakovanjem skupin prebivalstva, ki so poglavitno usmerjala prehode, vselej sledila kolektivna razočaranja, ki so sčasoma preraščala v širše, za delovanje skupnosti hromeče antagonizme. Malce podrobnejše branje razkriva še, da so skupna pričakovanja, običajno skrita za politično izreko o nacionalni enotnosti, vselej kratkotrajna in zadevajo le povrhnjico družbenih odnosov. Prava podoba stanja duha skupnosti se medtem vselej izkristalizira dan za karnevalskim aktom prehoda, ker pokaže pisano paleto pričakovanj, različnih pogledov na življenje v družbi glede na socialno, izobrazbeno, spolno in drugo pripadnost. Današnji politični akterji so sopotniki 20. stoletja, ki bodo iz dneva v dan težje nagovarjali državljane digitalnega 21. stoletja. Že danes so na neki način spačene zgodovinske prikazni in praktičen prikaz trenutnega prostega teka zgodovine.

Brezčasna lepota misli o učiteljici življenja

O zgodovini kot učiteljici je bilo veliko napisanega in povedanega. Največkrat, da ji ne uspeva, da učenci njena sporočila napačno razumejo. Kaj vi, zgodovinarka, pravite o njej?

Latinskega reka ne gre razumeti v dobesednem pomenu, nič konkretno dogodkovnega se ne moremo naučiti iz zgodovine, saj so družbeni konteksti, ki generirajo družbeno akcijo oziroma reakcijo, neponovljivi. Stari načini delovanja in reagiranja torej novim generacijam ne morejo biti kažipot za prihodnost. Časovna perspektiva, ki jo odpira zgodovina, je osvobajajoča zato, ker nam pomaga razumeti in reflektirati naš obstoj tukaj in zdaj. Brezčasna lepota misli Historia magistra vitae est pa se skriva v dejstvu, da iz prejšnjih generacij nenehno črpamo izkušnje, znanja, gradimo in nadgrajujemo percepcijo in recepcijo sveta, ki nas obkroža.

To je nekaj drugega kot vračanje v čase pred drugo svetovno vojno, ko so v najmočnejši stranki v Sloveniji, SLS, menili, da je pravično samo krščansko in je tako tudi bilo. Na tem zdaj Janez Janša gradi svoj preporod slovenske družbe.

Drži, kmalu po tem, ko se je Janez Janša, politično opogumljen s posebnimi okoliščinami zdravstvene krize in kolektivne negotovosti, nestabilnosti ob padcu imaginarija, odločil za korenito prenovo družbe na katoliški podlagi in za bojeviti antikomunizem, je bilo jasno, da bo s tem v prvi vrsti ogrožena norma enakosti. Predvojno družbo v prvi polovici 20. stoletja so silovito parali antagonizmi, v prvi vrsti velika socialna neenakost, ki so jo bile politične elite pripravljene odpravljati zgolj s kozmetičnimi popravki, zato so nezadovoljne podrejene množice drle v komunistično gibanje in nacistično ideologijo. Socialna distanca, da torej vsak, kmet, delavec, izobraženec in drugi, ve, kje je njegovo mesto in se zato niti fizično niti simbolno ne približuje pripadnikom drugega sloja, je bila pri prevladujoči politični sili na Slovenskem, SLS, v skladu s katoliško doktrino razumljena kot potrebna in zaželena za normalno delovanje družbe. Nasprotno so predvojni komunisti brezkompromisno zahtevali socialno enakost. Kar zadeva zgodovino slovenske državne osamosvojitve, pa bodo relevantne in na načelu zgodovinske distance utemeljene študije, ki bodo obenem zmožne odmisliti nepomembne podrobnosti ter zajeti bistvo dogajanja, nastajale šele izpod peres naših potomcev.

Del tega osamosvajanja bo tudi brisanje obdobja šestinštiridesetih let po 1945, podobno kot sta bili prej izbrisani Kraljevina Jugoslavija in Avstro-Ogrska?

Element pozabe v kolektivnem zavedanju, ko skupnost po prehodu v novi državni ustroj zametuje starega, je v slovenskem primeru specifičen, redno opažen in do neke mere razumljiv. Kajti resnici na ljubo si je z zornega kota skupnostne kohezivnosti, gladko tekoče nacionalne zgodovine, ki bi skupnosti zagotavljala skupna identitetna oprijemališča, težko predstavljati drugega ob drugem portrete katoliškega avstrijskega cesarja Franca Jožefa, pravoslavnega jugoslovanskega kralja Aleksandra Karađorđevića pa brezverskega komunista, predsednika Socialistične federativne republike Jugoslavije Josipa Broza - Tita. Hkrati pa seveda zaradi ignoriranja preproste definicije, da vsi začetki vsebujejo element spominjanja, izvira problematičen pogled na lastno nacionalno zgodovino in s tem tudi na sedanjost‎ in prihodnost nacionalne skupnosti.

Janša je v tokratnem mandatu drugačen

SDS je bila dvakrat na oblasti in poskušala Slovenijo spreminjati na mehkejši način, s postavljanjem svojih ljudi povsod, čeprav podrejenih, ki delajo, ni bilo mogoče zamenjati. Tretjič so prišli torej spreminjati ljudi in ne samo funkcionarjev, drzna in domiselna taktika, ni kaj. Ima kje kakšne zgodovinske vzore ali zdajšnje vzporednice?

Janez Janša je v sedanjem mandatu drugačen politik, kot smo ga imeli priložnost opazovati v zadnjih tridesetih letih, saj zaostrene družbene okoliščine na novo generirajo njegovo politično moč. Skupnosti se ob zlomih predstavnih svetov, ki povzročajo temeljito predrugačenje razumevanja družbenih pojmov in pojavov ter so za kolektive izredno težko premostljivi, vselej oklepajo fantazme navidezno trdnih, odločnih, stabilnih subjektov v družbenem okolju. Spomnimo se samo na mitskega kralja Matjaža, ki ima posebno mesto v slovenskem kolektivnem zavedanju. Danes smo z vstopom v digitalnost in po poprejšnjih gospodarski krizi, družbenem nemiru zaradi množičnega priseljevanja, resni grožnji okoljskega zloma v skrajni fazi potrošništva in slednjič z globalnim odzivom na epidemijo covida priča padcu imaginarija, ki je bil vzpostavljen po drugi svetovni vojni z zmago zavezniških sil in s porazom nacistične in fašistične miselnosti. Od tod se v sferi družbenega vse riše na novo.

Tako naj bi postali sociala in novoveška svoboda utvari, ljudje da potrebujemo nekaj bolj trdnega, kot so liberalni zakoni brez vrednostnih podlag, pravijo zdaj vladajoči in v Cerkvi. Namesto relativizma potrebujemo boga in trdne božje zakone.

Janša v svojih javnih nastopih in zlasti na svojem twitter računu pogosto izkazuje zaupanje, da se bo slovensko volilno telo ob sedanji družbeni krizi naslonilo na starodavno institucijo Katoliške cerkve, tako kot je to ob skoraj stoodstotni pripadnosti katolištvu v multikonfesionalni državi počelo pred drugo svetovno vojno. Ta predvidevanja imajo nekaj napak. Katoliški kulturni program je stranki Antona Korošca resda zagotavljal večinski položaj v političnem prostoru, pri čemer mu, mimogrede, ni nikoli uspelo osvojiti liberalne trdnjave Ljubljane. Ob strmem padanju števila katoličanov v Sloveniji v zadnjih tridesetih letih pa navezovanje desnih političnih strank na Katoliško cerkev ne more biti učinkovit element politične integracije. Da bi se Janša prepričal o anahronizmu svojih političnih ambicij, bi bilo dovolj obiskati zadnjo triado katere od slovenskih osnovnih šol in gimnazije, kjer bi se lahko mladini obenem opravičil za dolgotrajno zaprtje šol in socialno pohabljenje v letu 2020 in 2021.

Janša o nasprotnikih reče, da bi jim bog moral dati več pameti, Jelinčič izjavi, da je narod glup, Hojs reče zbranim na Prešernovem trgu, da so svinje ... Politiki za zmerjanje uporabljajo splet. Za polivanje z gnojnico obstajajo organizirani pisci.

Nihče ni imun na razkrojevalne učinke družabnih omrežij, ki so z vgrajeno komponento zasvojljivosti v zadnjih desetih letih uspešno prikovala globalno prebivalstvo pred mobilne ekrane in ga pripravila na vstop družb v digitalnost. V naslednji fazi digitalnost ne bo več omejena zgolj na lahkotno drsenje s prstom med spalnicami, prostočasnimi dejavnostmi in našobljenimi ustnicami svetovnih spletnih bogov in boginj ali čisto navadnih ljudi, temveč bo v prvi vrsti učinkovit urejevalec globaliziranih družb.

Prostaški javni govor političnega razreda je po eni strani zgovorna ilustracija opisanega dogajanja, obenem pa simptom zaostrovanja družbenih napetosti, ki se v demokratičnih ureditvah najprej zrcalijo v odzivih izvoljenih predstavnikov ljudstva, ki so po naravi stvari prevodniki prevladujočih idej in pogledov o organizaciji življenja v družbi.

Zakaj bi Štajerci morali hoditi v Ljubljano?

Ta vlada ima srečo, da lahko v krizi prerazporeja ogromne količine denarja, obljublja, celo ponuja. Nobena od prejšnjih decentralizacije ni resno vzela, neslo jim je do konca Dunajske ceste. Za obnovo mariborskega gradu so leta 2014 denar najprej obljubili, potem si premislili. Tile pa napovedujejo investicije po vsej Sloveniji, v Mariboru Rotovž, tunel in tako dalje.

Da bomo lahko ocenili, kaj iz vsebine političnega govora, ki ga omenjate, ima potencial realne uresničitve, kaj pa je v funkciji predstave za javnost, bomo morali počakati. Ker je v slovenski prestolnici oblikovana močna fronta proti politiki Janeza Janše, se zdi verjetno, da ga zanima krepitev politične moči v drugem največjem urbanem centru v državi, katerega župan je bil v začetni fazi volilne kampanje za županske volitve kandidat vladne SMC. V novejšem času je prav ta župan zgledno pritrdil vladni gonji proti nevladnemu sektorju kot pretežno bazenu levega političnega pola, v tak elitistični koncept mestotvornosti pa se prav lepo prilega podzemni avtomobilski tobogan ali obnova mestnega gradu kot slikovite fasade, za katero se skrivata neenakost in mariborsko socialno brezno.

Res je, a vseeno politiki desetletja in stoletja pred volitvami režejo trakove pred novimi makadamskimi in asfaltiranimi cestami, jih še nekaj obljubijo, so izvoljeni, ljudje pa so nezadovoljni. Bo tako še naprej?

Končne mere izčrpanosti potrošniških družb ne obetajo skorajšnje umiritve, kaj šele konca družbenih nemirov, ki bodo bogato rojevali takšne in drugačne patološke odzive tudi na ravni političnega razreda. Dokler bomo kot državljani zadovoljno zamotani v svoje potrošniške kokone, ni pričakovati kolektivne akcije večjih razsežnosti, vendar ne pozabimo, da hkrati narašča skupina svetovnega prebivalstva, ki je porinjena na družbeni rob in nima več ničesar izgubiti. Dovolj dolgo trajajoče stanje krepitve kritične mase podrejenih in poteptanih ljudi je - gledano v časovni perspektivi - na neki točki zmeraj sunkovito in nenadzorovano zavrtelo kolo zgodovine. Zahteva po spoštovanju norme enakosti vseh ljudi proti vsem je zato še zmeraj edino zagotovilo, da ne bo že v kratkem človek človeku volk.

Če bo Štajerec raje glasoval za Gradec kot za Ljubljano, bo krivo tisto o gluhih ali, po Jelinčiču, glupih učencih učiteljice zgodovine?

Maribor je s svojo geografsko lego in historično obremenjenostjo ter velikostjo urbanega centra politično najbolj izmuzljivo in nepredvidljivo slovensko mesto, ki z nenadnimi impulzi politične aktivacije mnogokrat napoveduje družbene trende v celotnem slovenskem prostoru. Nacionalna dezintegracija, ki tu praviloma nastopi ob večjih družbenih zaostritvah, je indikativna, vendar ji politični razred zaradi nepoznavanja tukajšnjega sveta običajno ne posveča dovolj pozornosti. Dejstvo, da danes severna soseda prehranjuje številne štajerske družine, ne more ostati brez učinka, visokoleteče besede politične elite, ki se vsake toliko prikaže v mestu, pa tukajšnjih ljudi že dolgo ne prepričajo več. Nezaupanje slovenske skupnosti do Maribora in njegovega širšega zaledja je bilo med drugim lepo vidno ob državljanski pobudi 50 minut med Mariborom in Ljubljano, ki smo jo za hitro prometno povezavo med največjima slovenskima mestoma pred nekaj leti sprožili mariborski akademiki. Celo iz načeloma svetovljanskih in odprtih ljubljanskih nevladnih vrst je bilo zaznati nelagodje, zajeto v vprašanju: pa zakaj bi zdaj vi Štajerci radi množično hodili v Ljubljano?