(INTERVJU) Mario Fekonja, predsednik Sindikata delavcev migrantov: Slovenija jim ne more dati, jim pa jemlje

Čezmejnim delavcem je korona zelo otežila življenje.

Res nam je dodatno otežila življenje. Zaradi zaprtih mejnih prehodov so predvsem čezmejni delavci Koroške in Gorenjske imeli tudi do 140 kilometrov daljšo pot na delo in z dela. Treba se je bilo obvezno testirati, najprej na sedem dni, potem vsake tri dni, pri čemer je slovensko ministrstvo za zdravje takoj, ko je ugotovilo, da čezmejni delavci to nujno potrebujejo, testiranje pričelo zaračunavati. Tudi večurno čakanje na mejnih prehodih zaradi preverjanja dokumentacije, saj si čezmejni delavec za prehod meje mora urediti potrdilo delodajalca, da je zaposlen v tujini, elektronsko prijavo prehoda meje, potrdila o testiranju in seveda osebne dokumente, smo doživljali.

Je veliko ljudi iskalo informacije pri sindikatu?

Dovolj zgovorno je dejstvo, da sem sam zaradi obveščanja delavcev o prehodih meja opravil dnevno po trideset telefonskih klicev in več ter za računalnikom prebil tudi po dvajset ur, da sem v poplavi vseh "fake newsov" lahko izluščil dovolj verodostojne informacije. Pogosto jih ne bi mogli potrditi niti slovenski niti tuji pristojni organi. V Sloveniji je glede spreminjanja ukrepov vladal kaos, informacije so se spreminjale tudi večkrat dnevno. Seveda se je včasih zgodilo, da smo o kakšni spremembi obveščali prepozno, za kar se čezmejnim delavcem opravičujem. V tistem obdobju so prihajale tudi dohodninske odločbe, informativni izračuni dohodnin, pri katerih je bilo potrebno preverjanje odločb, ki so precej nerazumljive in ne vsebujejo niti osnovnih, zakonsko določenih sestavin. Včasih je imel dan za vse to premalo ur. In še dodatne težave so bile zaradi razlik v zakonodaji slovenske in avstrijske države.

Kakšne?

Avstrija ne prepozna okužbe s covidom-19 kot bolezen. Zanjo nimajo določene šifre diagnoze, zato so slovenski delavci v primeru okužbe pri priznavanju bolniškega staleža imeli težave. V začetku slovenske odločbe o karanteni v Avstriji niso bile priznane, a z avstrijskimi organi in avstrijsko gospodarsko zbornico se nam je uspelo dogovoriti, da je tudi naša odločba o karanteni v Avstriji popolnoma pravno veljavna. Tako si čezmejni delavec ob okužbi zdaj pridobi odločbo o karanteni, saj je to edini dokument, ki mu omogoča, da prejme plačano odsotnost z dela, njegov delodajalec pa za manjkajoče dneve povračilo. To smo tudi počeli in v dialogu z zunanjim ministrstvom, z veleposlaništvi Avstrije, Nemčije ter Bosne in Hercegovine pa nam je uspelo urediti tudi prihod čezmejnih tedenskih oziroma mesečnih delavcev migrantov.

Kaj je bilo treba urediti?

Z Nemčijo je bila težava prehoda dveh meja, Nemčija in Slovenija v začetku epidemije dogovora o tedenskih migrantih nista imeli. Nemški delodajalci slovenskih delavcev niso pustili domov, saj bi ob prihodu v Slovenijo in ob vračanju v Nemčijo prejeli desetdnevno karanteno. Podobna situacija je bila z bosanskimi avtoprevozniki, ki so zaposleni v Sloveniji. Ob vrnitvi v BiH bi morali v karanteno, zaradi česar se ne bi mogli vrniti na delo v Slovenijo. Težave čezmejnih delavcev v času koronakrize se s tem še niso končale, Avstrija je zaradi ohranitve delovnih mest v času krize uvedla tako imenovano skrajšanje delovnega časa, Kurzarbeit, torej da država delodajalcu refundira delavčeve ure v obsegu od ure do osem ur dnevno. Če podjetje dela ni imelo, je delovni čas lahko bil skrajšan ali je delavec bil doma, za to bi moral prejemati normalni dohodek oziroma najmanj 80 odstotkov dohodka. V mnogih podjetjih so ta ukrep izkoriščali, in čeprav je bil delavec na papirju doma, je moral delati. Tako je delavec praktično bil dvojno oškodovan. Delati je moral zastonj, prejel je 80 odstotkov dohodka, na njegovi plačilni listi je bil dohodek prikazan v 100-odstotnem znesku, kar mu pri dohodnini v Sloveniji predstavlja obdavčenje nečesa, česar ni prejel. Tudi opravljanje dela od doma je povzročilo probleme zaposlenim v Avstriji.

Kakšne so omenjene težave?

Problem bo nastal pri dohodninski obravnavi, konvencija o preprečevanju dvojnega obdavčevanja namreč predvideva, da se davki od dela na domu plačajo le v državi, v kateri je bilo delo opravljeno. To pomeni, da njihov tuji delodajalec davka od plače ne bi smel odvajati, a se je to dogajalo. Našemu delavcu posledično pri slovenski dohodninski napovedi v tujini plačan davek ne bo upoštevan in bo celoten dohodek za delo od doma obdavčen v Sloveniji. Glede na vse bolj diskriminatorno obravnavo tujcev v Avstriji je težko pričakovati, da bodo vsi delodajalci za Slovence, ki so delo opravljali od doma, vračilo v tujini plačanega davka uredili sami, in delavci bodo primorani v pritožbene postopke v tujini. To bo spet pomenilo dodatne skrbi, visoke stroške, od delavcev pa terjalo poznavanje tuje zakonodaje in predpisov ter postopkov.

V Avstriji je treba bolj trdo delati

Je veliko naših ljudi tudi izgubilo službo?

Nekateri delodajalci so situacijo izkoristili, da so lahko delavce odpuščali. Delo je izgubilo kar nekaj ljudi, številke so se spreminjale, saj je večina delavcev delo ob sproščanju ukrepov dobila nazaj. Največjo škodo in posledično izgubo delovnih mest so doživele predvsem gostinsko-turistične panoge ter storitvene dejavnosti.

So odpuščali predvsem tujce ali tudi svoje?

Avstrijska zakonodaja glede odpuščanja tujcev je precej ohlapna. Delavec ima izjemno malo manevrskega prostora nasproti delodajalcu, ki lahko odpušča brez razloga. Prav v tem je razlog, da je delovna disciplina v Avstriji veliko večja kot doma in ravno zaradi tega od čezmejnih delavcev pogosto slišimo, da je v Avstriji treba veliko bolj delati kot v Sloveniji. Avstrijski delodajalci pogosto igrajo na karto, da se slovenski delavec ne bo upal obrniti na pristojne, na sindikate ali delavsko zbornico, bodisi zaradi nepoznavanja jezika bodisi zaradi nepoznavanja svojih pravic. Avstrijski sindikati in delavska zbornica imajo v Avstriji precej večjo moč in avtoriteto kot inšpekcijske službe ali sindikati v Sloveniji, saj se v primeru kršitev postopek prične takoj in zaključen je izjemno hitro. Za Slovenijo vemo, da se pogosto ne zgodi nič, čeprav so kršitve praktično vsakodnevno in v skoraj vseh podjetjih.

V nekaterih panogah tudi koronakriza ni niti ustavila niti upočasnila proizvodnje.

V kritični infrastrukturi, na pošti, v prehrambni industriji, seveda v zdravstvu, gradbeništvu, kmetijstvu in še kje se delo tudi ob močnemu porastu okužb ni ustavilo, so se pa močno okrepili ukrepi pri opravljanju dela. Nekatere panoge so uvedle vsakodnevno testiranje pred nastopom dela, spet druge periodična testiranja, velika večina pa ukrep nošenja zaščitne maske tipa FFP2, še preden je to zahtevala vlada. Nekateri delavci so prejeli koronadodatek, vendar je to bilo odvisno od dobre volje delodajalca in ni bilo zakonsko določeno. Treba je še povedati, da zdravniki in drugo medicinsko osebje v Avstriji kljub delu z okuženimi pacienti, naduram in nočnemu delu ne prejemajo nobenih dodatkov, zdravstvo je dostopno vsem, z razliko od našega, kjer kljub visokim dodatkom, ki jih prejemajo, državljan do zdravnika ne more priti.

Sindikat delavcev migrantov ste ustanovili zato, ker v Ljubljani ne vidijo do obmejnih krajev. A je tako tudi ostalo.

Glavna problematika, zaradi katere je sindikat sploh nastal, res ostaja. Že zdavnaj smo spoznali, da je rešitev mogoča na dva načina. Eden je pot preko sodišč, drugi, hitrejši, je odvisen predvsem od politične volje. In ravno zaradi tega smo se na zadnje volitve odpravili s svojo stranko. Smo namreč sindikat, ki zaradi zakonodaje ne more biti reprezentativen, posledično ne moremo biti enakovreden socialni partner v dialogih z vlado. Da bi se nas slišalo tudi v politiki, bi morali vstopiti v državni zbor. Smo pa hitro ugotovili, da so politična pripadnost večine delavcev migrantov določenim strankam, vsesplošna apatija, predvsem pa slovenska nevoščljivost bolj pomembni kot problematika obdavčevanja. Glede na število čezmejnih delavcev, ki jih je po besedah nekdanje ministrice za finance in državne sekretarke Mateje Vraničar okrog 65 tisoč, smo prejeli izredno malo glasov. Stranka ReSET, ki je na volitvah doživela poraz, se je nato pripojila stranki NSi.

Zakaj k NSi?

V stranki smo bili mnenja, da je bilo treba glede na obljube SDS o rešitvah problematike ojačati desni pol slovenske politike. Vedeli smo, da bo SDS na volitvah prejela največ glasov, zato smo s pripojitvijo želeli ojačati NSi ravno v obmejnih regijah, kjer niso posebno močni, v koalicijo pa se z SDS lahko povežejo.

​Levica za njih ni imela časa

SDS in NSi sta res postali vladni stranki.

V sindikatu smo si od aktualne vlade veliko obetali, saj so pred nastopom mandata zelo dobro poznali problematiko in jo v letu 2018 tudi zelo zagovarjali. Takrat sta namreč stranki SDS in NSi v zakonodajno proceduro vložili zakon o dohodnini, ki spreminja zdajšnji način obdavčevanja, navadni odbitek davka v izvzetje s progresijo. Ta zakon so takrat popolnoma suvereno zagovarjali, v problematiki so identificirali ključne probleme, rešitve so se kar vrstile. Pri sestavi predloga zakona smo z NSi leta 2018 sodelovali, v državnem zboru smo imeli na dan obravnave zakona sestanke z večino parlamentarnih strank, sestati se nam ni uspelo zgolj z Levico, SD in Desusom, ker jih problematika očitno ni zanimala. Zelo zgovoren je argument predsednika Levice Luke Mesca, ki pove, koliko jim je za delavce migrante mar, pri vratih poslanske pisarne je rekel, da nas nima časa sprejeti in da mora iti na WC.

Kaj so rekli v SDS?

Sestanek s poslansko skupino SDS je bil zame zelo zgovoren. Govorili smo prav z gospodom Šircljem, današnjim ministrom za finance, ki je že takrat pokazal popolno nepoznavanje problematike, delovanja Fursa in davčne obravnave dohodkov iz tujine nasploh ter veliko mero arogance. Omeniti je treba tudi to, da je bil naš podpredsednik Martin Ivec ravno s strani SDS deležen posebne vrste zahvale za tisti sestanek, stranka je pogovor prijavila protikorupcijski komisiji kot lobiranje in moral je plačati 800 evrov globe. Samo zato, ker sva se pri obrazložitvi problematike dopolnjevala.

Kako je zdaj, ko SDS in NSi vladata?

Konec leta 2020 smo imeli z ministrom Andrejem Šircljem sestanek, na katerem smo predstavili rešitve problematike. Izpostavili smo problem tedenskih migrantov, ki so v celotni zadevi najbolj oškodovani. Za njih se upošteva uredba o povračilu stroškov, po kateri so do stroškov za odhod na delo in z dela upravičeni zgolj delavci, ki najmanj štirikrat tedensko prehajajo mejo. Oni, ki gredo v ponedeljek tja in se v petek vračajo, do povračila niso upravičeni. Predlagali smo, naj se uredba spremeni tako, da bo definicija čezmejnega delavca opredeljena enako, kot je opredeljena v evropski zakonodaji. Tam je čezmejni delavec tisti, ki najmanj enkrat tedensko prehaja mejo zaradi dela. Predlagali smo tudi, da čezmejne delavce vključijo v člen v zakonu o dohodnini, ki govori o pomorščakih, saj so tudi tedenski migranti od doma odsotni več kot 183 dni, kot drugo možnost smo ponudili, da se jih obravnava kot nerezidente. Za rešitev splošne problematike čezmejnih delavcev smo v tem istem paketu predlagali spremembo načina obdavčevanja iz navadnega odbitka v izvzetje s progresijo.

Kaj je na to rekel minister?

Ta sestanek se je končal brez kakršnihkoli dogovorov, ministru predlogov natančno niti predstaviti nismo mogli, saj je, ko smo na mizo položili izračune, ki dokazujejo neenako obravnavo čezmejnega delavca, s sestanka pobegnil, češ da ima nujne opravke. Preostala dva poslanca, Horvat in Krivec, ki sta sestanku prisostvovala, sta takrat zaprosila, da jim predloge pošljemo v pisni obliki. To smo tudi storili, vendar odgovora na predloge še do danes nismo prejeli. In ravno ta ignoranca je bila povod, da smo pričeli zbirati podpise za vložitev predloga zakona o dohodnini in zakona o urejanju trga dela. Zakon o dohodnini, ki smo ga vložili v proceduro, je popolnoma identičen predlogu zakona, ki sta ga SDS in NSi v letu 2018 zagovarjali. Tokrat pa ga je vlada ocenila za neprimernega.

Kakšne razloge so navedli?

Da država pač potrebuje denar. Povsem logično sem nam zdi, da argumentiranih razlogov ni, saj so v 2018. identičen zakon podpirali in zagovarjali. V vseh pogovorih se izgovarjajo na ustavno odločbo iz leta 2013, ki nam je odvzela posebno davčno olajšavo, kar kaže na to, da ustavne odločbe ne poznajo, verjetno je niti prebrali niso. Ustavna odločba namreč izpostavlja ravno to, da je enake stvari mogoče obravnavati drugače, če je za to izkazan stvarni in razumni razlog. Prav tako ta odločba podpira spremembo načina obdavčevanja, ki smo ga predlagali. Trenutno tako naš predlog zakona o dohodnini podpira zgolj Slovenska nacionalna stranka, predsednik Zmago Jelinčič je zanj dal svoj podpis. Zakon o urejanju trga dela, ki brezposelnim čezmejnim delavcem dodeljuje nadomestilo za brezposelnost v taki višini, kot bi ga prejel v državi zadnje zaposlitve, je zakonodajno proceduro res uspešno prestal. Veljati je pričel z majem. Določa pa, da prve tri mesece oziroma prvih pet mesecev nadomestila refundira država, v kateri je oseba nazadnje bila zaposlena.

V NSi je zanimanje za vašo problematiko torej tudi uplahnilo?

Žal nam pri iskanju rešitve problematike čezmejnih delavcev tokrat tudi NSi veliko ne pomaga. Tudi z njimi smo opravili več pogovorov, na katerih smo jim vedno znova predstavljali naše predloge, ki pa so očitno v vladi naleteli na gluha ušesa ali pa sploh niso bili predstavljeni. Ne vemo. Nam je bilo povedano, da so jih predstavili, a za njih ni bilo zanimanja. Zakaj je tako, sami ne moremo zagotovo oceniti, predvidevamo, da želi biti NSi polno servilna stranki SDS. Večkrat smo jih opomnili, da bodo račun za to, tako SDS kot tudi NSi, prejeli na volitvah.

​Približati se obremenitvam plač slovenskih delavcev

Kaj je od vaših predlogov zdaj še aktualno v državnem zboru?

Naš predlog zakona o dohodnini je še v proceduri v državnem zboru, sicer ocenjen kot neprimeren, a ga bomo poskušali popraviti z amandmajem, s katerim bomo izvzeli vse predloge, ki ne zadevajo delavcev migrantov. Naj povem, da smo predlagali dvig splošne olajšave, kar je bilo za vlado povsem nesprejemljivo, zdaj pa so to v svojem zakonu sprejeli. Predlagali bomo odštetje stroškov v zvezi z delom od izračunane dohodnine, ki bi za enak dohodek morala biti plačana v Sloveniji, s tem da je nujno treba urediti tudi status tedenskih in mesečnih čezmejnih delavcev. To je največji približek pravični obravnavi stroškov v primerjavi z delavci, zaposlenimi v Sloveniji, ki imajo ta prejemek neobdavčen.

Kaj ste še v teh dneh počeli v sindikatu?

Trenutno se ukvarjamo, poleg pomoči članom z dohodninskimi napovedmi in pregledi odločb, s sestavo omenjenega amandmaja, razmišljamo pa tudi o ustavni presoji uredbe o določitvi višine stroškov poti na delo in z dela, saj upoštevani stroški nikakor za vse države ne morejo biti enaki. Enako kot dnevnice. Strošek malice zaposlenega v Švici ne more biti enak strošku malice zaposlenega v Romuniji. V času predsedovanja Slovenije Svetu Evrope bomo vse države članice o diskriminaciji čezmejnih delavcev opozorili z dopisom vsem vladam članicam v njihovem jeziku. Res je, da nam tudi prejšnje leve vlade niso prisluhnile, ampak vsaj tako odkrito tudi niso lagale. V skoraj vsaki vladi do zdaj smo prejeli kako drobtinico, tukaj pa popolno ignoranco ministra za finance Simiča, oprostite, Širclja. Čezmejni delavci smo še vedno diskriminirani zaradi stroškov. In pri opozarjanju na to bomo vztrajali.

Simič ali Šircelj?

Ivan Simič je minister za finance v senci. Na to nakazuje tudi zasebna korespondenca med predsednikom vlade in njim, ki jo je naši članici kot odgovor na vprašanje, ali imajo kakšno rešitev za nas, poslal Janša. V pisanju Simiča sprašuje, "ali imamo kakšno rešitev". Zasebne korespondence žal ne smemo objaviti niti je vsebinsko povzemati, saj smo bili deležni grožnje s tožbo s strani Janeza Janše. Vidimo pa tudi, da se s popolnoma vso zakonodajo ukvarja Simič in ne Šircelj. Položaj razumemo, saj je Šircelj na področju davkov in dohodnine izredno slabo podkovan. Kar se nam zdi sporno, pa je Simičev konflikt interesov. Da zasebnik s področja davčnega svetovanja, ki brez dvoma ima velike stranke, vsakodnevno se njegovo podjetje ukvarja tudi s primeri čezmejnih delavcev, svetuje vladi in sestavlja zakonodajo s področja, s katerim se sam zasebno ukvarja, se nam pač zdi močno konfliktno. Sam sebi pisati zakonodajo pač ni etično.