Pred nekaj dnevi se je na pročelju Nove Ljubljanske banke na Trgu republike v Ljubljani pojavil grafit Janeza Janše z bazuko, usmerjeno proti parlamentu. Seveda je jasno, da je ta umetniška intervencija namenjena opozorilu na očitni poskus vlade, da z menjavo predsednika državnega zbora tega (še bolj) utrdi v vladno glasovalno mašino. Ker pa je ta slika Janeza Janše z bazuko (bila, a o tem kasneje) vidna tudi po drugih koncih Ljubljane (Prešernov trg, nasproti stavbe Pop TV, ministrstva za šolstvo ...), je jasno, da ta ista umetniška intervencija aludira na izjemno destruktivnost te vlade, ki ne išče zaveznikov, temveč konflikte.
Da pa ne bi preveč zašli v politiziranje, kaj šele moraliziranje, bom postavil dve vprašanji: kaj je smisel teh "umetniških intervencij" in ali imajo kakšen učinek?
Vprašanji sta seveda namenoma provokativni in cinični. Tovrstne umetniške intervencije imajo še kako velik smisel, saj razbijajo oglušujočo tišino, ki jo s svojimi vsakodnevnimi dejanji sproža ablast. Formula ablasti pa je pravzaprav preprosta: bolj ko bomo napadalni, bolj ko bomo brezkompromisni, bolj si bomo podredili javni prostor, bolj bodo ljudje izčrpani, več bo tišine. In potem nov krog. In prav zato so tovrstne umetniške intervencije zelo pomembne. Saj ne samo da razgaljajo dejanja ablasti - razgaljajo tudi monolitno javno tišino, ki jo proizvaja ablast. Saj se še spomnimo plakatne afere iz maja 1987? Plakata, ki je leta 1987 zmagal na natečaju Zveze socialistične mladine Slovenije ob dnevu mladosti, in tega, da je plakat bil predelava nacistične slike Richarda Kleina iz tridesetih let 20. stoletja? Ter viharja, ki ga je sprožil?
P. S. Štafeta v roki dečka na plakatu je povzemala obliko Plečnikovega nerealiziranega arhitekturnega predloga za slovenski parlament.
Ja, posamična umetniška intervencija je lahko v določenih okoliščinah sprožilec. In ko smo ravno pri tem: ali torej lahko imajo te intervencije učinek? No, to pa je vprašanje, ki je (veliko) širše od samega plakata ali katere koli druge umetniške intervencije. Kajti skoraj nemogoče je, da je ena umetniška intervencija učinkovita v boju zoper oglušujočo tišino javnega prostora, ki jo proizvaja ablast. Ki jo proizvajajo ablasti.
Petindvajset let po plakatni aferi sta dva srbska umetnika, Maja Pelević in Milan Marković, pričela svojo umetniško intervencijo z devetdnevnim procesom sistematičnega včlanjevanja v ključne srbske politične stranke v času predvolilne kampanje. V tem času se od novih članov odkrito pričakuje aktivni prispevek k političnim programom strank. Obenem pa se nemudoma prične trgovina s strateškimi položaji znotraj kulturne sfere, ki bi jih umetnika v primeru pozitivnega volilnega izida lahko zasedla. Dotična umetnika predložita v vseh strankah zelo dobro sprejeto besedilo o taktikah političnega marketinga. Ampak! Ta tekst je nekoliko prirejen govor Josepha Goebbelsa, ministra za propagando tretjega rajha, z naslovom "Znanje in propaganda" iz leta 1928. Slednja umetniška intervencija je doživela večji odziv zgolj v socialni mreži kulturno-umetniške sfere.
Ko govorimo o vprašanju učinkovitosti, moramo torej govoriti o nujnosti povezovanja glasov, ki razbijajo in kažejo na to tišino. Ena sama tovrstna akcija se bo torej, če je izolirana v mehurčku "svoje" javnosti, zelo verjetno hitro pogreznila v pozabo. Kaj pa, če bi bilo teh, tovrstnih umetniških instalacij več? Veliko več? Različnih - z različno tematiko? Povezanih z različnimi družbenimi boji in glasovi? Recimo, da se vprašamo, kdo je naredil oblačila, ki jih kupujemo, čakajoč v vrstah pred trgovinami. Ali koliko migrantskih delavcev je umrlo, zato da lahko čez eno leto gledamo svetovno prvenstvo v nogometu v Katarju. Ali kaj narediti z medijsko hišo s sedežem v Ljubljani, ki se popolnoma ograjuje od tega, da je čistilka, ki je tam čistila osem let, izgubila zaposlitev - ker je pač "zunanja storitev". S takšnim povezovanjem bojev in glasov se neposredno vzpostavi dialog med umetniškim delavcem in čistilko. Med umetniškim delavcem in migrantskim delavcem. In kaj kmalu bi vsi skupaj, umetniški delavec, čistilka, migrantski delavec, ugotovili, da so pravzaprav v kolesju istega izkoriščanja različnih ablasti. Variacije na isto temo. In prav tega zavedanja se bojijo ablasti - saj cvetijo na izključevanju ("umetniki so privilegiranci, migranti prihajajo v objem naše velikodušne socialne države").
Upor se nikoli ne sme izolirati v "svojem" uporu, kajti potem zelo hitro pade v svoj (samo)zadostni mehurček
Pred časom sem napisal, da je (samo)izolacija delavca zgolj tehnika nadzora delavca. Enako velja za upor. Upor se nikoli ne sme izolirati v "svojem" uporu, kajti potem zelo hitro pade v svoj (samo)zadostni mehurček. Ja, upor ne sme biti izključevalen - tisto, kar je tehnika vladanja ablasti, je hkrati poguba upora. Če sem še bolj direkten: dvesto grafitov Janše z bazuko je na koncu še vedno zgolj dvesto grafitov Janše z bazuko. Neškodljiv grafit na steni.
Lahko pa se seveda vsi skupaj množično prilagodimo tej oglušujoči tišini vseh teh ablasti, ki nam ponujajo goro potrošnih dobrin, kreditov, lajkov in statusov, v zameno, da kolektivno programirano, že skoraj nezavedno pogledamo stran, ko se zgodi kak izkoriščan glas, ki po tihem kriči "tukaj sem", pa saj to ni moj boj, kajne?
Torej?
P. S. Namig: ablast je baje v eni uri odstranila grafit na NLB. Ablast očitno zelo resno jemlje (simbolni) potencial teh akcij. Tudi če tega nikoli ne bo priznala. Še enkrat - torej?
Obiščite spletno stran brez oglasov.
