(INTERVJU) Igor Sapač: Župani imajo raje parkirišča kot stare stavbe, zato te pustijo propadati in jih nato kot nevarne porušijo

Strokovnjak za kulturno dediščino dr. Igor Sapač je med 91 podpisniki pisma ptujski županji Nuški Gajšek, naj občina odstopi od nameravanega rušenja stare usnjarne ob Dravi. Niti odgovorila jim ni, pred novinarji je samo poudarila, da je občina za poseg dobila dovoljenje ministrstva za kulturo.

Stare stavbe torej še kar rušijo? Ko župani vidijo možnost zaslužka, jim je torej vseeno za kulturno dediščino in ljudje očitno pristajajo na to, da parkirišče ali trgovina bolj prav prideta?!

V Sloveniji je vse prepogosto mogoče opaziti, da župani občin nimajo nobene pametne vizije ravnanja z izpraznjenimi kulturnozgodovinsko pomembnimi starimi zgradbami in da je uničenje edino, česar se znajo domisliti. Nacisti bi temu rekli Endlösung, dokončna rešitev določene problematike. Zato so rušenja zanimivih starodavnih stavb v zadnjih letih vse pogostejša in izgubili smo nekaj izjemnih arhitektur, med njimi srednjeveški stolp v Ložu, veliko kamnito cisterno za vodo na Muzejskem trgu v Kopru, kaščo gradu Podčetrtek in tako dalje. Ministrstvo za kulturo ob tem molči. Volivci smo prav neumni, da izbiramo takšne župane in županje, ki z našim denarjem podirajo našo kulturno dediščino in pri tem zatrjujejo, da urejajo kraje ter skrbijo za vsestranski napredek. Čeprav je bilo že dolgo nazaj znanstveno dokazano, da so prenove bolj trajnostne in tudi cenejše od primerljivih novogradenj ter da je s tistim denarjem, ki je določen za izvedbo rušitvenih del, mogoče zlahka izpeljati najnujnejšo sanacijo.

Za staro usnjarno na Ptuju ste strokovnjaki županjo v pismu prosili, naj jo ohrani, se sliši, da naj bi tam res naredili parkirišče. Barbarstvo brez primere, kajne?

Primer je zelo značilen za sodoben čas v Sloveniji. Mestna občina Ptuj je več let prepoznavno stavbo s statusom kulturnega spomenika pustila propadati in v dveh desetletjih strokovnim pozivom navkljub ni zmogla oziroma hotela določiti nove namembnosti. Na koncu je ministrstvo za kulturo občino nagradilo s soglasjem za odstranitev kulturnega spomenika. Vse kaže, da smo se v odnosu do lastne kulturne dediščine popolnoma prilagodili kapitalskim interesom in cestarsko-parkiriščni ideologiji in posledično pogledi županov očitno ne sežejo več dlje kot do naslednjih volitev. S tem lahkomiselno zapravljamo izjemno vrednost, ki smo jo prejeli od preteklih generacij in ki naj bi jo pravzaprav čim bolj neokrnjeno predali zanamcem.

​Strokovnjake ignorirajo in diskriminirajo

V pismu ste napisali številne argumente in opozorili na škodo, a stroka nima besede. Kako so sploh lahko dobili dovoljenje za rušenje, ko pa ima stavba status kulturne dediščine?

Tu se znova potrjuje, da imamo od leta 1999 oziroma 2008 izjemno slabo in celo škodljivo zakonodajo na področju varstva kulturne dediščine in da so inšpekcijske službe povsem neučinkovite. Če lastnik nekega kulturnega spomenika tega ne vzdržuje, ga država ne sankcionira. Ko se čez nekaj let gradbeno stanje spomenika poslabša, lastnik plača enega ali dva gradbena inženirja, ki sta za primeren honorar pripravljena domnevno strokovno napisati vse, kar lastniku zanemarjenega spomenika ustreza, med drugim tudi z dramatičnim podtonom, da spomenik ogroža življenje ljudi, in nato ni več nobenih ovir za zeleno luč za rušitev spomenika. Ministrstvo za kulturo pri tem pogosto diskvalificira državno konservatorsko službo in več kot mnenje strokovnjakov z dolgoletnimi izkušnjami na področju historičnih stavb v javni službi veljajo mnenja ljudi iz zasebnih podjetij, ki jih angažira in plača tisti, ki si prizadeva za uničenje spomenika. Pogosto so na takšen način izsiljena rušenja spomenikov izjemno dobičkonosna. Spomnimo se samo na Kolizej ali Šumi v središču Ljubljane.

Ljudje pa ne protestirajo?!

Zanimivo, da je takšno ravnanje v slovenski družbi vsesplošno sprejemljivo. Če kdo namerava v kakšnem kraju posekati nekaj starih dreves, se hitro zgodijo ogorčeni protesti, če pa kdo podira večstoletne stavbe, pa to med ljudmi skoraj ne pritegne pozornosti. Morda prav zato županje in župani slovenskih občin v zadnjih letih na lokacijah propadajočih starodavnih stavb vse bolj pogosto urejajo parkirišča in nove trgovine.

Ptuj se reklamira za najstarejše slovensko mesto, bo pa porušil staro stavbo, da bo dobil prostor za parkiranje novih avtomobilov?! Ali res ni nobenega v tej državi, ki bi županji uspel dopovedati, da dela nepopravljivo škodo?

Žalostno je, da se vodstvo ptujske mestne občine tako zelo slabo zaveda izjemne vrednosti starega mestnega jedra Ptuja kot celote. Vrednota niso samo glavne atrakcije, zlasti grad, samostana, cerkve in nekaj lepših hiš, ampak tudi celotno staro stavbno vezno tkivo in dokaj neokrnjeno ohranjena glavna fasada mesta ob reki Dravi. Če bodo stare stavbe ob rečnem nabrežju nadomeščene z novimi, bo s tem mesto veliko izgubilo. Tega se dobro zavedajo številni priznani slovenski strokovnjaki z različnih strokovnih področij, ki so se podpisali pod odprto pismo ptujski županji, a ozkogleda politika se na stroko očitno požvižga in bo naredila vse, da bo stara usnjarna čim prej uničena. Sporočilo je zgovorno: strokovnjaki so zaželeni in tolerirani samo tako dolgo, dokler so na varnem v svojih kabinetih, pridno pišejo članke in monografije ter pripravljajo ljubke razstave, ko pa se želijo aktivno vključiti v vsakodnevno dogajanje in si drznejo odločno postaviti se v bran ogroženi kulturni dediščini, jih je treba ignorirati in po potrebi tudi diskvalificirati. Jasno je, da v takšnem kontekstu več ni mogoče govoriti o demokratičnih postopkih pri odločanju, ampak o totalitarizmu odločujočih.

Radvanje, Frajšajn, Žusem, mariborski rotovž, Črnci, Slatinski Dol, Cmurek

Nepopravljivo škodo delajo, gotovo iz podobnih zaslužkarskih nagibov kot na Ptuju, še drugje. Kje ste še v zadnjem času opazili rušenje?

Žal je rušenj kulturne dediščine in kulturnih spomenikov zaradi želje po dobičku po vsej Sloveniji vse več. Lani je bil zgovoren primer rušitev ene najstarejših vil v Mariboru, ob Ruški cesti. Očitno bo kmalu sledil tudi dvorec v Radvanju, pa dvorec Frajštajn pri Spodnji Polskavi. Zelo boleče je tudi spremljati, kako propadajo odlične stare hiše v nekaterih krajih, ki jih je modernizacija doslej zaobšla. Zgovoren primer je, denimo, Pilštanj na Kozjanskem, kjer se bo vsak čas vase sesula najodličnejša hiša v naselju. V bližini bo izginila slikovita razvalina srednjeveškega gradu Žusem, ki jo bo očitno pogoltnil dobičkonosni kamnolom. Odlično nekdanjo pristavo gradu Žusem so podrli že lani. Če gremo na drugi konec Slovenije, ni nič drugače. Denimo pred leti spomeniško prezentirane ostanke srednjeveškega gradu Vogrsko so podrli, ker se je parcela županu zdela primerna za gradnjo novega vrtca. Na območju baročnega vrta slikovitega dvorca Velike Žablje v Vipavski dolini so začeli graditi nove zasebne stanovanjske hiše, s tem pa zelo zmanjšali možnosti za prenovo in oživitev dvorca. V Mariboru bomo, kot vse kaže, kmalu izgubili renesančne kamnite arkadne stebre rotovža iz 16. stoletja, ki jih bo pogoltnila velika gradbena jama načrtovanega Centra Rotovž s knjižnico.

A tako?! Del starega rotovža v Mariboru bodo pri gradnji knjižnice podrli?

Zdi se, da ta tema v Mariboru sicer nikogar ne zanima in da se vsi prav otročje veselijo gromozanske luknje sredi srednjeveškega mestnega jedra. Kar dramatična je tudi situacija ob slovenski severni meji, kjer v zadnjih letih kot po tekočem traku opuščajo in podirajo starodavne stavbe. Podrli so Bubnov dvorec na Slatinskem Dolu, pa večji del Aninega dvora na Grušeni, nasilno razkrili kaščo gradu Cmurek na Tratah, naglo propada dvorec v Črncih pri Apačah, sesul se je dvorec Norički Vrh v Gornji Radgoni, pravkar so podrli še odlični domačiji v Zgornji Kungoti in na Jurskem Vrhu. V državnem registru nepremične kulturne dediščine porušeni objekti dobijo novo oznako: dokumentarno (arhivsko) varstvo. Kaj to pomeni, nihče prav ne ve, saj državna konservatorska služba ni v stanju izdelati vsaj približno zanesljive dokumentacije, ki bi za prihodnje generacije podobo uničenih stavb ohranila vsaj na papirju.

Kaj se je zgodilo v Zgornji Kungoti in na Jurskem Vrhu?

Tam sta bili mogočni domačiji in poleg cerkva najpomembnejši stavbi v krajih. Domačija v Zgornji Kungoti je bila še v povsem dobrem stanju in je njeno porušenje pravi vandalizem. Zdaj bo na njeni lokaciji, na osrednji točki naselbine, menda nastalo parkirišče sosednjega znanega gostinskega lokala. Vse kaže, da Slovenci radi dobro jemo in smo ponosni na lastno kulinarično tradicijo, za lastno arhitekturno dediščino pa nismo niti približno tako dojemljivi. Župani, ambiciozni investitorji in drugi odločujoči pogosto ne razumejo, da mogočne zgodovinske stavbe držijo skupaj celovito podobo kraja ali širši odprti prostor. Z uničevanjem tovrstnih stavb izgubljamo gradnike identitete in spomine kraja, z njimi pa tudi zelo pomembne zapise naše kulture. Kot nadomestilo z novimi gradnjami pogosto smetimo prostor in zanamcem zapuščamo številna bremena.

Dokumentov o tem, kje so katere kulturne bisere nemarno podirali v Sloveniji, gotovo imate še več.

Žal imamo v Sloveniji kar bogato tradicijo podiranja oziroma uničevanja lastne arhitekturne dediščine. V zadnjih letih je morda najbolj boleč primer dvorec Ravno polje blizu Kidričevega. Vse kaže, da bosta isto usodo doživela baročna dvorca Ponoviče blizu Litije in Podsmreka na Dolenjskem, za katera se Občina Litija oziroma Občina Ivančna Gorica ne zmenita. V zadnjih letih so podrli veliko zanimivih grajskih gospodarskih poslopij, poleg kašče v Podčetrtku še kaščo iz 17. stoletja ob nekdanjem gradu Klevevž na Dolenjskem.

Župani se ob tem hvalijo, kako lepo da so uredili okolje, ko so odstranili propadajoče prazne stavbe. Zelo negativen primer je tudi kašča gradu Cmurek na Tratah, ki je izjemna gradnja iz 17. stoletja, a jo je zasebni lastnik namerno povsem razkril in tik ob mejnem prehodu z Avstrijo prepustil propadu.

​Se še da kaj rešiti?​

​Dokaj velika občina Šentilj, ki na svojem ozemlju sicer nima posebno veliko pomembne arhitekturne dediščine, ne stori nič, da bi se propad ustavil, in vse kaže, da se bo zidovje kmalu sesulo vase, s tem pa bomo izgubili eno redkih tovrstnih arhitektur v Sloveniji. Samo upamo lahko, da kašči ne bo sledil še grad Cmurek, ki je eden od petih najstarejših ohranjenih gradov v Sloveniji. Občina Šentilj od takrat, ko je v njem na pobudo prizadevnih domačinov nastal muzej, za njegovo ohranitev ali ureditev okolice ni namenila niti evra.

Ptuj je že imel eno abotno odločitev

Župani torej odločajo o stvareh, o katerih ne bi smeli.

Takšno ravnanje kaže, da nekateri župani pospešujejo propadanje naše najbolj dragocene kulturne dediščine. Teh županov na naslednjih volitvah seveda nikakor ni smiselno nagrajevati. Na Ptuju se je treba spomniti, kako je nerazgledana nekdanja ptujska županja pred šestimi desetletji arogantno zaobšla stroko in poskrbela za odstranitev ostankov večjega dela med vojno razdejane minoritske cerkve ter dala tam zgraditi poslopje pošte. Že kmalu je bilo jasno, da je ta abotna politična odločitev zelo prizadela podobo ptujskega mestnega jedra in Ptujčani so nato z velikim denarjem pošto podrli ter ponovno zgradili cerkev. Samo upamo lahko, da se ta zgodba zdaj ne bo ponovila z drugo ptujsko županjo in s staro usnjarno, za katero stroka že dolgo ve, kako zelo pomembna je za Ptuj.

Kako preprečiti te posege? Imeti resnično strokoven, neodvisen in nepodkupljiv gremij ali karkoli podobnega, ki ima moč zaustaviti povzročanje škode? Kako bi bilo to mogoče narediti? Imajo kaj podobnega v tujini?

Nikakor več ne bi smeli tolerirati, da si tisti, ki stavbno dediščino namerno prepuščajo propadu in niso v stanju oblikovati vizije za njeno ohranitev in oživitev, na koncu lahko sami izberejo plačane ljudi iz zasebnih podjetij, ki nato napišejo "strokovno mnenje", da stavbnega spomenika več ni mogoče rešiti. Takšna mnenja bi morali zaupati izključno ustrezno usposobljenim neodvisnim strokovnjakom iz javnih institucij. O usodi spomenikov nikakor ne bi smeli odločati več zgolj politiki in gradbeniki, ampak bi bilo treba vključiti tudi druge strokovne discipline. Zakonodajo bi bilo treba spremeniti tako, da bi bili tisti, ki spomenike prepuščajo propadu ali jih celo rušijo, strogo sankcionirani. Zakonodajo s področja kulturne dediščine bi bilo treba seveda tudi dosledno upoštevati. Za zgled lahko vzamemo sosednjo Italijo ali Češko. In morali bi se naučiti reči ne županom in vsem pogoltnim investitorjem, ki v naglici uničujejo tisto, kar so z velikimi napori ustvarile generacije pred nami.

Drugje imajo gotovo to boljše regulirano.

V Nemčiji so se veliko naučili z ogromnim razdejanjem med drugo svetovno vojno. Nikjer ne dopuščajo rušitev takšnih stavb, kakršna je stara usnjarna na Ptuju. Vse kaže, da znajo ljudje tam, podobno je tudi v Avstriji, dobro razlikovati navidezni blišč sodobnih trgovin od prave trajne vrednosti večstoletnih stavb, in rušitev skoraj nikjer ni. V Avstriji imajo spomeniškovarstveni zakon star že skoraj sto let in v državni spomeniškovarstveni službi je zaposlenih razmeroma malo ljudi, a kljub temu niti približno ni toliko izgub kulturnih spomenikov kot v Sloveniji. Pri nas smo žal zelo globoko potonili v kulturo potrošništva, ko se vse zdi ceneno in nadomestljivo. Vse premalo se zavedamo, da je kulturni spomenik mogoče uničiti enkrat samkrat in da je original nenadomestljiv. Samo želimo si lahko, da bo pri odločujočih vendarle prevladala treznost in da se bo prenehalo naglo uničevanje tistega kakovostnega, kar so ustvarile generacije že dolgo pred našo nestrpno potrošniško sedanjostjo.