(INTERVJU) Najboljši slovenski paraplavalec ob tekmovalnem slovesu: "Vsaj nisem imel časa za traparije"

Sredi maja, ko je koronavirus pri nas zlagoma začel pojenjati, je za udarno medijsko novico poskrbel Darko Đurić - mož, rojen brez obeh nog in ene roke, zavržen od staršev, posvojen v družino s štirimi otroki, ki je trinajst let kot paraplavalec navduševal vse, ki so ga poznali ali slišali zanj, vzornik zdravim in hendikepiranim. Đurić je nastopil na paralimpijskih igrah v Londonu in Riu de Janeiru, bil je svetovni rekorder, svetovni in evropski prvak, kolajno na paralimpijskih igrah je zgrešil za pičlih 27 stotink sekunde. Ko je bilo pričakovati, da bo paralimpijsko kolajno skušal osvojiti na letos načrtovanih igrah v Tokiu, ki so bile preložene na prihodnje leto, se je iznenada odločil, da naredi plavanju konec, da bo srečo v življenju odslej iskal na suhem.
"Že nekaj časa je ljudem okoli mene jasno, da nisem srečen. Srečni pa smo, ko delamo stvari, ki nas osrečujejo. Začutil sem, da plavanje ni več nekaj, s čimer bi bil dodana vrednost družbi. Tudi pri izbiri nekaterih ljudi, ki naj bi me podpirali, se je izkazalo, da so jim pomembni le lastne koristi in prihodki, kar me je pripravilo k razmišljanju. Ali naj bom nesrečen, pa vendarle neki 'idol', ali pa srečen in človek, ki lahko odloča o svojem življenju, mogoče v širšem merilu manj cenjen, ampak vsaj dodana vrednost ljudem, ki me obdajajo," je Darko Đurić na svojem facebooku pojasnil poglavitne razloge, zakaj se je odločil za ta korak.
"Odločitev ni bila hipna, v meni je zorela že dalj časa," je dodal dobitnik številnih kolajn s svetovnih in evropskih prvenstev. "Ob tej priložnosti se zahvaljujem vsem, ki so mi pomagali na poti do mojih uspehov, me podpirali tudi ko ni bilo vse rožnato. Čas je, da moje mesto zavzamejo mladi, ki so motivirani in si želijo napredka. Hvala vsem, kariera plavalca mi bo za vedno ostala v spominu kot izjemno potovanje, polno dobrih ljudi in izkušenj, ki mi bodo učitelj v vseh mojih naslednjih podvigih," je še dodal najboljši slovenski športnik invalid v letih 2013 in 2018; leta 2013 je dobil tudi Bloudkovo plaketo za pomembne mednarodne dosežke v športu.

Staršem ni zameril

Darko Đurić se je rodil v Mariboru leta 1989 z redko gensko napako, brez leve roke in obeh nog. Mama se je že v bolnišnici odločila, da ga bo dala v rejo. Darkova starša sta bila delavca, priseljenca, živela sta v težkih razmerah in morda tudi zato odločitev, da ga dasta v rejo. Darko staršev zaradi tega nikoli ni obsojal, vselej je pripovedoval, da ju razume in da jima tega, da sta ga dala v rejo, ne zameri.

Trenerka ocenila, da ni za plavanje

Darko se je hitro privadil na družinsko okolje, bil je fant nemirnega duha, rad se je gibal in se nikoli ni naveličal igranja. Tudi v šoli je bilo podobno. Ker ni imel nog in roke, je bil včasih tarča posmehovanja sošolcev, a je dobro prenesel njihove zbadljivke, pozneje, ko je dobil proteze, pa se je počutil enakovrednega vrstnikom. Občutek, da lahko hodi okrog z drugimi, ga je osrečeval. Kot otrok je tudi veliko bral, a ker je bil nemirnega duha, ga je vleklo v šport. Hotel se je gibati, trenirati kakšen šport. S hrepenenjem je opazoval sošolce, ki so imeli status športnika, hodili na tekme. To si je najbolj želel.
"Pri osmih letih sem se med kolonijo v Pineti pri Novigradu preizkusil kot nogometni vratar. V kolonijo sem sicer hodil z invalidi, a nogomet sem igral z zdravimi otroki, ki so tam imeli delavnice. Tudi v Podbrezjah, kjer sem bil doma, je bilo ogromno šport­nikov, igrali smo košarko, nogomet ali namizni tenis, veliko fantov je treniralo tudi hokej na ledu. Seveda s(m)o pravila prirejali mojim potrebam. Pri nogometu je na primer veljalo, da nisem nikoli v prepovedanem položaju. Kadar sem bil vratar, smo prečko postavili niže, saj sem branil brez protez, imel pa sem zelo dober občutek za metanje. Takrat sploh nisem vedel, da obstaja šport invalidov. V petem ali šestem razredu sem šel prvič na trening plavanja, a trenerka je ocenila, da nisem nadarjen, da je treniranje z menoj zanjo potrata časa," se spomni Darko, kako je po treh tednih končal plavalne treninge.
V prvem letniku srednje ekonomske šole, ko je imel petnajst let, so Darka povabili na trening reprezentance v sedeči odbojki. Ta se je pripravljala na svetovno prvenstvo, ki je bilo leta 2005 v Kamniku. "Začeli so se resni treningi, dvakrat na teden, ekipa je bila zbobnana skupaj z vseh strani in nihče med nami ni imel prav veliko pojma o odbojki. Je pa zanjo lahko igral tudi en zdravi igralec, to je bil Tine Urnaut. Sedečo odbojko sem po prvenstvu v Kamniku treniral še dve leti, ko sem ugotovil, da v tem športu ni večje prihodnosti."

V Radovljici so ga sprejeli

Kot športnega navdušenca in treninga voljnega mladeniča so ga opazili ljudje iz zveze za šport invalidov in ga vprašali, ali bi ga zanimalo plavanje. V Radovljici so mu ponudili prostor za trening, s trenerjem Cirilom Globočnikom sta začela trenirati že leta 2007, najprej trikrat na teden, potem vsak dan. "Po vsakodnevnih treningih plavanja in dodatnih vajah v fitnesu sem opazil, da napredujem, in ugotovil sem, da je plavanje pravšen šport zame." Ko ga je leta 2010 pod svoje okrilje vzel borec za boljši položaj športa invalidov dr. Boro Štrumbelj s fakultete za šport, je na evropskem prvenstvu v Berlinu že osvojil srebrno kolajno na 50 metrov delfin. Na paralimpijskih igrah v Londonu leta 2012 se je v finale uvrstil v vseh štirih disciplinah. "Dvakrat v enem dnevu sem popravil svetovni rekord na 50 metrov delfin," se spomni. Največji uspeh je dosegel na svetovnem prvenstvu v Montrealu avgusta 2013; dva naslova svetovnega prvaka in drugo mesto. Ko se je leta 2018 z evropskega prvenstva v Dublinu vrnil z zlatom in bronom, so ga, tako kot ob vsaki zmagi ali vidnem dosežku v njegovo domačo hišo v Podbrezjah prišli pozdravit vsi njegovi.

Minusi naposled prevladali

V plavanju je vztrajal trinajst let. Plavanje je močno zarezalo v njegovo življenje, izoblikovalo ga je v pokončnega in ponosnega moža, prineslo mu je veliko življenjskih izkušenj in zadovoljstva, tudi razočaranj ni manjkalo. Čeprav je bil med najboljšimi plavalci paralimpijci na svetu, se mu sanje, da osvoji paralimpijsko kolajno, niso uresničile. In se mu tudi nikoli ne bodo. "O tem, da bi končal športno pot, sem premišljeval že večkrat, najbolj pred začetkom letošnje sezone, toda na koncu je pretehtala želja po nastopu v Tokiu, saj sem športno pot želel skleniti s kakšnim vidnim rezultatom, morda celo z osvojitvijo kolajne, čeprav bi bila konkurenca še zahtevnejša, kot je bila v Riu de Janeiru. Potem pa je izbruhnil koronavirus, dva meseca sem bil zunaj vode in vem, kaj po tolikem času pomeni vrnitev v bazen. Poleg tega tudi ni bilo jasno, ali bodo kakšna tekmovanja ali ne, odpovedali so evropsko prvenstvo, težko bi našel kakšno motivacijo. Normo sem imel izpolnjeno, bil sem kandidat, potnik za Tokio. Med karanteno sem poskušal vzdrževati telesno pripravljenost, doma sem delal z utežmi, elastikami, sledil sem programu kondicijske trenerke Teje Košnjek, malo sem se lotil tudi diplomske naloge, saj sem pred izbruhom virusa opravil še zadnje izpite, vse se je lepo izšlo. Imel sem tudi dovolj časa za razmislek o ciljih, kaj početi po športni karieri. Karantena je trajala dobra dva meseca, nazadnje sem bil v vodi 13. marca. V tem času sem imel krajše krize, običajne, dnevne, ko te vse skupaj malo potolče, a če pogledam celotno sliko, sem vzdrževal visoko raven motivacije. Toda ko sem seštel pluse in minuse, sem ugotovil, da je slednjih več, in odločitev o koncu športne poti ni bila težka."

Iskreni in neiskreni ljudje

Plavanje mu je dalo ogromno, vanj je bil vpet vsak dan od jutra do večera. "V tem športu sem spoznal veliko ljudi, se z mnogimi spoprijateljil in z mnogimi tudi sodeloval, pomagali so mi do dosežkov, prepotoval sem velik del sveta. Brez športa teh priložnosti ne bi imel. Nisem imel časa za traparije, invalidi imajo dostikrat težave s samopodobo, šport pa ti omogoča, da se vidiš v drugačni luči, v kakršni si te morda predstavljajo drugi. Spoznal sem veliko izjemnih ljudi, pa srečal tudi kar nekaj takšnih, ki so se želeli name prisliniti. Včasih nisem znal postavljati meja, a zadnja leta sem bil že toliko izkušen, da sem zavohal, kdo je z menoj iskreno in kdo ni. Nimam teženj o kakšnem maščevanju, čeprav sem se včasih spraševal, kaj naj naredim, potem pa sem se raje osredotočil na ljudi, ki so zame naredili kaj dobrega. Veliko mi pomeni, če je kdo v meni videl svetel zgled, odzivi na mojo odločitev, da končam športno pot, pa so mi dali vedeti, da je bila moja plavalna kariera odmevna, da sem nekaj dosegel in da se lahko z mirno vestjo posvetim drugim stvarem. Da sem pustil pečat. Športniki se identificiramo z uspehi. Tudi mene je gnalo to, da mi bo paralimpijska kolajna dala vrednost, osmislila mojo kariero. Žal je nisem osvojil," z grenkobo razloži Đurić, ki se se že navaja na življenje brez vsakodnevnega garanja v bazenu in zunaj njega. "Prostega časa imam veliko več, kot sem ga imel prej, preživljam ga z dekletom, družino, prijatelji ... Sem sredi pisanja diplomske naloge na fakulteti za poslovne vede. Ko bom diplomiral, si želim poiskati tako službo, kjer bom lahko dodana vrednost."