(INTERVJU) Ob dnevu žena: Drznost je boljša od upogljive pridnosti

Drage ženske, danes praznujmo svoje dragoceno življenje! Nosimo ga v svojem telesu, hranimo ga z vsem, kar nas osrečuje, krepimo z vsem, česar se šele učimo. Spominjajmo se vsega, kar danes vemo in zmoremo, pa nam je bilo še včeraj nemogoče ali pretežko. Praznujmo svežino oči, ki vidijo skozi zidove, ki jih nekateri dvigajo pred nami. Me smo doma onkraj ovir, v živozelenem svetu svojega srca, tam, kjer se vsak dan spet odpre nebo. Objem vsaki posebej!"
To lepo voščilo je za ženske in zase ob dnevu žena napisala psihologinja Alenka Rebula. Psihologinja, filozofinja, pesnica, učiteljica življenja, ki ji je dobro prisluhniti, ker, kot učitelj zena Lin Či, meni, da resnični čudež v življenju ni leteti po zraku ali hoditi po vodi, ampak hoditi po zemlji.
Trdno na zemlji je tudi pesnica in prevajalka Kristina Kočan. Dobra poznavalka in velika ljubiteljica ameriške literature, ki zmerom preseneti s čim novim, originalnim, ima tudi isker odgovor na to, kako lahko Slovenci nadoknadimo pomanjkanje prostranstev, ki onim iz velikih dežel širijo in omogočajo daljši pogled proti obzorju.
Vaša pesem o New Yorku, v katerem besede bobnijo v tisočerih jezikih in se na 37. ulici ne slišite več, je odlična refleksija tega mesta. Kaj še vas je v New Yorku fasciniralo?
Najprej me je očarala Amerika, moj prvi obisk te prostrane dežele je bil v Teksasu in spomnim se, da sem se prve dni počutila kot statistka v kakšnem filmu. New York je prišel na vrsto šele čez nekaj let, ko sem raziskala že dober del Amerike. Seveda me je to mesto popolnoma prevzelo, njegova veličina, vse možnosti, ki jih človeku ponuja na področju kulture, pa naj gre za galerije in muzeje, koncerte, literarne dogodke, knjigarne in knjižnice. Pa kulinarika, od korejske do tipično ameriške na najboljše mogoče načine. Pa arhitektura. Na vsakem koraku te kaj presune. Zaradi teh močnih impulzov, ki butajo vate, je New York pogosto našel mesto tudi v moji poeziji. Pesem, ki jo omenjate, je iz moje druge pesniške zbirke Kolesa in murve. Edino, kar se zgodi občutljivcem, kot sem sama, je, da v tovrstnem intenzivnem okolju na eni točki postane vsega preveč, preveč impulzov, informacij, šuma. Dobesedno začneš pogrešati tišino. Tako zdaj vedno planiram New York v kombinaciji z nekimi pobegi iz tega mesta; v življenju se mi zdi najpomembnejše iskati zdravo ravnovesje.
Ameriške razdalje omogočajo brezciljno tavanje junakov Charlesa Bukowskega in so tudi brezmejni svet. Kaj menite o prostranostih? Ali to, kje človek živi, bistveno določa, kakšno bo njegovo razmišljanje, čustvovanje, pisanje?
Prav zaradi občutka prostranosti je Amerika zame tako osvobajajoča. Zaradi brezmejnosti, ko lahko sedeš v avto in voziš in voziš in ne srečaš nikogar, najsi skozi puščavo na jugu ali gozdove Maina na severu. Prepričana sem, da to, kje živimo, določa naše doživljanje sveta. Ameriška prostranost in odprtost duha se tako seveda odražata tudi v njihovi literaturi, kar me pri njej tudi najbolj fascinira. Pomislimo samo na Walta Whitmana, očeta moderne ameriške poezije, in njegov svobodni duh. Na to, kdaj nam je že on postregel s prostim verzom in kaj je za tisti čas v svoji poeziji obravnaval tematsko. Ne glede na to, da ima ameriška kultura temelje v puritanski, je bilo kasneje veliko mešanja kultur in napredka. Geografske razsežnosti vsekakor vplivajo na človeka. Mi v Evropi smo že geografsko bolj zaprti, vsepovsod meje, gosta poseljenost pa naši vrtički in ograje. Nemudoma dobim asociacijo na tisto oddajo Čez planke. Ja, mi smo tu kar zaplankani in fino je, če čim večkrat pokukaš čez planke, da si širiš duha.

Časopisna kolumnistka iz leta 1850

Kaj ste recimo prebrali v ameriški literaturi, česar v slovenski niste? Kaj ste se naučili od nje?
Zame je bila vedno neprecenljiva izkušnja širnosti, brezmejnosti v ameriški literaturi. Tudi večje drznosti, učinkovitega eksperimenta, včasih nadvse uspešnega odstopanja od mainstreama, pomislimo recimo zgolj na sodobne afroameriške avtorje. Teh lastnosti mi je v slovenskem literarnem prostoru primanjkovalo. Prvo leto študija sem bila na slovenistiki, a sem hitro vedela, da to ne bo zame, prepisala sem se na anglistiko in tako še zdaj ne morem nehati brati ameriških avtorjev, to je enostavno taka globoka ljubezen, ki ne umre. Še vedno se učim, še vedno spoznavam nove in nove avtorje, ki me popolnoma premaknejo. Ena takih pesnic, ki me je tako prevzela v zadnjem času, je na primer Evie Shockley, ki sem jo lansko leto tudi prevedla, in to je bil neznanski užitek. Pri književnosti je učenje in spoznavanje novih avtorjev, novih načinov pisanja proces, ki se nikoli ne konča, in to se mi zdi zelo vznemirljivo.
Kako je v primerjavi s tem s slovenskimi duhovnimi prostranostmi? Kako si mi lahko širimo poglede?
Težko je odgovoriti na to vprašanje na kratko. Sicer pa verjamem, da smo ljudje takšni in drugačni tu in tam, po celem svetu, zmožni in nezmožni širokih pogledov. Tudi v Ameriki niso vsi zmožni širokih pogledov, tudi tam so nekateri zaprti med svoje planke. Nič v življenju ni enoznačno. Moje osebne izkušnje z ameriškim prostorom so pač bile skoraj izključno pozitivne. Mi pa imamo na srečo veliko visokih hribov, na katere lahko splezamo in od koder lahko pogled seže kar daleč.
So tudi v zvezi z vlogo in odnosom do žensk vaše tamkajšnje izkušnje pozitivne?
Ženske so si v ameriškem literarnem prostoru, seveda zaradi določenih družbenopolitičnih in kulturnih okoliščin, zagotovile trdnejši položaj že veliko prej kot pri nas, četudi je bil boj za to trd. Prva ameriška kolumnistka, Fanny Fern, je objavljala svoje zapise v časopisju že okoli leta 1850, sicer pod psevdonimom, a kot ženska. Potem je izdala še nekaj romanov in otroške literature. No, obdobje postmodernizma je potem še bolj na široko odprlo vrata ženskam, manjšinam, istospolno usmerjenim, avtorjem drugih ras že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Pri nas pa je še nedavno izšla knjiga s pregledom književnosti mesta, v katerega je vključena samo ena ženska. To se je zgodilo z Mariborsko knjigo iz leta 1999, in ko so jo leta 2012 prevedli in jo izdali v angleški različici, zbirke v tem obziru niso posodobili, čeprav bi jo mirne duše lahko.

Napotki in nasveti so (lahko) pritisk

Poudarjanje, da sta pridna žena in skrben mož temelj zakona in družbe, pri nas vseeno zveni zaprašeno, arhaično, ali ne? Kako se vi počutite kot ženska z vsakdanjimi opravili, skrbmi in veselji v tem okolju?
Nasploh se mi zdi, da je ta koncept pridnosti pretirano zasidran v nas in terja od nas, da bi bili popolni v vseh vlogah, kot žene, mame, prijateljice, hčerke, da ne omenjam v službi. In na nobenem področju odnosov niso zaželeni spodrsljaji, ki pa so nič drugega kot naravni in človeški. Pred kratkim sem prebrala intervju z Vesno Vuk Godina, v katerem pravi, da je konflikt pot do harmonije in da harmonije ne more biti, če konflikt potlačimo. V naši družbi se zdi, da se želimo na vsakem koraku konfliktu izogniti. In tako pride (pre)pogosto do tega, da mora biti žena ubogljiva, da ne rečem upogljiva, in prevzemati poleg svojega dela še celotno gospodinjstvo. Možje pa jim občasno pomagajo. Ko slišim kakšnega moškega, da reče, da ženi pomaga pri opravilih, me res zmrazi. Mislim, da so ti časi mimo. Nekatere ženske gredo danes tudi v drug ekstrem, ko postane beseda ne že kar prepogosto uporabljena. Beseda ne je pomembna, ni pa nujna takoj, ko nam postane že malo neudobno. Osebno se ne morem pritoževati, ker sva našla s partnerjem odlično ravnovesje in imava obveznosti lepo porazdeljene.